Argo (zvrst jezika)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Argó (argot v francoščini in španščini pomeni »sleng«) je jezik, ki ga različne skupine, npr. tatovi, uporabljajo, da njihovi pogovori ne bi bili razumljivi neznancem. Primer je papajščina, kjer se za vsak samoglasnik postavi še p in isti samoglasnik. Npr. namesto »Paprika je dozorela« bi rekli »Papapripikapa jepe dopozoporepelapa«.

Eden prvih, ki je poglobljeno preučeval argo, je bil francoski pisatelj Victor Hugo[1] Arhivirano 2019-04-26 na Wayback Machine.. V svojem romanu Nesrečniki ga je opisal kot jezik teme in nesreče. Bruce Sterling je argo opredelil kot »namenoma hermetični jezik majhne klike znanja«.

Pisni primeri slovenskega argója[uredi | uredi kodo]

  • Tasič, Darja; Novak, Iztok; Kopše Pišec, Peter: Štajerski .-árgo : jezikovni priročnik za vse Štajerce in Neštajerce, Založba Pivec, Maribor, 2021 ISBN - 978-961-7103-21-2 (COBISS)