Bakhov tempelj v Baalbeku
| Bakhov tempelj | |
|---|---|
 | |
 | |
| Splošni podatki | |
| Tip | rimski tempelj |
| Arhitekturni slog | klasična arhitektura |
| Lokacija | Baalbek, Libanon (Heliopolis), Fenicija (rimska provinca) |
| Koordinati | 34°0′17″N 36°12′16″E / 34.00472°N 36.20444°EKoordinati: 34°0′17″N 36°12′16″E / 34.00472°N 36.20444°E |
| Dokončano | 2. ali 3. stoletje |
| Višina | 31 m |
| Tehnični podatki | |
| Velikost | 66 × 35 m |
Bakhusov tempelj je del tempeljskega kompleksa Baalbek, ki je v široki Al-biqā (dolina Beka) v Libanonu. Tempeljski kompleks velja za izjemno arheološko in umetniško najdišče cesarske rimske arhitekture in je bil leta 1984 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.[1] Ta spomenik Bakhu je eden najbolje ohranjenih in največjih ruševin rimskega templja; njegova starost ni znana, vendar je njeno fino okrasje mogoče datirati v 2. stoletje našega štetja.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Tempelj je verjetno dal zgraditi rimski cesar Antonin Pij (vladal 138–161). O mestu ni bilo zabeleženih nobenih informacij do grškega osvajanja v 4. stoletju, do takrat bi bil tempelj verjetno zaprt zaradi preganjanja poganov v poznem Rimskem cesarstvu. Ko je kompleks propadel, je bil Bakhov tempelj verjetno zaščiten z ruševinami preostalih ruševin mesta.
Šele v letih 1898-1903 je to postalo uradno, ko je nemška ekspedicija izkopala dva velika templja in začela rekonstrukcije na tem mestu.[2] Leta 1920 je bila razglašena država Veliki Libanon, libanonska vlada pa je odredila zaščito in popravilo najdišča.
Sredi 1970-ih je izbruhnila libanonska državljanska vojna in zaščita mesta je prenehala, ko je dolina Beka postala oporišče palestinskih in sirskih sil.[3]
Leta 1984 so bile ruševine v Baalbeku vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine. Ohranjanje mesta se je začelo v 1990-ih po koncu vojne.
Vzhodni oddelek Nemškega arheološkega inštituta je izvedel številna arheološka izkopavanja in raziskave Bakhovega templja in celotnega tempeljskega kompleksa.[4] Najdišče se nenehno raziskuje in ocenjuje, kot je dokumentiranje reliefov in skulptur, arheozoološke raziskave favne v ruševinah, urbani razvoj in njegov odnos do Baalbeka.
Arhitektura[uredi | uredi kodo]
Tempelj je dolg 66 m, širok 35 m in visok 31 m, in je le malo manjši od Jupitrovega templja.[5] Podij, na katerem stoji tempelj, je na osi vzhod-zahod. Obodno steno krasi stebrišče dvainštiridesetih korintskih stebrov brez kanelur z jonskimi bazami, od katerih jih devetnajst ostaja pokončnih. Na vsakem koncu je osem stebrov in petnajst na vsaki strani — skoraj 20 m visoko. Ti so bili verjetno postavljeni v grobem stanju in nato zaokroženi, zloščeni in okrašeni na mestu. Stebri podpirajo bogato izrezljano entablaturo, ki vključuje arhitrav s tripasovnim frizom, ki je okrašen z izmenjujočimi se biki in levi ter vencem, okrašenim z geometrijskimi in cvetličnimi vzorci.
Cela je v notranjosti okrašena s korintskimi pilastri, ki obdajajo dve ravni niš na vsaki strani. Parapeti so okrašeni s plešočimi Menadami, ki podpirajo pripisovanje templja Bakhu. Notranjost templja je razdeljena na 30 m ladjo in 11 m aditon (svetišče)[6] na ploščadi, dvignjeni 2 m in spredaj s 13 stopnicami.
Vhod je bil ohranjen še v 16. stoletju, vendar je sklepni kamen preklade po potresih leta 1759 zdrsnil 1 m; v 1860-ih ali 70-ih letih je bil postavljen steber iz grobega zidu, da bi ga podprl. Potresi so poškodovali tudi območje okoli znamenitega napisa orla na sofitu,[7] ki ga je v celoti prekrival nosilni steber sklepnega kamna. Nekateri zgodovinski rimski kovanci prikazujejo strukturo tega templja skupaj z Jupitrovim templjem.[8]
Tempelj je obogaten z nekaterimi najbolj prefinjenimi reliefi in skulpturami, ki so preživeli iz antike.[9] V peristilu so izklesane štiri skulpture, za katere se verjame, da so upodobitve Akarine, zaradi česar bi bile prve prepoznavne upodobitve pršic v arhitekturi.[10]
Galerija[uredi | uredi kodo]
_(5491786945).jpg)
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ UNESCO World Heritage Site
- ↑ Seyrig, Henri (1929). »La Triade héliopolitaine et les temples de Baalbek«. Syria. 10 (4): 314–356. doi:10.3406/syria.1929.3414. ISSN 0039-7946. JSTOR 4236962.
- ↑ Britannica Baalbeck
- ↑ »German Archaeological Institute«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2022. Pridobljeno 5. junija 2023.
- ↑ Sear (1982), str. 247.
- ↑ Jessup (1881) p. 458
- ↑ Chisholm (1911), str. 90.
- ↑ Kevin Butcher, p 366
- ↑ Jessup (1881) p. 459 459
- ↑ Gorirossi-Bourdeau, F. (1995). »Dokumentacija v kamnu o Acarini v rimskem Bakhovem templju v Baalbeku v Libanonu, okoli leta 150 našega štetja, se bo kmalu vrnila v roke novega Rimskega cesarstva«. Bull Ann Soc Ent Belgique.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Butcher, Kevin (2003). Roman Syria and the Near East. Los Angeles: J. Paul Getty Museum. ISBN 9780892367153. Pridobljeno 12. novembra 2014.
- Gorirossi-Bourdeau, F. (1995). »A documentation in stone of Acarina in the Roman Temple of Bacchus in Baalbek, Lebanon, about 150 AD«. Bull Ann Soc Ent Belgique.
- Jessup, Samuel. Ba'albek (Picturesque Palestine, Sinai and Egypt) Ed. Appleton & Co. New York, 1881 ([1])
- Lewis, Norman N. (1999). »Baalbek Before and After the Earthquake of 1759: The Drawings of James Bruce«. Levant. 31 (1): 241–253. doi:10.1179/lev.1999.31.1.241.
- Quintero, Mario; Seif, Assaad (2011). A Proposal for an Integrated risk preparedness strategy. Lebanon: Directorate General of Antiquities. ISBN 978-90-8169-530-5. Pridobljeno 14. novembra 2018. at "A Proposal for an Integrated Risk Preparedness Strategy."
- Sabel, Pennie (2002). »Baalbek Keeps its Secrets«. Stone World. 19 (9): 156–162. ProQuest 213631469.
- Sear, Frank (1982). Roman Architecture. UK: B T Batsford Ltd, UK. ISBN 9781134635788. Pridobljeno 12. novembra 2014.
- Segal, Arthur (2000). »Colossal Engimas«. Archaeology Odyssey: 50–53, 56, 58, 60–61.
- Wood Foreign Correspondent, Josh (18. avgust 2015). »Music returns to Baalbek ruins, defying Lebanon's security concerns«. National. Pridobljeno 16. novembra 2018.
- »Lebanon: Baalbek Festival«. The Globe and Mail (1936-Current). 7. maj 1997. ProQuest 1400733423.
Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Baalbek«. Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
