Poslednji univerzalni skupni prednik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Filogenetsko drevo iz leta 1990, ki povezuje vse glavne skupine živih organizmov z LUCA, na podlagi podatkov o zaporedju ribosomske RNA.[1]

Zadnji univerzalni skupni prednik (LUCA; iz angleščine last universal common ancestor) je skupni prednik vseh nam znanih živih bitij, ki danes živijo na Zemlji.[2] To vključuje vse celične organizme; izvor virusov je nejasen, vendar imajo isti genetski kod. LUCA je verjetno vseboval različne viruse. LUCA ni prvo življenje na Zemlji, temveč najnovejša oblika prednika vsega obstoječega življenja.

Čeprav ni posebnih fosilnih dokazov o LUCA, podrobna biokemična podobnost vseh trenutnih oblik življenja potrjuje njegov obstoj. O njegovih značilnostih je mogoče sklepati iz skupnih značilnosti sodobnih genomov. Ti geni opisujejo kompleksno obliko življenja s številnimi prilagojenimi značilnostmi, vključno z mehanizmi transkripcije in prevajanja za pretvorbo informacij iz DNK v RNK v beljakovine. LUCA je verjetno živel v visokotemperaturni hidrotermalnih globokomorskih izvirih blizu tokov magme na oceanskem dnu pred približno 4 milijardami let.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Drevo življenja iz enega izmed zvezkov Charlesa Darwina (c. julij 1837), v svoji korenini nakazuje na enega samega skupnega prednika (označen z "1").

Filogenetsko drevo neposredno opisuje idejo evolucije z izvorom enega samega prednika.[3] Starejše drevo življenja je skiciral Jean-Baptiste Lamarck v svoji Philosophie zoologique leta 1809.[4][5] Charles Darwin je leta 1859 v svoji knjigi O nastanku vrst opisal danes bolj znano teorijo o univerzalnem skupnem predniku: "Zato bi moral iz analogije sklepati, da so verjetno vsa organska bitja, ki so kdaj živela na tej zemlji, izvirala iz ene prvobitne oblike, v katero je bilo vdihnjeno življenje."[6] Zadnji stavek knjige se začne s ponovno navedbo hipoteze: "Obstaja veličastnost na takšen pogled na življenje, s svojimi številnimi močmi, ki so bile prvotno vdihnjene v nekaj oblik ali v eno samo..."[6] Izraz "poslednji univerzalni skupni prednik" ali "LUCA; Last Universal Common Ancestor" je bil za tak prvobitni organizem prvič uporabljen v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.[7][8][9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Woese, Carl R.; Kandler, O.; Wheelis, M. L. (Junij 1990). »Towards a natural system of organisms: proposal for the domains Archaea, Bacteria, and Eucarya«. PNAS. 87 (12): 4576–4579. Bibcode:1990PNAS...87.4576W. doi:10.1073/pnas.87.12.4576. PMC 54159. PMID 2112744.
  2. ↑ »V začetku je bila kemija«. Dnevnik. Pridobljeno 25. oktobra 2022.
  3. ↑ Gregory, T. Ryan (2008). »Understanding Evolutionary Trees«. Evolution: Education and Outreach. 1 (2): 121–137. doi:10.1007/s12052-008-0035-x.
  4. ↑ Lamarck, Jean Baptiste Pierre Antoine de Monet de (1994). Philosophie zoologique (PDF). Paris. str. 737.
  5. ↑ Noble, Denis (1. julij 2020). »Editorial: Charles Darwin, Jean-Baptiste Lamarck, and 21st century arguments on the fundamentals of biology«. Progress in Biophysics and Molecular Biology. 153: 1–4. doi:10.1016/j.pbiomolbio.2020.02.005. PMID 32092299.
  6. ↑ 6,0 6,1 Darwin, Charles (1859). The Origin of Species by Means of Natural Selection. John Murray. str. 484, 490.
  7. ↑ Wikham, Gene Stephen (Marec 1995). The molecular phylogenetic analysis of naturally occurring hyperthermophilic microbial communities. Indiana University (PhD thesis). str. 4. ProQuest 304192982
  8. ↑ Forterre, Patrick (1997). »Archaea: what can we learn from their sequences?«. Current Opinion in Genetics & Development. 7 (6): 764–770. doi:10.1016/s0959-437x(97)80038-x.
  9. ↑ Koonin, Eugene V.; Galperin, Michael Y. (2003). Sequence - evolution - function: computational approaches in comparative genomics. Boston, Massachusetts: Kluwer. str. 252. ISBN 978-1-4757-3783-7. OCLC 55642057.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Poslednji_univerzalni_skupni_prednik&oldid=6116048«