Sveta evharistija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Najsvetejše)
Skoči na: navigacija, iskanje
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Duhovnik Metodistične Cerkve pri posvetitvi kruha in vina

Evharistíja (tudi obhajílo ali Svéta večérja ali Nájsvetejši oltárni zakramênt) je en od najpomembnejših krščanskih zakramentov. Ta zakrament poznajo vse večje krščanske Cerkve: Rimskokatoliška cerkev, katoliške Cerkve vzhodnega obreda, pravoslavne Cerkve in skoraj vse protestantske Cerkve (nekatere manjše protestantske denominacije sicer poznajo obred evharistije, a ga ne štejejo za zakrament).

Beseda evharistija izhaja iz grščine: ευχαριστία [evharistia] in pomeni zahvala. Beseda evharistija (pa tudi beseda obhajilo) lahko pomeni sam zakrament, lahko pa tudi kruh (hostijo) in vino, ki ju verniki prejemajo pri tem zakramentu.

Postavitev evharistije[uredi | uredi kodo]

Evharistija temelji na Jezusovem izrecnem naročilu, ki ga je podal svojim učencem (apostolom) pri zadnji večerji. V Svetem pismu je dogodek opisan v evangelijih. Evangelist Marko podaja naslednji opis:

Medtem ko so jedli, je [Jezus] vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov, ga razlomil in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so iz njega pili. Rekel jim je: »To je moja kri, kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično vam povem: ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom novo pil v božjem kraljestvu.« Ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli proti Oljski gori. (Mr, 14,22-26)

Sveto pismo navaja tudi, da se je Jezus po smrti in vstajenju še večkrat prikazal učencem in jim lomil kruh. Učencem se je zdelo, da je ta obred treba nadaljevati, čeprav niso takoj razumeli, kaj pomeni.

Potek zakramenta evharistije[uredi | uredi kodo]

Zakrament evharistije podeljuje praviloma duhovnik v okviru evharistične daritve, ki je sestavni del maše. Podelitev zakramenta je sestavljena iz dveh delov:

  1. Posvetitev kruha in vina (tudi povzdigovanje): Duhovnik moli nad kruhom in vinom posvetilno molitev, ki je sestavljena iz evangeljskih poročil o zadnji večerji:

    Na večer, preden je bil izdan, je Jezus vzel kruh, se Ti zahvalil, kruh razlomil, ga dal svojim učencem in rekel:
    »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.«
    Pravtako je vzel kelih z vinom, se Ti zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel:
    »Vzemite in pijte iz tega vsi. To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«

  2. Obhajanje vernikov (delitev obhajila): Duhovnik ponudi vernikom koščke kruha z besedami: »Kristusovo telo.« Potem lahko ponudi vernikom tudi vino z besedami: "Kristusova kri."
    Obhajilo s kruhom in vinom se imenuje obhajilo pod obema podobama; če verniki prejmejo samo eno od tega, pa obhajilo pod eno podobo (npr.: pod podobo kruha). Nekatere krščanske Cerkve štejejo, da je zakrament veljaven, samo če je podeljen pod obema podobama. Rimskokatoliška cerkev podeljuje vernikom obhajilo praviloma samo pod podobo kruha, vendar ne prepoveduje obhajila pod obema podobama (v praksi verniki prejmejo podobo vina ob nekaterih posebnih priložnostih, npr. pri cerkveni poroki in pri maši za majhno skupino vernikov). Med krščanskimi Cerkvami obstajajo tudi razlike glede vrste kruha (kvašeni kruh ali nekvašeni - hostija) in vina (belo ali rdeče), ki ga uporabljajo pri obredu.

Pomen zakramenta evharistije[uredi | uredi kodo]

Evharistija je sveta skrivnost v polnem pomenu te besede. Jezusovega navodila ni lahko razumeti, zato so si pomen evharistije kristjani vedno razlagali na različne načine. Danes večina kristjanov verjame, da se kruh in vino res v nekem smislu spremenita v Jezusovo telo in kri. Ostaja pa odprto vprašanje v kakšnem smislu, kako, in kdaj se to zgodi, pa tudi kdaj učinek spremembe popusti?

Rimskokatoliška cerkev uči, da se pri posvetitvi zgodi transsubstanciacija: duhovna substanca kruha in vina se spremeni (kar pa ne vpliva na materialno podobo kruha in vina). Do spremembe pride v trenutku, ko duhovnik izgovarja posvetilno molitev, učinek posvetitve pa je trajen: kruh (hostija) ostane Jezusovo telo in vino ostane Jezusova kri, dokler ju kdo ne použije in se razgradita v telesu. Na tem prepričanju je osnovano tudi čaščenje Najsvetejšega - čaščenje posvečene hostije, ki rimokatolikom predstavlja pravo Jezusovo prisotnost.

Pravoslavne Cerkve se strinjajo z razlago, da se kruh in vino zares na skrivnosten način spremenita in da je v evharistiji prisoten pravi Jezus, vendar pa ne odgovarjajo na vprašanja o podrobnostih - gre preprosto za Božje skrivnosti, v katere naj se ljudje ne bi vtikali.

Protestantske Cerkve nimajo enotnega pogleda na evharistijo, vendar se večina protestantov strinja, da je treba ubogati Jezusovo naročilo »To delajte v moj spomin.« Nekatere protestantske denominacije trdijo, da gre zgolj za spominski obred, druge pa verujejo, da gre za pravo spremenitev kruha in vina. Razlike so tudi pri vprašanju, kdaj se zgodi spremenitev in koliko časa traja.

Prvo obhajilo[uredi | uredi kodo]

Svečano prvo obhajilo v krščanski Cerkvi v Indiji

Med krščanskimi Cerkvami tudi ni enotnosti glede vprašanja, kdaj lahko vernik prvič prejme obhajilo in kako pogosto naj ga prejema. V nekaterih Cerkvah je s prvim prejemom obhajila povezana posebna svečanost (Rimskokatoliška cerkev: svečano prvo obhajilo; Evangeličanska Cerkev: konfirmacija, ipd).

Vse krščanske Cerkve imajo obhajilo za obred, ki se lahko ponovi. Večina Cerkva vzpodbuja vernike, da bi prejeli obhajilo vsaj enkrat na leto, lahko pa tudi bolj pogosto (vsak teden ali celo vsak dan).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]