Dušilka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dušilka

Dušílka, navitje ali tuljáva je elektronski element z dvema priključkoma, katerega glavna značilnost je induktivnost. Ločimo zračne dušilke in dušilke s feromagnetnim jedrom. Zračna dušilka ima linearno in simetrično UI karakteristiko. Feromagnetna dušilka ima za UI karakteristiko histerezno zanko.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Enosmerni električni tok ustvari v navitju magnetno polje. Spremembe toka (npr.: izmenični tok) povzročijo samoindukcijo. Generira se električna napetost, ki ima tako smer, da nasprotuje svojemu vzroku. Dušilka torej nasprotuje hitrim spremembam toka. Zato se v stikalih ob izklopu pojavi električni oblok (iskrenje).

Induktivnost dušilke oziroma tuljave določa število ovojev (več ovojev večja induktivnost) in permeabilnosti (vrsta) snovi, ki jo vstavimo v tuljavo.

Če priključimo idealno tuljavo na izmenični tok s spremenljivo frekvenco, je pri frekvenci 0 Hz njena upornost enaka 0 ohmov. Pri neskončni frekvenci pa je njena upornost enaka neskončno ohmov. Zaradi svojega obnašanja pri 0 Hz predstavlja tuljava za enosmerni tok kratek stik.

Pri neidealni tuljavi je upornost tuljave, če jo priključimo na enosmerno napetost, enaka upornosti žice. Upornost žice pa je odvisna od njenih lastnosti (preseka, dolžine, materiala, temperature, itd).

Če skozi tuljavo spustimo enosmerni električni tok, ustvari v svoji okolici magnetno polje. Če tuljavo izklopimo iz napetosti, se bo na tuljavi inducirala napetost (ki tako nasprotuje spremembi napetosti, torej izklopu). Za to indukcijo se uporabi energija, ki se je prej naložila v magnetno polje pri njegovem ustvarjanju (in se tam shranila).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

  • Transformatorji (povišanje ali znižanje el. napetosti)
  • Induktivnost (elektronska vezja)
  • Elektromagneti (elektromotorji)
  • Releji in kontaktorji (elektromehanska stikala)
  • Odklanjanje elektronskega curka v katodni cevi (nastanek slike na zaslonu)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]