Prokariontsko jedro

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nukleoid prokariontske celice (desno) v primerjavi s celičnim jedrom evkariontske celice (levo).

Prokariontsko (bakterijsko) jedro ali nukleoid je območje enotne protoplazme prokariontov, v katerem leži prstanast kromosom.[1] Gre za celični organček nepravilne oblike, ki vsebuje večino dednine prokariontske celice.[2] V nasprotju s celičnim jedrom, ki je prisotno v evkariontski celici, nukleoid ni obdan z jedrno ovojnico. Dednino prokariontske celice praviloma predstavlja krožna dvojnovijačna DNK, ki je lahko prisotna v več kopijah. Dolžina DNK variira med vrstami, a na splošno meri vsaj nekaj milijonov baznih parov.

Namesto izraza kromosom se za prokariontsko DNK uporablja tudi izraz genofor. Za razliko od evkariontskega kromosoma pri genoforu ni prisoten kromatin.[3] DNK v prokariontskem kromosomu je strnjena z dodatnim zvitjem,[4] medtem ko je pri evkariontskem kromosomu DNK še bolj zgoščena zaradi kromatinske strukture. Prokariontski kromosomi so povečini krožni (prstanasti), le pri nekaj vrstah pa linearni. Krožna oblika prokariontskih kromosomov le-tem omogoča podvojevanje brez sodelovanja telomer.[5] Kromosomi prokariontov so načeloma znatno manjši od evkariontskih: merijo lahko na primer zgolj 580.073 baznih parov (pri bakteriji Mycoplasma genitalium). Pri številnih evkariontih se krožna DNK nahaja v mitohondrijih (pri živalih) ali kloroplastih (pri rastlinah). Omenjeni organčki nasploh močno spominjajo na prokariontske celice.[6]

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Eksperimentalni dokazi kažejo, da večino nukleoida predstavlja DNK (okoli 60 %), manjši del pa RNK (predvsem sporočilna RNK) in beljakovine (predvsem transkripcijski faktorji). Beljakovine, ki pomagajo vzdrževati dodatno zvito strukturo DNK, se imenujejo nukleoidne beljakovine in se razlikujejo od histonov v evkariontskem jedru. Nukleoidne beljakovine v primerjavi s histoni ne tvorijo nukleosomov (enota v organizaciji kromatina, v kateri je DNK navita okoli beljakovinske sredice). Nukleoidne beljakovine izrabljajo druge mehanizme za strnjevanje DNK, na primer tvorbo zank DNK.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=nukleoid, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 19. 10. 2012.
  2. ^ Thanbichler M, Wang S, Shapiro L (2005). "The bacterial nucleoid: a highly organized and dynamic structure". J Cell Biochem 96 (3): 506–521. doi:10.1002/jcb.20519. PMID 15988757. 
  3. ^ Ris, H. (1961). Ultrastructure and molecular organization of genetic systems. Can. J. Genet. Cytol. 3, 95-120.
  4. ^ Benham C, Mielke S (2005). "DNA mechanics". Annu Rev Biomed Eng 7 (1): 21–53. doi:10.1146/annurev.bioeng.6.062403.132016. PMID 16004565. 
  5. ^ Nelson D, Cox M (2000). Principles of Biochemistry Third Edition. New York: Worth Publishers. str. 28–39. ISBN 1-57259-153-6. 
  6. ^ Nelson D, Cox M (2000). Principles of Biochemistry Third Edition. New York: Worth Publishers. str. 38–39. ISBN 1-57259-153-6.