Dominikanska cerkev, Colmar

Dominikanska cerkev in samostan Colmar
Dominikanska cerkev
Dominikanska cerkev
Geografski položaj v Franciji
Geografski položaj v Franciji
Dominikanska cerkev in samostan Colmar
Geografski položaj v Franciji
48°4′42.0″N 7°21′24.0″E / 48.078333°N 7.356667°E / 48.078333; 7.356667
KrajColmar
DržavaFrancija
Verska skupnostrimskokatoliška
Zgodovina
Statusknjižnica
Zgradildominikanci
Arhitektura
ArhitektRudolf Habsburški
Vrsta arhitekturesamostan
Sloggotska arhitektura
Začetek gradnje1289
Konec gradnje1346

Dominikanska cerkev in samostan sta zgodovinska spomenika v Colmarju v francoskem departmaju Zgornji Ren.

Lokacija[uredi | uredi kodo]

Križni hodnik

Stavba je na Dominikanskem trgu 1, Trgu mučenikov odpora (Martyrs-de-la-Résistance) v Colmarju.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cerkev je bila zgrajena leta 1289. Gradil jo je beraški red pridigarjev, znan tudi kot dominikanci [1], ki je prispel v Colmar do leta 1260 [2]. Kor je bil zgrajen pred letom 1300, ladja v začetku 14. stoletja, vendar končana šele leta 1346. Med francosko revolucijo je bilo v njej artilerijsko skladišče. Mesto jo je kupilo leta 1807 za skladišče koruze, nato pa se je leta 1898 spet uporabljala za bogoslužje. Cerkev ima v svojem koru oltar s sliko Marije v rožni uti, ki jo je naslikal Martin Schongauer leta 1473.

Najstarejši del križnega hodnika je iz 13. stoletja [3]. Leta 1458 ga je prizadel požar. Stenske poslikave so s konca 15. stoletja in prikazujejo pasijon.

Samostanske stavbe so iz leta 1300, obnovljene v 18. stoletju, spremenjene v vojašnico žandarmerije leta 1795. Od leta 1951 je v njih knjižnica. [4]

Križni hodnik in cerkev sta od 2. novembra 1948 uvrščena med zgodovinske spomenike. [5]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Freske iz 15. stoletja

Cerkev je sestavljena iz obokanega kora s petimi obočnimi polami, petstransko osmerokotno apsido in z ladjo s šestimi obočnimi polami. Struktura ima stebre brez kapitelov, lesen strop [6], notranjost je stroga, a osvetljena. Okna so iz zgodnjega 14. stoletja in prikazujejo prizore iz Kristusovega življenja.

Križni hodnik je sestavljen iz arkad brez okrasja, zgrajene so okoli nepravega pravokotnika.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. [1], L'église des Dominicains
  2. Dominique Toursel-Harster, Jean-Pierre Beck, Guy Bronner, Alsace, sous-titre Dictionnaire des monuments historiques, éditeur La Nuée Bleu, Strasbourg, 1995, str. 81-82, isbn=978-2-7165-0250-4
  3. [2], Église des Dominicains - Colmar
  4. Gabrile Braeuner, Colmar en France, sous-titre Chronique des années cinquante et soixante, éditeur éditions du Belvédère, 2014, str. 25, isbn=978-2884-19312-2
  5. [3] Couvent des Dominicains
  6. Colmar, sous-titre un itinéraire à travers l'histoire, Gabriel Braeuner, photographe Christophe Hamm, éditeur ID L'Édition, collection Guide découverte, 2003, isbn erroné = 2-913-30256-5, isbn2 = 978-2-913-30256-3, id=9782913302563

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • La bibliothèque de la ville de Colmar : installation dans l'ancien couvent des Dominicains : cérémonie solennelle d'inauguration, 20 octobre 1951, Colmar, Alsatia, 1952, 36 p. + pl.
  • L'Église des Dominicains de Colmar, Colmar, Alsatia, 1974, 16 p.
  • Sylvie Gueth, La Vente des biens nationaux dominicains de Colmar 1790, Société académique du Bas-Rhin, 1991-1992 (ISBN 2950812503).
  • Auguste-Marie-Pierre Ingold, Notice sur l'église et le couvent des Dominicains de Colmar, Colmar, Paris, 1894.
  • Francis Lichtlé, « Les boutiques autour de l'église des Dominicains », dans Mémoire colmarienne, 2006, no 104, p. 3-4.
  • Francis Lichtlé, « L'église des dominicains devient une halle au blé au cours du XIXe siècle », dans Mémoire colmarienne, 2014, no 134, p. 3-6.
  • Roland Recht, « L'ancienne église des dominicains de Colmar », dans Congrès archéologique de France. 136e session, 1978, Haute-Alsace, Paris, Société française d'archéologie, 1982, p. 9-24.
  • Jean-Marie Schmitt, « Les sépultures du XVIIIe siècle dans l'ancienne église des Dominicains de Colmar », dans Annuaire de Colmar, 1990, no 37, p. 55-66.
  • (de) Paul Stintzi, L'Église des dominicains : Dominikanerkirche, Colmar, München, Zürich, Schnell & Steiner, 1965, 15 p.
  • Charles Wittmer, L'Obituaire des dominicains de Colmar : étude critique du manuscrit précédée d'une notice sur le couvent de Colmar, première partie : Introduction, s. n., Mulhouse, 1934, 78 p.  ; deuxième partie : Texte, Strasbourg, Société savante d'Alsace, 1935, 250 p.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]