Alphonse Daudet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Alphonse Daudet
Portret
RojstvoLouis Marie Alphonse Daudet[1]
13. maj 1840({{padleft:1840|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[2][3][…]
Nîmes[3][4][…]
Smrt16. december 1897({{padleft:1897|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[5][1][…] (57 let)
Pariz[3][4][…]
Poklicpisatelj, dramatik, pesnik, romanopisec, avtobiograf, scenarist
DržavljanstvoFlag of France (1794–1815, 1830–1958).svg Francija[1]
Literarno gibanjenaturalizem
PodpisSignature Alphonse Daudet.jpg

Alphonse Daudet, (izg. [dodɛ]), francoski dramatik, pesnik, scenarist in romanopisec, * 13. maj 1840, Nîmes, Francija, † 16. december 1897, Pariz, Francija.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v meščanski družini izdelovalca in trgovca s svilo. Otroštvo je preživel v bližnji vasi Bezouce. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, ko pa se je družina zaradi propada očetovega podjetja leta 1849 preselila v Lyon, je šolanje nadaljeval na tamkajšnjem liceju. Leta 1855 je oče dokončno propadel, zato se je moral odpovedati maturi in si poiskati delo. Zaposlil se je kot vzgojitelj in učitelj v osnovni šoli v Alèsu. Prva zaposlitev je bila zanj boleča, iz travme je črpal snov za svoj prvi roman Le Petit Chose (1868).

Leta 1857 se je preselil k bratu v Pariz. Tam je živel revno, a srečno in svobodnjaško. Pisal je pesmi in objavljal v časopisih (npr. Paris-Journal, L´Universel, Le Figaro).

Leta 1858 je objavil prvo in edino pesniško zbirko Les Amoureuses, ki je bila v javnosti dobro sprejeta. Zaposlil se je pri časopisu Le Figaro, kjer je ob spodbudi dinamičnega urednika Cartierja de Villemessanta napisal nekaj dram. V literarnih krogih so ga začeli prepoznavati kot nadarjenega. Začel je razmerje z igralko in modelom Marie Rieu.

Leta 1860 se je zaposlil kot tajnik vojvode de Mornyjskega, bratranca Napoleona III.. Ker delo ni bilo preveč naporno, je prosti čas izkoristil za pisanje zgodb in kronik. Začele so se pojavljati posledice bohemskega življenja oz. simptomi sifilisa, s katerim naj bi se okužil na dvoru Evgenije de Montijo. Bolezen ga je hudo prizadela. Spoznal je Frédérica Mistrala, vodjo gibanja za oživljanje okcitanščine oz. provansalščine. Mistral ga je navdušil za južno Francijo, ki je veljala za umetniško spodbudno, za razliko od severne, ki je veljala za bolj moralno in intelektualno strogo. Tudi zdravniki so mu svetovali milejše podnebje, zato je odpotoval v Alžirijo, na Korziko in v Provanso.

Med letoma 1862 in 1865 doživel prvi uspeh z dramskim delom La Derniere Idole, ki ga je napisal v sodelovanju z Ernestom Manuelom in so ga uprizorili v gledališču Odéon. Leta 1865 je nenadoma umrl vojvoda de Mornyjski, zaradi česar se je Daudet odločil v celoti posvetiti pisanju. Po potovanju v Provanso je začel s tihim partnerjem Paulom Arèneom pisati roman Lettres de mon moulin (Pisma iz mojega mlina, leta 1938 v slovenščino prevedel Janko Tavzes) in ga po delih objavljal v časopisu L´Evénement pod imenom Chorniques provencales poleti leta 1866. Določene zgodbe iz zbirke, npr. La Chèvre de monsieur Seguin, Les Trois Messes basses ou L'Élixir du révérend père Gaucher in druge, so še danes med najbolj priljubljenimi deli francoske književnosti.

Leta 1867 se je poročil z nadarjeno pisateljico Julio Allard. Julia mu je bila v prihodnosti v veliko pomoč pri pisanju. V zakonu so se jima rodili trije otroci, sinova Léon in Lucien ter hčerka Edmée. Ženi sicer ni bil zvest in se je ne glede na svojo sifilitično okužbo še naprej zabaval z mnogimi ljubimkami.

Leta 1871 se je prijavil za služenje vojaškega roka v francosko-pruski vojni, a je že čez nekaj mesecev dezertiral, ko so se začeli revolucionarni boji in Pariška komuna.

Leta 1868 je izdal svoj prvi roman Le Petit Chose. Histoire d´un enfant in ga opisal kot delno avtobiografijo. Nadalje se je usmeril v pisanje moralnih romanov in dramskih del, v letih 1872 do 1888 so zato med pomembnejšimi deli: Aventures prodigieuses de Tartarin de Tarascon, (Tartarin iz Tarascona, v slovenščino leta 1907 prevedel Josip Hacin), 1872; Contes du lundi, 1873, Fromont jeune et Risler aîné (Fromont mlajši & Risler starši, slovenski prevod 1897) 1874; Jack ,1876; Le Nabab ,1877; Les Rois en exil, 1879; Numa Roumestan , 1881; L'Immortel (Nesmrtnik), 1888.

Zadnja leta je živel v bolečinah zaradi sifilisa. Z železno disciplino je vseeno še nekaj let pisal in zabaval pariške literarne in glasbene kroge. Bil je radodaren pokrovitelj mladih umetnikov, npr. Marcela Prousta. Leta 1895 je še potoval v London in Benetke nato pa nenadno umrl. Pokopan je na pokopališču Père-Lachaise.

Po letu 1888 je pisateljevo zdravje začelo pešati, a je vseeno nadaljeval s pisanjem in objavljanjem. Njegovo zadnje delo je bilo objavljeno leta 1894, umrl pa je leta 1895.

Najbolj znana dela[uredi | uredi kodo]

Lettres de mon moulin (Pisma iz mojega mlina, leta 1938 v slovenščino prevedel Janko Tavzes), 1866–1869, zbirka kratkih zgodb. Pisatelj je zgodbe najprej izdajal po delih v časopisih Le Figaro in L´Evènement poleti 1866, zbirka je bila v celoti prvič izdana leta 1869.

Vse zgodbe iz zbirke so napisane kot prvoosebne pripovedi, pripovedovalec je avtor sam in večinoma nagovarja pariške bralce. Avtor bralcem pripoveduje kratke bukolične zgodbe o svojem novem življenju v Clamartu v Provansi (kupil je tudi mlin v Fontvieillu) ter o svojih potovanjih na Korziko in v francosko Alžirijo. V zgodbah najdemo vse od opisov vsakdanjega življenja do provansalskih ljudskih pravljic. Zgodbe imajo pridih pomilovanja, nežnosti in žalosti, pa tudi veselja in posmehovanja.

Zbirka je bila med bralci zelo dobro sprejeta, nekateri menijo celo, da je to Daudetevo najpomembnejše delo. Zgodbe so najbolj priljubljene pri francozih z juga zaradi podrobnih in resničnih opisov tamkajšnje kulture.


Le Petit Chose (Little Good-For-Nothing ali Little What's-His-Name), 1868. Delni avtobiografski roman, kot ga je Daudet sam poimenoval, ni bil nikoli preveden v slovenščino.

Roman je dobil naslov po njegovem otroškem vzdevku in opisuje zgodnje otroštvo, šolanje v Parizu in prvi literarni uspeh. To je bilo prvo v celoti naenkrat objavljeno Daudetevo delo, ni pa bilo prvo delo, ki ga je napisal. Roman je le delno avtobiografski, ker so imena v njem spremenjena, določene dele, npr. bratovo smrt, pa naj bi si celo izmislil.

Za razliko od Pisem iz mojega mlina, ki so bila dobro sprejeta že leta 1866, ko so še izhajala po delih, se Le Petit Chose nikoli ni priljubil bralcem.


L´Arlésienne (Arležanka),1872, igra. Delo je najprej izšlo v zbirki Pisma iz mojega mlina kot kratka zgodba, tri leta kasneje pa jo je Alphonse Daudet priredil v igro v treh dejanjih oz. petih slikah.

Zgodba se odvija okoli mladega fanta, ki se iz Jana preimenuje v Frédérija in se iz družinskega domovanja preseli k mami Rose in dedku Balthazarju. Frédéri ima tudi mlajšega brata Jeanneta, ki je vaški naivnež. Frédéri se sicer namerava poročiti z mlado Arležanko. Nekaj dni pred poroko se pojavi Arležankin domnevni ljubimec Mitifio in poskuša dokazati svoje razmerje s ponarejenimi ljubezenskimi pismi. Frédéri je besen in obupan. Njegova mati Rose mu želi pomagati, da bi Arležanko pozabil, in mu predlaga naj se poroči z lepo Vivette, prijateljico iz otroštva. Mitifio se vrne na svoj dom, da bi od svojega dedka Franceta dobil nazaj ljubezenska pisma, ki mu jih je zaupal, pri tem se z njim spre. Medtem Frédérija mučijo nočne more, zato se ubije, ko pred očmi matere in Jeanneta skoči s strehe golobnjaka. Jeannet v tem trenutku spozna, kako globok je bil bratov obup, in se prebudi iz svoje naivnosti.

Igra je bila prvič izvedena v gledališču Vaudeville v Parizu, 1. oktobra 1872. Glasbo za uprizoritev je napisal skladatelj Georges Bizet, v vlogi glavnega lika Vivette pa je nastopala Julia Bartet. Uprizoritev je bila katastrofalna, velik uspeh je doživela le Bizeteva suita.


Aventures prodigieuses de Tartarin de Tarascon (Tartarin iz Tarascona), 1872, roman.

Zgodba pripoveduje o naslovnem junaku, Tartarinu iz Tarascona, in njegovih smešnih prigodah. Tartarin je v domačem kraju Tarasconu vodja lova na kape. Nekega dne v potujoči menažeriji vidi leva in je nad njim izjemno navdušen, prebivalci Tarascona z zelo bujno domišljijo pa si njegovo navdušenje interpretirajo kot željo po lovu na leve. Ker Tartarin ne želi priznati, da si tega v resnici ne želi, začne zbirati orodje in orožje ter zares odpluje v Alžirijo, da bi ulovil leva. Gre za naivnega junaka, ki se pusti zapeljati brezvestnim ljudem okoli sebe, zato ga že med plovbo na več načinov izkoristi slepar, ki se izdaja za črnogorskega princa. Tartarinu tako njegova zaupljivost nakoplje le križe in težave. Na koncu romana se vrne domov obubožan in z levom in vsi ga slavijo kot junaka, nihče pa nikoli ne izve, da je bil lev, ki ga je ustrelil, boječ in slep.

Delo je bilo med ljudmi izjemno slabo sprejeto, predvsem prebivalci Tarascona so se otepali podobnosti med sabo in liki, večkrat so želeli maščevati avtorju in ga celo ubiti. Po drugi strani se je roman Gustavu Flaubertu zdel mojstrovina.


Fromont jeune et Risler aîné (Fromont mlajši in Risler starši, v slovenščino prevedeno 1897),1874, roman.

Zgodba pripoveduje o Guillaumu Rislerju, švicarskemu oblikovalcu tapet, ki je zaposlen v tovarni tapet Fromont v pariškem okrožju Marais. Guillaume postane poslovni partner dediča tovarne, Georgesa Fromonta, in se nenadoma poroči s Sidonie Chebe. Sidonie je precej revna, a zelo lepa ženska, pred Guillaumom jo zasnubi njegov mlajši brat Frantz, ki pa ga zavrne. Z Guillaumom (starejši Risler, moški petdesetih tj. dovolj star, da bi lahko bil njen oče) se poroči samo zato, ker je koristolovka, nato pa hitro pa postane ljubimka njegovega poslovnega partnerja Georgesa (mladi Fromont). Sidonie brezskrbno živi v velikem slogu in skoraj spravi podjetje v bankrot, pri načrtovanju tega, kako naj se še bolj okoristi z moževim bogastvom, ji pomaga učiteljica klavirja Anna Dobson. Georges medtem zaradi varanja počasi izgublja razum. Na strani prevaranih se Guillaume mirno ukvarja z izumljanjem novega stroja, Claire, Georgesova žena, pa s skrbjo za njuno hčerko, nobenemu od njiju se niti sanja ne, kaj za njunima hrbtoma počneta Sidonie in Georges. Glavni del zgodbe je torej uničujoče razmerje med prevarantsko Sidonie in šibkim Georgesom.

Alphonse Daudet je ta roman najprej po delih izdajal v časopisu Le Bien public od 25. marca do 19. junija 1874, v celoti pa so ga izdali pri založbi Charpentier oktobra istega leta. Delo je bilo v javnosti zelo dobro sprejeto in je pisatelja ponovno povzdignilo med zvezde. Zelo všeč je bilo tudi kritikom, saj je Alphonse Daudet zanj 10. junija 1875 s strani Francoske akademije prejel literarno nagrado Jouy. Zgodbo so kasneje priredili v igro in jo postavili na oder v gledališču Vaudeville, po njej pa je bilo v prvi polovici 20. stoletja posnetih tudi več filmov.

Literarno gibanje[uredi | uredi kodo]

Alphonse Daudet je med kritiki predstavljen kot prototip provansalskega pisatelja, nekateri so ga označili tudi kot naturalista drugačne vrste in bili mnenja, da je celo boljši od Zolaja.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

S psihološkega vidika Alphonse Daudet predstavlja sintezo nasprotujočih si elementov, pri razvijanju pisateljskega talenta pa so mu pomagala predvsem potovanja. Človek, ki je nosil južno Francijo v srcu, je v svojih delih združil razumevanje strasti do življenja, ki jo je osvetlil z mediteranskim soncem in si dovolil velike domišljijske preskoke v pisanju, pri čemer pa nikoli ni pozabil na zelo natančno ukvarjanje s človeško naravo. Vse življenje je svoja opažanja o ljudeh okrog sebe zapisoval v majhne beležnice, ki jih je nato uporabil kot navdih ali podlago za pisanje svojih zgodb. Določeni kritiki so mu očitali celo, da je preveč sentimentalen. Bil je osvobojen vnaprej pripravljenih idej in mnenja, da njegovi sodobniki naturalisti raznolikost sveta predstavljajo narobe, saj so pisali le o grdih področjih

Daudet in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Pred 1900

Slovenski narod, 1884.

  • Dauphinova smrt. Balada v prozi, št. 199
  • Hrepenenje po vojašnicah. "List iz mlina", št. 200

Slovenski narod, 1894.

  • Poste restante, št. 200
  • Poslednja lekcija. Pripoveduje alzacijski deček, št. 276

Slovenski narod, 1897

  • Župnik cucugnanski, št. 56–57
  • Zakaj je moral umreti ..., št. 67
  • Fromont mlajši in Risler starši. Prev. Alb.B. Roman, 1897


Slovenski narod, 1898.

  • Izpoved pisano vezene suknje, št. 35–36
  • Pevec in pevka, št. 60–61
  • Odlomek najdenega ženskega pisma, št. 71–71

Slovenski narod, 1899.

  • Ljubi Bog iz Chemilla, ki ni niti za to, niti proti temu, št. 96


Po 1900

  • Papeževa mula. Prev. M. R. Naš dom: Zbirka povesti, narodn. blaga, pesmi in drugih zanimivosti, 1909. (COBISS) [La mule de pape] (18xx)


Svoboda, 1919.

  • Zadnja ura v šoli. Prev. Joso Jurkovič.
  • Obleganje Berlina. Prev. Joso Jurkovič.
  • Koza Seguinova. Prev. Joso Jurkovič.
  • Tartarin na planinah. Prev. Ivo Šorli. Roman, 1921.
  • Arleška. Prev. Jože Rupnik. Modra ptica, 1921.


Nova doba, 1922

  • Pripovedka o človeku, ki je imel zlate možgane, št. 31
  • Koza gospoda Seguina, št. 32
  • Skrivnosti očeta Cornilla, št. 33
  • Cucuguanski župnik, št. 34
  • Dve gostilni, št. 45
  • Papeževa mula, št. 46, 47, 48
  • Smrtni boj 'Semillante', prev. E. Šimnic, št. 49
  • Bixioujeva listnica, št. 51
  • Kobilice, št. 52
  • Svetilnik otoka des Sanguinaires, št. 53, 54
  • Arlezijanka, št. 55
  • Liker častitega očeta Gauchera, št. 56, 57, 58
  • Podprefekt na deželi (Balada v prozi), št. 59
  • Cariniki, št. 61
  • Zvezde (Povest provensalskega pastirja), št. 120
  • V Miliani, št. 133, 134, 135


Nova doba, 1923

  • Lažnjivka (Iz knjige žene umetnikov), prev. J. Napotnik, št. 124
  • J.N.: Legenda o možu, ki je imel zlate možgane, št. 133
  • Starca, št. 137, 144, 145
  • Vrnitev črede s planin. Gruda, 1924
  • Starčka. Gruda, 1926


Jutro, 1926

  • Kaj je pripovedoval frak s palmami, št. 66
  • Kobilice, št. 118.
  • Zadnja učna ura, št. 122
  • Zvezde, št. 150
  • Oranže, št. 170
  • Kukunjanski župnik. Gruda, 1928
  • Arležanka. Modra ptica, 1930
  • Delfinova smrt. Slovenski narod, 1930
  • Koza gosp. Seguina. Roman, 1931.
  • Partija biljarda. Dolenjski list, 1955.






Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janko Tavzes: Alphonse Daudet. Pisma iz mojega mlina. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1967. 181–191.
  • Jacques-Henry Bornecque. Alphonse Daudet. Encyclopedia Britannica.
  • Alphonse Daudet. Larousse, encyclopédie personnage.