Zadnja večerja (da Vinci)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zadnja večerja

Poleg Mone Lize je Zadnja večerja Leonardova najbolj poznana (stenska) slika. Vtis razpadanja, ki ga je še vedno mogoče dobiti ob tej sliki, je v glavnem posledica Leonardovega poskusa, da bi pri njem njenem slikanju uporabili novo tehniko. Leonardo je skušal »Zadnjo večerjo« naslikati z mešanico olja in tempere, vendar se slika ni mogla upreti vlagi, ki se je nabirala, in se je po koščkih luščila s stene.

Zadnja večerja v dominikanskem samostanu Santa Maria delle Grazie je Leonardovo najpomembnejše delo njegovega milanskega obdobja. V nasprotju s tradicijo je Leonardo izbral trenutek, ko Jezus sporoči svojim učencem, da ga bo eden izmed njih izdal. Značilne za skupino so najrazličnejše kretnje in izrazi obrazov, kakršni do tedaj niso bili upodobljeni. Čeprav so apostoli upodobljeni v štirih jasnih skupinah po tri, s čimer je Leonardo ustvaril učinek neprisiljenosti, ostajajo med seboj povezani z različnimi kretnjami. Gledalec občuti spopad in napetost znotraj skupine, sredi katere lahko le Kristus v sredini zagotavlja rešitev.