Antena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Antena v splošnem označuje elektronsko komponento, namenjeno oddajanju ali sprejemanju radijskih valov (elektromagnetnega valovanja), torej pretvarja spremembe električnega napetosti in toka, ki jih pošilja radijski oddajnik, v elektromagnetno valovanje in obratno.

Radar antenna.jpg
Rooftop Antennae.jpg
Kalundborg-mediumwave.swn.jpg

Običajno je oddajna antena zgrajena iz prevodne snovi, ki je namenjena oddajanju (sevanju) elektromagnetnega polja pod vplivom spreminjajočega se električnega toka. V sprejemni anteni pa se pod vplivom elektromagnetnega polja inducira izmenični tok.

Poznamo dve različni vrsti anten:

Antena se priklopi na oddajnik z antenskim kablom.

Antene tako služijo za oddajanje in prejemanje elektromagnetnega delovanja, se pa med seboj razlikujejo glede na različne načine, kako to počno. Glede na obliko tega sevanja se v splošnem lahko antene razdeli na tri skupine:

  • usmerjene, ki sevajo in prejemajo le iz točno določene smeri, kamor je pač antena obrnjena, primer takšne je recimo krožnik antena
  • sektor, ki seva in prejema v nekem razponu, recimo 30 stopinj na levo in desno glede na smer (oziroma 60 stopinj skupno), kamor je usmerjena
  • omni, ki seva naokrog, 360 stopinj in tako pokriva največje področje

Pri slednjih dveh tipih anten se koti gledajo na horizontalno (vzporedno z Zemljino površino) sevanje in prejemanje, saj se ponavadi želi pokriti nek prostor z njimi. Pri obeh tipih pa je treba paziti tudi na razpon sevanja in prejemanja vertikalno, ki je ponavadi približno 5 stopinj v vsako smer (oziroma 10 stopinj skupno).

Dobitek (Gain)[uredi | uredi kodo]

Z razponom sevanja in prejemanja (oziroma v splošnem obliki sevanja in prejemanja) je povezana tudi mera skoncentriranosti oziroma usmerjenosti antene, dobitek. Moč oddajanja se z različnimi tipi anten ne spreminja (ta je odvisna od oddajalnika), spreminja se le, kako se to oddajanje razporeja oziroma usmerja.

Mera za to je dobitek, ki pove razmerje med jakostjo sevanja v neki smeri na neki oddaljenosti te antene in hipotetične isotropične (točkovne) antene (ki enako seva v vse smeri). Meri se v decibelih, oznaka je dBi (decibeli glede na isotropično anteno), možna pa je tudi oznaka dBd (decibeli glede na dipolno anteno). Torej večji dobitek pove, da je antena bolj usmerjena. V splošnem so tudi antene, ki so namenjene pokrivanju širšega območja, recimo omni, usmerjene, a to na račun razpona sevanja in prejemanja v horizontalni smeri. Zato dobitek nikakor ni mera, katera antena je boljša ali slabša, ampak je le ena izmed lastnosti antene, ki se izbere glede na želje in potrebe.

Dobitki pogosto uporabljanih zunanjih anten za WiFi omrežja se gibljejo med 5 dBi do 15 dBi, za določene usmerjene antene pa tudi čez 20 dBi.

Polarizacija[uredi | uredi kodo]

Pri anteni je pomembna tudi njena polarizacija, kar določa orientacijo električnega polja v elektromagnetnem sevanju glede na Zemljino površino. Najpogosteje je ta horizontalna ali vertikalna. Pomembno je, da so antene glede tega usklajene, saj je prenos podatkov med neusklajenimi veliko slabši. Možna je tudi krožna polarizacija, ki je primerna za premikajoče se antene, saj ni nikoli popolnoma v neskladju.

Frekvenčno območje[uredi | uredi kodo]

Za WiFi se uporablja antene za 2,4 GHz in 5 GHz frekvenčni območji. Katero izmed njiju se uporablja, je odvisno od tega, kaj podpira WiFi router in seveda tudi odjemalci, ki se bodo na omrežje prijavljali. Daleč najpogostejša je še vedno uporaba 2,4 GHz.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]