Richterjeva lestvica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Richterjeva lestvica služi za razvrščanje potresov glede na sproščeno seizmično energijo .
Zamislil si jo je Charles Francis Richter v sodelovanju z Benom Gutenbergom leta 1935.
Skalarno količino, ki je izražena preko te lestvice nazivamo lokalna magnituda ML in jo izračunamo na podlagi logaritma maksimalnega premika tal v vodoravni smeri, ki ga je izmeril seizmograf med potresom.
ML=0 je definirana kot seizmična energija potresa ki ga na razdalji 100 km Wood-Andersonov seizmograf zabeleži z maksimalnim premikom enega mikrometra v vodoravni smeri. V praksi je potrebno pri računanju lokalne magnitude ML upoštevati popravek za razliko v razdalji med seizmografom in hipocentrom ter popravek za tip seizmografa.
Enota magitude odgovarja približno faktorju 32 v sproščeni seizmični energiji , kar pomeni da potres magnitude ML=1 sprosti 32krat več seizmične energije kot potres magnitude ML=0, ML=2 skoraj tisočkrat več, itd...
Potresi ki povzročajo škodo imajo vsaj ML=5.
Zaradi tehničnih razlogov je določanje magnitude po Richterjevi lestvici neustrezno za večje potrese (lestvica se “nasiči” pri vrednosti ML=6.8), zato so danes v uporabi magnitudne lestvice osnovane na drugačnih definicijah kot je Richterjeva.
[uredi] Zunanje povezave
