Biološka razpoložljivost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Biološka razpoložljivost ali biološka uporabnost je farmakološko merilo deleža neke snovi, ki je v nespremenjeni obliki razpoložljiv v sistemskem krvnem obtoku. Običajno se izraz nanaša na količino resorbirane učinkovine, ki je dejansko na razpolago v tarčnem tkivu. Tako je biološka razpoložljivost ena izmed poglavitnih farmakokinetičnih lastnosti zdravila.

Pri zdravilih govorimo pri intravenski aplikaciji o 100-odstotni biološki razpoložljivosti. Pri drugih vrstah aplikacije (npr. peroralni oziroma preko ust) določimo absolutno biološko razpoložljivost z ozirom na intravenskim dajanjem zdravila. Biološka razpoložljivost zdravil, ki jih ne damo intravensko, je manjša od 100 odstotkov. Izračunamo jo tako, da primerjamo plazemsko koncentracijo učinkovine pri neintravenskem ([AUC]po) in pri intravenskem dajanju zdravila ([AUC]iv), upoštevajoč začetne odmerke dane učinkovine:

F = \frac{[AUC]_\hbox{po}\cdot\hbox{odmerek}_\hbox{iv}}{[AUC]_\hbox{iv}\cdot\hbox{odmerek}_\hbox{po}}

Relativna biološka razpoložljivost primerja med seboj različne farmacevtske oblike (na primer plazemsko koncentracijo učinkovine iz tablete napram plazemski koncentraciji učinkovine iz raztopine).

Zdravilo, ki ga ne damo v veno (intravensko), ima navadno biološko razpoložljivost manjšo od 1. Različni fiziološki dejavniki znižajo količino razpoložljive učinkovine v sistemskem krvnem obtoku. Takšni dejavniki so: