Fermijev paradoks

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grafična upodobitev sporočila iz Areciba, ki je prvi inteligentni človeški poskus nagovora daljnih civilizacij s pomočjo radijskih valov.

Fermijev paradoks, poimenovan po fiziku Enricu Fermiju, se nanaša na očitno nasprotje med visoko verjetnostjo obstoja zunajzemeljskih civilizacij, kot to nakazuje npr. Drakova enačba, in dejanskimi opažanji, ki do danes obstoja takšnih civilizacij še niso potrdila.[1] Bistvene točke, ki sta jih v zvezi s tem izpostavila Fermi in Michael H. Hart, so naslednje:

  • Sonce je tipična zvezda, v krajevni galaksiji Rimska cesta pa se nahaja več milijard takih zvezd, od katerih so mnoge veliko starejše od Zemlje.[2][3]
  • Zelo verjetno je, da imajo nekatere zvezde Zemlji podobne planete, in če predpostavimo, da je Zemlja s svojimi ugodnimi pogoji tipičen planet, bi se lahko na njih razvile inteligentne oblike življenja.[4][5]
  • Nekatere civilizacije bi lahko razvile tehnologijo za medzvezdno potovanje, za kar si prizadeva tudi naša civilizacija.
  • Navkljub trenutnim zamislim o medzvezdnem potovanju, ki bi dosegale hitrosti komaj desetino svetlobne hitrosti, bi lahko krajevno Galaksijo v celoti prepotovali v času približno milijon let.[6]

Glede na zgoraj zapisano bi morala nezemeljska civilizacija do sedaj že obiskati Zemljo. Tako naj bi nekega dne Fermi med kosilom izjavil slavno vprašanje »Kje je kdo?«.[7][8] Na osnovi Fermijevega paradoksa so postavili številne hipoteze, ki segajo od zanikanja nezemeljskega življenja, preko prekratke življenjske dobe neke civilizacije, zaradi česar neposreden stik praktično ni mogoč, pa do t. i. zoo hipoteze, po kateri nezemeljske civilizacije namenoma nočejo priti v stik s človeštvom, katerega so popolnoma izolirale iz galaktične skupnosti.[9][10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Krauthammer C. (29. december 2011). »Are we alone in the universe?«. The Washington Post. Pridobljeno 6. januarja 2015.
  2. ↑ Impe C. (2011). The Living Cosmos: Our Search for Life in the Universe. Cambridge University Press. str. 282. ISBN 978-0-521-84780-3.
  3. ↑ Aguirre VS s sod. (2015). »Ages and fundamental properties of Kepler exoplanet host stars from asteroseismology«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 452, št. 2. str. 2127. arXiv:1504.07992. Bibcode:2015MNRAS.452.2127S. doi:10.1093/mnras/stv1388.
  4. ↑ Schilling G. (13. junij 2012). »ScienceShot: Alien Earths Have Been Around for a While«. Science. Pridobljeno 6. januarja 2015.
  5. ↑ Buchhave LA s sod. (2012). »An abundance of small exoplanets around stars with a wide range of metallicities«. Nature. Zv. 486. str. 375. Bibcode:2012Natur.486..375B. doi:10.1038/nature11121.
  6. ↑ Hart MH. (1975). »Explanation for the Absence of Extraterrestrials on Earth«. Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society. Zv. 16. str. 128–35. Bibcode:1975QJRAS..16..128H.
  7. ↑ Jones EM. (1. marec 1985). »"Where is everybody?" An account of Fermi's question"« (PDF). Los Alamos National Laboratory. OSTI 785733. Pridobljeno 12. januarja 2013.
  8. ↑ Overbye D. (3. avgust 2015). »The Flip Side of Optimism About Life on Other Planets«. New York Times. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  9. ↑ Ćirković MM. (2009). »Fermi's paradox - The Challenge for Copernicanism«. Serbian Astronomical Journal. Zv. 178. str. 1–20. arXiv:0907.3432v1. doi:10.2298/SAJ0978001C.
  10. ↑ Urban T. (17. junij 2014). »The Fermi Paradox«. Huffington Post. Pridobljeno 6. januarja 2015.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Fermijev_paradoks&oldid=4987569«