Haynes - Shockleyev eksperiment

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

V Haynes - Shockleyev eksperimentu v polprevodnik (recimo tipa n) vbrizgamo vrzeli, lahko s sunkom napetosti ali pa z laserskim pulzom. V našem primeru na polprevodnik na razdalji d priključimo elektrodi, na eni vbrizgamo vrzeli, z drugo pa opazujemo signal. Zanimajo nas gibljivost nosilcev električnega naboja, difuzijska konstanta in relaksacijski čas v polprevodniku, ki jih s tem poskusom lahko določimo. Problem bomo obravnavali v eni dimenziji.

Najprej si pogledamo enačbe za tok vrzeli in elektronov:

kjer je gibljivost, velja .

Velja tudi kontinuitetna enačba:

Upoštevamo, da se elektroni in vrzeli rekombinirajo z relaksacijskim čason .

Definiramo in in sestavimo zgornje enačbe v:

Upoštevali smo, da sta in konstantna, zato odpadeta pri odvodu.

Poglejmo si člen, v katerem nastopa gradient električnega polja. Laplaceova enačba nam pove:

Zdaj uvedemo in . Gibalni enačbi lahko zapišem z uporabo novih spremenljivk:

Vidimo, da sta zgornji enačbi sklopljeni, saj v njiju nastopajo enake količine, razlikujejo pa se konstante. Zdaj ju bomo združili v eno enačbo:

kjer so , in

Če predpostavimo, da je n>>p oziroma (kar je seveda res v polprevodniku, v katerega smo vbrizgali samo nekaj vrzeli, ostalo so pa elektroni), vidimo, da , in . Vidimo, da se vrzeli takoj zasenčijo z elektroni, torej se polprevodnik obnaša, kot da po njem potuje samo oblak vrzeli.

Enačbo za gibljivost zdaj lahko rešimo in dobimo zvezo:

To lahko interpretiramo takole: ob začetnem sunku napetosti ali laserskem pulzu se ustvarijo vrzeli v obliki delta funkcije. Vrzeli potem začnejo potovati proti elektrodi, kjer jih zaznamo. Signal na drugi elektrodi ima torej obliko Gaussove krivulje.

Parametre in določimo iz oblike krivulje in količin , ki je čas, ki ga vrh sunka porabi do druge elektrode in , ki je širina sunka ob času .

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Wang:Solid State Electronics