Emisijski kupon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Emisijski kupon je splošen izraz za trgovanje s potrdilom oziroma dovoljenjem, ki predstavlja pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida ali drugega toplogrednega plina enake mase.[1][2][3] Emisijski kupon in njegovo tržišče pomenita nacionalni in mednarodni poizkus ublažitve rasti toplogrednih plinov. Cilj vspostavitve trgovanja z emisijskimi kuponi je dovoliti tržnim mehanizmom pogon industrijskih in komercialnih procesov v smeri manjših emisij ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, kot v primeru procesov, kjer cena za izpuste ni določena. Ker ti projekti ublažitve izpustov generirajo emisijske kupone je lahko ta pristop uporabljen pri financiranju zmanjševalnih shem izpustov med različnimi partnerji po svetu. Veliko podjetij prodaja emisijske kupone komercialnim in individualnim strankam, ki imajo interes zniževanja emisij svojih dejavnosti na prostovoljni bazi. Kupci in prodajalci lahko uporabljajo trgovalno platformo za CarbonTradeExchange, ki predstavlja borzo za emisijske kupone.[4]

Dimnik Gorenja Glin Nazarje

Definicija pojma[uredi | uredi kodo]

  • Collinsov angleški slovar definira emisijski kupon kot potrdilo, ki dokazuje da je vlada ali podjetje plačalo za odstranitev določene količine ogljikovega dioksida iz okolja.[1][2][3]
  • Slovar založbe Investopedia Inc definira emisijski kupon kot dovoljenje, ki omogoča imetniku izpust do ene tone ogljikovega dioksida in se lahko trguje na mednarodnem trgu po njihovi trenutni tržni ceni.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Sežiganje fosilnih goriv je glavni vir industrijskih emisij toplogrednih plinov, še posebej za industrijske panoge ki proizvajajo energijo, cement, jeklo, tekstil, gnojila ter panoge, ki se zanašajo na fosilna goriva (premog, elektriko iz premoga, zemeljskega plina in nafte). Glavni toplogredni plini, ki jih te industrije proizvedejo so ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid, fluorirani ogljikovodiki (HFC). Ti plini povečujejo sposobnost zadrževanja infrardeče energije v atmosferi in s tem vpliva na podnebje. Koncept emisijskih kuponov je nastal kot posledica večje ozaveščenosti glede nadzora nad emisijami. Mehanizem za nadzor je bil formaliziran v Kjotskem sporazumu, ki predstavlja mednarodni dogovor 170 držav sveta. Tržni mehanizmi so bili določeni kasneje na konferenci v Marakešu.

Dovoljenja za emisije[uredi | uredi kodo]

V Kjotskem protokolu so kvote za toplogredne pline za razvite Annex1 države navedene kot dodeljene količine v prilogi Annex B[5]. Velikosti začetnih dodeljenih količin so izražene v posameznih enotah, ki se imenujejo začetne dodeljene enote (AAU) od katerih vsaka enota predstavlja pravico do emisije ene tone ekvivalenta ogljikovega dioksida. Te enote so zapisane v nacionalnem registru posamezne države.[6] Nadalje te države določijo kvote na emisije naprav, ki jih vodijo lokalna podjetja, organizacije in drugi subjekti. Države to upravljajo s pomočjo svojih nacionalnih registrov, ki jih je potrebno potrjevati in voditi v skladu z UNFCCC[7]. Vsak upravljalec ima dodatek kuponov, kjer vsak kupon dovoljuje izpust ene metrične tone ogljikovega dioksida ali drugega toplogrednega plina. Operaterji, ki ne porabijo celotne kvote dodeljenih emisijskih kuponov, lahko te kupone prodajo na odprtem tržišču podjetjem, ki pričakujejo presežek emisij. Ker povpraševanje po energiji s časom narašča, morajo emisije še vedno ostati v okviru dovoljenih. Ta sistem dovoljuje industriji prilagodljivost in predvidljivost pri načrtovanju izpustov. Z omogočenjem trgovanja z emisijskimi kuponi, lahko države, industrije in drugi subjekti iščejo najbolj stroškovno učinkovite načine za zmanjšanje svojih emisij in sicer z vlaganjem v čistejše tehnologije ali kupovanjem kuponov od subjektov, ki že razpolagajo s takšnimi tehnologijami in imajo posledično presežek emisijskih kuponov.

Kako lahko trgovanje z emisijskimi kuponi zmanjša emisije?[uredi | uredi kodo]

Emisijski kuponi ustvarjajo tržišče za zmanjševanje toplogrednih plinov s tistim trenutkom, ko določijo monetarno valuto stroškom onesnaženja zraka. Emisije tako postanejo notranji strošek neke dejavnosti in so vidni v bilanci stanja poleg stroškov surovin in drugih obveznosti ali sredstev.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

http://unfccc.int/parties_and_observers/parties/annex_i/items/2774.php - Seznam članov Annex1

http://www.investopedia.com/#axzz1bzQvD978 - Založba Investopedia Inc

http://rte.arso.gov.si/Default.aspx?Module=/ORegistru - Nacionalni register Slovenije

http://www.uradni-list.si/1/content?id=57821 - Pravilnik o splošnih pogojih poslovanja registra emisijskih kuponov

Literatura in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ced ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  2. ^ 2,0 2,1 "Climate change glossary". Carbon credit. Environment Protection Authority Victoria. 2008-09-02. Pridobljeno dne 2010-02-16. 
  3. ^ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani id ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  4. ^ "Making Kyoto work:data, policies, infrastructures". UNFCCC press briefing. 2007-11-20. Pridobljeno dne 2010-01-25. 
  5. ^ "Kyoto Protocol Targets". UNFCCC. Pridobljeno dne 2010-01-25. 
  6. ^ "Kyoto Protocol Reference Manual On Accounting of Emissions and Assigned Amount". UNFCCC. Pridobljeno dne 2010-04-07. 
  7. ^ "UNFCCC Compliance under the Kyoto Protocol". UNFCCC. Pridobljeno dne 2010-01-25.