Trdi disk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Razstavljen trdi disk

Trdi disk (angleško Hard Disk, HDD), tudi samo disk, je najbolj razširjena vrsta zunanjega pomnilnika. Je cenen in ob izklopu ohrani vsebino. Vsi podatki (besedilo, slika, film, zvok, programi, gonilniki...) na trdem disku so zapisani v datotekah.

Zgradba in delovanje[uredi | uredi kodo]

Disk je sestavljen iz več okroglih kovinskih plošč prevlečenih z magnetno snovjo, ki se med delovanjem vrtijo. Nad diskom je bralno pisalna glava. To je navitje, ki lahko magneti površino diska (pisanje), ali ugotavlja smer namagnetenosti (branje).

Ker pred desetletji procesorji še niso dosegali velikih hitrosti, so diski pričeli uporabljati DMA (ang. Direct Memory Access) krmilnik, ki napravam priključenim nanj omogoča neposreden dostop do notranjega pomnilnika.

Pred uporabo DMA krmilnika so naprave za vsak poseg v notranji pomnilnik posegale v procesor, da jim je dodeli pravilen pomnilniški naslov. Ker se je lahko ta dodelitev pojavljala pogosto, je procesor veliko časa porabil za dodelitev dostopa do pomnilnika namesto izvrševanja procesov. Naprave, ki uporabljajo DMA svoje zahteve pošljejo krmilniku in ta namesto procesorja izračuna pomnilniški naslov. Tako se razbremeni procesor za druga opravila. Prenos informacij iz diska na osnovno ploščo je odvisen od povezave. Prva povezava je bila preko ATA kablov. ATA kabel ima 40 žil, podatki pa se prenašajo vzporedno pri frekvenci od 33 do 133 MHz. Ker je hitrost še vedno bila zelo nizka, se je uveljavil priključek SATA, ki ima 4 pine in 7 žil. Podatki se prenašajo zaporedno preko dveh kablov. Za uporabnike s potrebo po velikih hitrostih prenosa podatkov, se je razvilo SCSI vodilo. Ker je protokol prenosa informacij drugačen kot pri ATA in SATA vodilih, so SCSI diski tudi dražji.

Lastnosti trdega diska[uredi | uredi kodo]

  • Zmogljivost (kapaciteta) trdega diska se običajno meri v gigabajtih in terabajtih (GB). Proizvajalci trdih diskov uporabljajo pretvorbo 1 gigabajt = 1000 megabajtov in 1 terabajt = 1000 gigabajtov. To se razlikuje od standarda v preostali računalniški industriji, kjer je faktor pretvorbe 210 in je torej 1 gigabajt enako 1024 megabajtov.
  • Fizična velikost trdega diska je največkrat 3,5", za prenosne računalnike pa 2,5".
  • Vmesnik. Najbolj znana sta ATA (PATA in SATA), SSD ter SCSI.
  • Zanesljivost. Podatek MTBF (okrajšava za angleški izraz »mean time between failures«) nam pove, koliko časa povprečno preteče med dvema napakama.

Metode varovanje podatkov na disku[uredi | uredi kodo]

  • Izdelava varnostnih kopij (angleško backup)
  • Uporaba redundančnega zapis RAID.
  • Spremljanje zanesljivosti delovanja diska S.M.A.R.T.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]