Albert Ball

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Albert Ball
Portret
Rojstvo 14. avgust 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})
Nottingham
Smrt 7. maj 1917({{padleft:1917|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1] (20 let)
Annœullin[d]
Pripadnost Zastava Združenega kraljestva Velika Britanija
Rod/služba Kraljevi letalski korpus (RFC)
Aktivna leta 1914–1917
Čin Stotnik
Enota No.56 Squadron RFC
Oboroženi
konflikti
Prva svetovna vojna
Odlikovanja Viktorijin križec
DSO z dvema ploščicama
Vojaški križec
križec viteza Legije časti
Albert Ball v kabini svojega SE 5a
Nemški križ na grobu Alberta Balla
Odlikovanja Alberta Balla

Albert Ball, britanski častnik, vojaški pilot in letalski as * 14. avgust 1896, Nottingham, Anglija † 7. maj 1917, Annœullin, Francija.

Ball je bil 8. junija 1917 posmrtno odlikovan z Viktorijinim križcem, najvišjim angleškim vojnim odlikovanjem. Le dan pozneje je bil odlikovan tudi z najvišjim francoskim odlikovanjem: križcem viteza Legije časti. V bojih je sestrelil 25 nemških letal, 3 poškodoval v boju in 19 prisilil pristati, kar je zneslo 47 skupnih zmag. Nekateri poškodovana letala ne prištevajo k številu zračnih zmag, tako je uraden končni seštevek 44 zmag. To ga uvršča na večno lestvico najboljših angleških pilotov 1. SV na 4. mesto za Mickom Mannockom (61), Jamesom McCuddenom (57) in Georgeom McElroyem (47). Ob času smrti je bil vodilni antantni letalski as prve svetovne vojne in prvi angleški letalski junak.

"Na tleh" je bil dokaj plah mladenič in tudi sicer se je raje držal bolj zase. Znan je bil kot "volk samotar". Dobro je igral violino in ga je bilo groza vojne. Nekaj povsem drugega pa je bil v zraku. Pogumen kot lev (kar je po horoskopu tudi bil), zelo drzen in včasih tudi malce mladostno zaletav.

Kaj v resnici je v ponedeljek, 7. maja 1917 po osmi uri zvečer na nebu pri kraju Annoeullin povzročilo njegovo smrt, nikoli ne bo znano. Priče so povedale, da je njegovo letalo, z negibnim propelerjem in črno kadečim se motorjem, povsem celo priletelo iz temnega nevihtnega oblaka, obrnjeno s trebuhom navzgor in z višine kakih 60 metrov treščilo na tla. Na obdukciji nemški zdravnik ni našel nobene strelne rane. Prav tako njegov S.E. 5a (A8898) ni imel, razen tistih ob udarcu ob tla, nobenih drugih poškodb. Cecile Deloffre, mlademu francoskemu dekletu iz Annoeullina, ki je prvo prihitelo na mesto padca letala, je Ball umrl v naročju. Na dan smrti ni bil star niti 21 let (tri mesece in en teden manj).

Najraje je letal sam, brez čelade, da mu je »veter mršil lase«, kot je sam opravičujoče dejal. Nekega dne je osramotil pet nemških letalcev, ki so ga dobili v precep. Junaško se je boril do konca, ko pa mu je zmanjkalo streliva je skoval mojstrsko ukano. Odsvedral je proti tlom, kot da so ga Nemci zadeli in namerno "nerodno" pristal na nekem bližnjem travniku, a s še vedno delujočim motorjem. Trije Nemci so odleteli na njihovo letališče sporočit, da so ujeli največjega angleškega asa. Dva Nemca pa sta pristala blizu njegovega letala, zlezla iz kabin ter se mu približala. Tedaj je Ball dodal plin, vzletel in odletel živ in zdrav nazaj na domače letališče. Ta dogodek je omenjen tudi v spominih tistih zbeganih in popolnoma osramočenih nemških pilotov.

Ball se je med dopustom v Angliji zgodaj leta 1917 spoprijateljil z Jamesom McCuddenom. Ta je zelo občudoval njegovo hrabrost in drznost, a posnemal ga ni. Približno v tem času je Ball v Londonu srečal, takrat še neznanega novinca, kasnejšega prvega kanadskega letalskega asa Williama "Billya" Bishopa. Dogovarjala sta se za skupne akcije, a do tega ni prišlo zaradi Ballove prezgodnje smrti.

25. marca 1917 je Ball spoznal 18-letno Floro Young in se z njo 5. aprila zaročil. Osebno jo je z letalom popeljal na njen "zračni krst". Moral jo je povsem očarati. Kot vidimo, do ušes zaljubljeni Albert ni izgubljal časa.

Nazadnje je Albert Ball uradno letel na angleškem letalu RAF S.E. 5a, ki pa ga sprva ni preveč maral. Veliko bolj so mu bili všeč sila okretni francoski Nieuporti, ki pa so imeli zelo grdo razvado, da se jim je pri strmoglavljanjih ali v tesnih zavojih rado odlomilo ozko spodnje krilo. Kriv je bil V-opornik, ki je spodnje krilo opiral le na enem mestu. Kljub temu je Ball smel obdržati svojega "starega" Nieuporta (B1522) za samostojne lete, za skupinske pa je moral uporabljati "nepriljubljeni" S.E. 5a. Pisno dovoljenje za uporabo Nieuporta je dobil od samega generala Trencharda. S.E. 5a je bil sicer manj okreten od Nieuportov, a je bil veliko hitrejši in je strmoglavljal in izvajal akrobacije brez težav. Motor S.E. 5a znamke Hispano-Suiza je v daljšem hrbtnem letu rado "zalilo" in takrat je motor odpovedal. Ravno to bi lahko bil vzrok Ballove smrti. Angleži še danes zagovarjajo teorijo o "odpovedi motorja Ballovega letala".

Zadnjo, 44. zmago v zraku je Ball dosegel en dan pred smrtjo na solo poletu s svojim starim Nieuportom 17 (B1522). Na dan smrti je s S.E. 5a v letalskem dvoboju z mlajšim bratom "rdečega barona" Lotharjem von Richthofnom, temu preluknjal rezervoar za gorivo. Tako ga je blizu Annoeullina primoral k prisilnemu pristanku. Richthofen je imel izredno srečo, da se mu letalo ni vnelo, drugače bi se to zanj tragično končalo.

Na predvečer smrti je v svojem zadnjem pismu očetu napisal, da upa, da se bo ta morija kmalu končala, saj se že začenja počutiti kot morilec.

Albert Ball je bil pokopan v sredo, 9. maja 1917 na nemškem vojaškem pokopališču v mestu Annoeullin z vsemi vojaškimi častmi. Na pogrebu je bilo prisotnih tudi osupljivo veliko nemških visokih častnikov. Ti so na pogrebu celo dovolili udeležbo angleških in francoskih vojnih ujetnikov. Takrat so še poznali viteštvo.

Angleži so njegov grob našli šele po končani vojni, saj je bil Annoeullin pod nemško okupacijo. Takoj so nadomestili lesen križ (glej sliko desno), ki so mu ga postavili Nemci, z angleškim. Na željo družine je Ball ostal pokopan na nemškem vojaškem pokopališču, saj so mu le tako lahko leta 1921 postavili granitni spomenik, ki stoji še danes. Še vedno skrbno urejajo njegov prerani grob. Ballov oče, tudi Albert, je odkupil zemljišče na mestu, kjer je umrl njegov sin. Tudi tam je še zmeraj skromno obeležje, čeprav ga je malce težje najti, je pa kar blizu pokopališča, kjer je Albert Ball pokopan. To zemljišče še danes lahko zastonj uporabljajo meščani Annoeullina pod enim samim pogojem: znamenje mora ostati nedotaknjeno. In tudi do danes je.

V Nottinghamu je Ballov oče, kot župan dal pod nottinghamskim gradom zgraditii spomenik vsem padlim vojakom v 1. SV iz tega mesta, kip na njem pa je njegov sin v naravni velikosti. Slovesno so ga odkrili 8. septembra leta 1921. Njegov oče je dal na svoje stroške zgraditi skromne hišice za družine vojakov, umrlih v 1. SV. Od leta 1995 so pod spomeniškim varstvom.

Francozi so Ballu dali vzdevek "angleški (Georges) Guynemer", Nemci pa "angleški Richthofen". "Rdeči baron" Manfred von Richthofen je, ko je zvedel za njegovo smrt, odkrito priznal: "Bil je daleč najboljši angleški letalec".

Ko so ga posthumno odlikovali z Viktorijinim križcem, je neimenovani pilot njegove 56. skupine cinično pripomnil: »Dali so mu le en V.C., zaslužil pa si jih je vsaj ducat. To ve cela eskadrilja«.

Ironija usode je, da je Albert Ball umrl ravno na dan, ko je Mick Mannock, angleški pilot z največ (61) zmagami v 1. SV, dosegel svojo prvo.

Navkljub temu, da je preteklo skoraj sto let po koncu 1. SV in da je to pokopališče samih nemških vojakov, razen Alberta Balla, Francozi vzorno skrbe zanj.

Po 1. SV so v Franciji šole radi poimenovali po narodnih junakih, imeli so celo vrsto svojih: Guynemerja, Foncka, Dormeja, Nungesserja, Chaputa, Navarreja, Lufberya, Pourpeja, Garrosa, Peguina ... V Annoeullinu pa ni bilo v nobenem trenutku vprašanje in nobenega dvoma po kom se bo imenovala njihova osnovna šola. Od leta 1999 pa se v Annoeullinu po Albertu Ballu imenuje nova srednja šola (College Albert Ball). V tem mestu ima tudi svojo ulico: Rue du Capitaine Ball.

Mourir pour la liberte, mourir pour la France. Per ardua ad astra.

Nekdo je nekoč dejal: "Če hočeš postati nesmrten, moraš najprej umreti !"

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ data.bnf.fr: open data platform — 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]