Ana Čigon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ana Čigon
Rojstvo1982
Šempeter pri Gorici
Narodnostslovenska
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Poklicvizualna umetnica, režiserka, umetnica
Poznana poumetnica

Ana Čigon, slovenska umetnica, videastka, performerka, slikarka, rojena leta * 1982, Šempeter pri Gorici.

Delo[uredi | uredi kodo]

Ana Čigon deluje pretežno na področju videa, performansa in novih medijev. Ustvarja v Ljubljani in Štanjelu. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je zaključila dodiplomski študij slikarstva (2007) in podiplomski študij videa (2011). Leta 2012 je zaključila magistrski študij Interface Cultuers na Universtität für künstlerische und industrielle Gestaltung Linz v Avstriji. Za svoja dela je bila večrat nominirana in nagrajena, leta 2009 je prejela tudi Nagrado skupine OHO. Ukvarja se z različnimi temami in mediji, v zadnjih letih pa se posveča predvsem feministični tematiki in obravnava družbeni položaj in vlogo žensk v družbi, kot tudi položaj sodobne umetnosti. Ukvarja se z vprašanjem podreprezentiranosti umetnic in s pomenom problematiziranja vzorcev zgodovinjenja umetnosti. Aktivna je v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti in je članica kolektiva mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore, za katerega je v letih 2014 in 2015 prispevala tudi grafično podobo. Je tudi pobudnica in organizatorka projekta dopolnjevanja Wikipedije Wikipedija: V živo/Feministični WikiMaraton", s feminističnimi temami in vsebinami o umetnicah. Njena razstava Muzejske prijateljice, ki jo je kurirala Ana Grobler je otvorila virtualno galerijo portala spol.si.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

s slikarstvom se je umetnica ukvarjala do leta 2010, v njenih slikah n risbah pa se pogosto pojavljajo erotične vsebine, ki v veliki meri prevprašujejo spolne in seksualne vloge, ki jih predpisuje širša družba. V ta sklop spadajo tudi avtoričine apropriacije znanih zgodovinskih umetniških del mlajšega datuma. Tako se je lotila vsebinske predelave slik Gola maja in Oblečena maja (1797–1803) Francisca de Goye ter Olimpija (1863) Édouarda Maneta in sicer sliki Kompromis (ali oblečena in slečena v maju) iz leta 2007 in Olimpus (2007-2008) V Olimpusu ne zamenja le ženskega akta z moškim, pač pa spremeni tudi odnos moškega do sveta. Kljub erekciji pasivni Olimpus, ki je zamenjal aktivno Olimpijo, na sliki zehajoče čaka, kdaj se bo spremenila oddaja na televizijskem ekranu za njim.

Video[uredi | uredi kodo]

Umetnica je avtorica številnih videov, ustvarja jih že od leta 2004. Večini je skupna angažirana družbena tematika. Za video Nezlomljiva iz leta 2008 je prejela nagrado OHO. [1]. Del nagrade je umetniška rezidenca v New Yorku in tam je posnela video Finger IN U.S., ki je kritika obravne nerezidentov ZDA, ob vstopu v državo. [2]. to ni njen edini video v katerem nastopajo prsti in v katerem pokaže sredinec. Video ''Ohoho iz leta 2015 je posvečen vsem organizatorjem razstav, ki umetnicam_kom ne plačujejo razstavnin. [3]. Leta 2013 je v sodelovanju s Leja Jurišić, Tejo Reba in Barbaro Kapelj Osredkar realizirala video Ljubljana mesto žensk, ki je del projekta Hodim za tabo in gledam te (Leja Jurišić, Teja Reba in Barbara Kapelj Osredkar). Le-ta obranava nizko zastopanost žensk v javnem spominu in število javnih zaznamkov z omembo žensk. [4]. "Video mapira pet kipov, posvečenih ženskam, ki pa so le elektronsko popravljena različica kipov, ki so sicer postavljeni moškim. Ljubljansko krajino tako virtualno spremeni in jo poseje z ženskimi kipi." >"'Zgodovinjenje". Radio Študent. Pridobljeno dne 11. oktober 2016. </ref>

Performans[uredi | uredi kodo]

Odmeven set performansov sestavlja njen projekt Drage dame, hvala (tehnična pomoč in programiranje: Vasja Progar), v katerem se umetnica zahvaljuje vsem bolj ali manj spregledanim umetnicam. Performans v spreminjanju je bil doslej izveden v šestih različicah: prvič na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (2009), drugič v Galeriji Kapelica v Ljubljani (2011), tretjič v Zagrebu (2011), šestič leta 2013 v posebni ediciji mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (v sodelovanju z Mestom žensk – Društvom za promocijo žensk v kulturi in v produkciji Kulturno umetniškega društva Mreža). Skupna rdeča nit performansov je nizka zastopanost žensk v umetnostni zgodovini in teoriji, umetnostnih institucijah in širšem kolektivnem spominu. Vsebinska plat performansa se je spreminjala glede na kontekst, tako je recimo na festivalu Rdeče zore izrekala in s sprejem na tla grafitirala imena umetnic, ki so na festivalu do leta 2013 predstavile svoja dela. Posnetek performansa je dostopen na avtoričini spletni strani. [5] Z njim je želela ustvariti spomenik Rdečim zoram ter feministični in kvirovski umetnosti na splošno, s simbolično linijo pa povezati prostore na Metelkovi, ki so se v preteklosti in se tudi sedaj ukvarjajo z družbenim položajem žensk ter položajem drugih nevidnih skupin, predvsem LGBTQ.

Njen najnovejši performans Ana na Postaji iz leta 2015 je eksperimentalna raziskava spletnega in fizičnega arhiva video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA. V njem je umetnica iskala mesto svoje umetniške prakse v zgodovini video in performativnih praks, ki jih vsebuje Postaja DIVA. Svoje ustvarjanje je na performativen in izjemno zabaven način vpela med ustvarjanje drugih avtoric in avtorjev na in tako kontekstualizirala svoja dela preko spajanja pisnih, govornih in performativnih citatov iz svojih videov in videov drugih sorodnih avtoric in avtorjev. [6] Posnetek performansa je dostopen na avtoričini spletni strani. [7]

Filmska umetnost in režija[uredi | uredi kodo]

Umetniško-dokumentarni film Heroinat iz leta 2015, ki je nastal med avtoričino rezidenco v Prištini, ponovno predstavlja kritiko kipov v javnem prostoru. Medtem, ko je bila umetnica na rezidenci v Prištini, je odkrila, da želi oblast "ženskam, ki so kakorkoli pripomogle v vojni na Kosovu v letih 1998 in 1999 postaviti kip. Edini kip v Prištini, ki je posvečen ženski, je kip Matere Terezije. Kip bi bil posvečen vsem ženskam, ki so kakorkoli prispevale v vojni, govorilo se je o ženskah s kvaliteto materinstva, skrbi za otroke in starše, tudi o vojakinjah. Kip pa reprezentiral tudi ženske, ki so bile v vojni posiljene."[8] Tako združevanje je zelo problematično, saj aludira na to, da so posiljene ženske tudi nekako služile državi in postavljs njihova telesa v last le-te, se je umetnica odločila o tem narediti film. Tudi v filmu Remebering the Others iz istega leta se s študentkami filma, umetnicami_ki, teoretičarkami_ji in aktivistkami_ti iz Prištine sprašuje o pomenu spomenikov, o tem, kdo so ljudje, ki so toliko privilegirani, da so na njih upodobljeni in zakaj skorajda ni spomenikov postavljenim ženskam.

Nagrade, priznanja, štipendije[uredi | uredi kodo]

2011 Posebni izbor Videoholica, Varna, Bolgarija 2010 Finalistka za nagrado fundacije "Henkel območja Slovenije"; Slovenija Finalistka za nagrado fundacije "Vordemberge-Gildewart"; Ljubljana 2009 Nagrada OHO, finalistka in zmagovalka, Ljubljana finalistka za nagrado Essl, Ljubljana Izbor videa na mednarodnem natečaj "So fresh" , Galleria Comunale d'Arte Contemporanea ; Tržič, Italija 2008 Izbor videa v kategoriji "+-1 minuta" na natečaju Električne podgane sanjajo video sanje; Izbrana za skupinsko razstavo Premiere 17, Celje Izbor videa na natečaju galeriju P74 "-5 minut"; 2005 Posebno priznanje za slikarstvo na razstavi Window to the world, Gorizia - Italija

2009-2011 Študijska štipendija Ministrstva za kulturo republike Slovenije za magistrski študij v tujini 2007-2009 Študijska štipendija Ministrstva za kulturo republike Slovenije za magistrski študij 2003-2007 Zoisova štipendija za nadarjene študente

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Uradna spletna stran
  • Njeni videi so dostopni na:Postaji DIVA: Čigon
  • Virtualna razstava Ane Čigon, Muzejske prijateljice na portalu spol.si [1]
  • YouTube kanal Ane Čigon [2]
  • Zakaj ženske nimajo spomenikov (komentar na razstavo; 2015) [3]
  • Ana Čigon: "Če so za svoje delo plačani vsi, bi morali biti tudi umetniki, ki razstave v javnem zavodu in torej v javnem interesu izvedemo." (intervju; 2013) [4]
  • Feminizem na ulicah in netu: Priština, Kairo, LJ (vkjučuje intervju z Ano Čigon; avdio; 2013) [5]
  • Performans Ane Čigon: Drage dame, hvala. (komentar na performans, 2011) [6]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Nezlomljiva". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  2. "Finger in U.S.". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  3. "Ohoho". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  4. "ljubljana mesto žensk". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  5. "Drage dame, hvala". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  6. "SCCA-Ljubljana, Ana na postaji". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  7. "Ana na postaji". Pridobljeno dne 11. oktober 2016. 
  8. "Zgodovinjenje, Izjava umetnice". Radio Študent. Pridobljeno dne 11. oktober 2016.