Inge Lehmann: Razlika med redakcijama
nov članek iz tujih wiki |
(ni razlike)
|
Redakcija: 21:31, 13. maj 2015
| Inge Lehmann | |
|---|---|
| Slika:Inge Lehmann 1932.jpg | |
| Rojstvo | 13. maj 1888 Kopenhagen, Danska |
| Smrt | 21. februar 1993 (104 leta) Kopenhagen, Danska[1] |
| Grob | pokopališče Hørsholm Koordinati:  |
| Področja | seizmologija, geofizika |
| Ustanove | Geodetski Inštitut Danske |
| Alma mater | Univerza v Kopenhagnu, Univerza v Cambridgeu |
| Pomembne nagrade | William Bowie Medal (1971) |
Inge Lehmann (Kopenhagen, 13. maj 1888 – Kopenhagen, 21. februar 1993) je bila danska seizmologinja in geofizičarka. Leta 1936 je na osnovi tedaj obstoječih seizmičnih podatkov domnevala na obstoj Zemljinega notranjega jedra[2][3] s fizičnimi lastnostmi različnimi od zunanjega jedra in da Zemljino jedro ni enotna tekoča krogla. Seizmologi, ki do tedaj niso mogli oblikovati učinkovite hipoteze za opazovanje potresov, ki so oblikovali P-valove počasne pri doseganju določenih območij Zemljine notranjosti, so hitro sprejeli njen zaključek. Bila je članica Royal Society.
Življenje in delo
Inge Lehmann se je rodila in odraščala v Østerbrou, delu Kopenhagna. Njen oče je bil eksperimentalni psiholog Alfred Georg Ludvik Lehmann (1858-1921). Svojo šolsko izobrazbo je pridobila v pedagoški progresivni srednji šoli, ki jo je vodila Hanna Adler, teta Niels Bohra.[4][5] Oba, njen oče in Adlerjeva sta najbolj pomembno vplivala na njen intelektualni razvoj.
Študirala je matematiko na Univerzi v Kopenhagnu in na Univerzi v Cambridgeu, s prekinitvami zaradi slabega zdravja.[6] Študij matematike na Univerzi v Cambridgeu (1910 - 1911) je nadaljevala na Visoki šoli v Newnhamu. Leta 1911 se je vrnila v Cambridge, z občutkom izčrpanosti zaradi dela in študija, je tega začasno odložila. Razvila je dobre numerične spretnosti v računovodski pisarni, kjer je delala več let, dokler ni šla leta 1918 na dokončanje študija na Univerzo v Kopenhagen. Magisterij iz fizike in matematike je zaključila v dveh letih. Ko se je vrnila na Dansko leta 1923, je bila sprejeta na Univerzi v Kopenhagnu na položaj pomočnika J.F. Steffensena, profesorja računovodske znanosti.[7]
Po nekaj letih dela v zavarovalništvu je postala pomočnik geodeta Nielsa Erika Nørlunda, ki ji je podelil nalogo določanja seizmoloških opazovalnic na Danskem in Grenlandiji. V tistem času se je začela zanimati za seizmologijo. Leta 1928 je opravila izpit iz geodezije in sprejela položaj državne geodetinje in vodje Oddelka za seizmologijo na Geodetskem Inštitutu Danske, ki ga je vodil Nørlund.
V delu z naslovom P' je Lehmannova najprej razlagala čase prihoda P-valov - ki so se nerazložljivo pojavili v senci P-valov Zemljinega jedra - kot odsev notranjega jedra.[8] Drugi vodilni seizmologi tistega časa, kot so Ben Gutenberg, Charles Richter in Harold Jeffreys so sprejeli to razlago po dveh ali treh letih. Druga svetovna vojna in nemška okupacija je znatno omejila Lehmannino delo in njene mednarodne stike.
Lehmannova je kandidirala na razpisu za profesorja geofizike na Univerzi v Kopenhagnu, vendar ni bila izbrana. Leta 1953 je odšla iz Geodetskega inštituta v pokoju. Potem se je za nekaj let preselila v Združene države Amerike, kjer sta jo Maurice Ewing in Frank Presse vključila v študij Zemljine skorje in zgornjega plašča. V tem delu je razkrila še eno potresno diskontinuiteto, ki se nahaja na globini 190 na 250 km in ki zdaj nosi njeno ime, Lehmannina diskontinuiteta. Francis Birch je ugotovil, da je "Lehmannina diskontinuiteta z natančno preiskavo seismograma odkrila mojstrica črne umetnosti, za katero nobena količina informatizacije verjetno ne bi bila popoln nadomestek."
Sklici
- ↑ »Lehmann, Inge«. Encyclopedia.com. Pridobljeno 15. oktobra 2013.
- ↑ »Lehmann; Inge (1888 - 1993)«. The Royal Society. Pridobljeno 24. septembra 2013.
- ↑ Bolt, Bruce A. (Januar 1994). »Obituary: Inge Lehmann«. Physics Today. 47 (1): 61. Bibcode:1994PhT....47a..61B. doi:10.1063/1.2808386.
- ↑ »WiP: Herstory: Spotlight Scientist: Inge Lehmann«. Purdue University. Pridobljeno 15. oktobra 2013.
- ↑ Knopoff, Leon. »Lehmann, Inge«. UCLA. Pridobljeno 15. oktobra 2013.
- ↑ Bolt, Bruce. »Inge Lehmann«. UCLA. Pridobljeno 15. oktobra 2013.
- ↑ Gillispie, Charles. Complete dictionary of scientific biography. Detroit, Mich.: Charles Scribner's Sons. str. 234.
- ↑ Bolt, Bruce A. (1987). »50 years of studies on the inner core«. EOS. 68 (6): 73, 80–81.
Bibliografija
- Lehmann, Inge (1987). »Seismology in the Days of Old«. EOS. 68 (3): 33–35.
- Swirles, Lady Jeffreys, Bertha (1994). »Inge Lehmann: Reminiscences«. Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society. 35 (2): 231. Bibcode:1994QJRAS..35..231W.
- Inge Lehmann in CWP at UCLA
- Royal Society citation
- Inge Lehmann: Discoverer of the Earth's Inner Core
- »WiP: Herstory: Spotlight Scientist: Inge Lehmann«. Purdue University. Pridobljeno 15. oktobra 2013.
- Bolt, Bruce. »Inge Lehmann«. UCLA. Pridobljeno 15. oktobra 2013.