Samostan svetega Pavla
Αγίου Παύλου | |
 | |
  Geografska lega: Samostan svetega Pavla, Grčija | |
| Osnovne informacije | |
|---|---|
| Polno ime | Sveti samostan svetega Pavla |
| Red | Grška pravoslavna cerkev |
| Ustanovitev | pred 1035[1] |
| Blagoslovitev | Kristusovi predstavitvi v Jeruzalemskem templju |
| Praznovanje | 2. februar |
| Ljudje | |
| Ustanovitelj | sveti Pavel Ksiropotamski |
| Prior | arhimandrit starosta Partenij (Mourelatos) |
| Kraj | |
| Lokacija | Gora Atos Grčija |
| Koordinate | 40°09′40″N 24°17′25″E / 40.16111°N 24.29028°E |
| Dostop | samo moški |
Samostan svetega Pavla (grško starogrško Μονή Αγίου Παύλου, Moní Agíou Pávlou, romunsko Mănăstirea Sfântul Pavel) je pravoslavni samostan v meniški državi Atos na skrajnem vzhodu polotoka Halkidika v Grčiji. Ustanovitelj samostana je bil Pavel Ksiropotamski, po katerem je dobil ime. Glavna samostanska cerkev je posvečena Kristusovi predstavitvi v jeruzalemskem templju, ki se praznuje 2. februarja.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Samostan je v poznem 10. ali zgodnjem 11. stoletju ustanovil sveti Pavel Ksiropotamski, ki je ustanovil tudi samostan Ksiropotam. Zapisi dokazujejo, da je bil samostan po letu 1035 neodvisen od samostana Ksiropotam.[1] Sprva je bil posvečen svetemu Juriju in bil kmalu preimenovan po svojem ustanovitelju. Kasneje je bil posvečen Kristusovi predstavitvi v jeruzalemskem templju.
Med letoma 1355 in 1365 sta porušeni samostan kupila srbska mogotca Antonij Blagaš in Nikola Radonja in ga obnovila. Nikola Radonja je postal njegov prior.[2] Obnovitev samostana, ki sta jo podprla tudi srbska plemiča Vuk Branković in Grgur Branković, je označila začetek srbskega obdobja zgodovine samostana.[3][4] 14. oktobra 1410 je srbski despot Đurađ Branković samostanu daroval Kuzmin, s čimer je izpolnil željo pokojnega kneza Lazarja Hrebeljanovića.[5] Ruski romar Izaija priča, da je bil samostan konec 15. stoletja srbski.[6]
Oktobra 1845 je Porfirij Uspenski dvanajst najbolj dragocenih listov Radoslavovega evangelija izročil Ruski nacionalni knjižnici v Sankt Peterburgu. Listi, ki so ostali v samostanu, so se izgubili.
Samostan zaseda štirinajsto mesto v hierarhiji dvajsetih atoških samostanov. Samostanska knjižnica poseduje 494 rokopisov in 12.000 tiskanih knjig.[7]
V samostanu je štirinajst menihov. Ima dva majhna delujoča skita: romunski Lakkoskiti in grški Nea Skiti (Novi skit).
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 S. Binon. Les origines légendaires et l'histoire de Xéropotamou et de Saint-Paul de l'Athos. Louvain, 1942.
- ↑ Angold, Michael (17. avgust 2006). The Cambridge History of Christianity: Volume 5, Eastern Christianity. Cambridge University Press - via Google Books.
- ↑ Recueil de Vardar. Akademija. 2006. str. 5.
- ↑ Miladin Stevanović; Vuk Branković (srpski velmoža.) (2004). Vuk Branković. Knjiga-komerc. str. 53.
- ↑ Zivkovic, Tibor. Charters of the Serbian rulers related to Kosovo and Metochia. str. 123–124.
- ↑ A. E. Bakalopulos (1973). History of Macedonia, 1354-1833. str. 166.
- ↑ Agios Pavlos page at Macedinian Heritage.
 Samostani na Atosu (po hierarhiji) | ||
|---|---|---|
 | ||
