Šundži

Cesar Šundži 順治帝
Cesar dinastije Čing
Vladanje	8. oktober 1643 – 5. februar 1661
Predhodnik	Hong Tajdži
Naslednik	Kangši
Regenta	Dorgon (1643–1650) Džirgalang (1643–1647)
Cesar Kitajske
Vladanje	Bitka na prelazu Šanhaj (1661)
Predhodnik	Čongdžen (Dinastija Ming)
Naslednik	Kangši
Rojstvo	(1638-03-15)15. marec 1638 (崇德三年 正月 三十日) Palača Jongfu, Palača Mukden
Smrt	5. februar 1661 (1661-02-05) (22 let) (順治十八年 正月 七日) Dvorana mentalne kultivacije
Pokop	Mavzolej Šjao, grobnice Vzhodnega Činga
Soproge	soproga Džing (1651, odstavljena 1653) cesarica Šjaohujdžang (1654) cesarica Šjaošjan (1656-1660) cesarica Šjaokangdžang (1653)
Potomci	Fučuan, princ Jušjana cesar Kangši Čangning, princ Gonga Longši, princ Čuna princesa Gongque
Imena Aisin Gioro Fulin (愛新覺羅 福臨) Mandžursko: Fulin (ᡶᡠᠯᡳᠨ) Era dates Šundži (順治): 8. februar 1644 – 17. februar 1662 Mandžursko: Idžišun dasan (ᡳᠵᡳᠰᡥᡡᠨ ᡩᠠᠰᠠᠨ) Mongolsko: Эеэр засагч (ᠡᠶᠡᠪᠡᠷᠭᠦᠦ ᠵᠠᠰᠠᠭᠴᠢ) Posmrtno ime Cesar Titian Longjun Dingtong Džjandži Jingrui Činven Šjanvu Dahe Honggong Džiren Čunšjao Džang (體天隆運定統建極英睿欽文顯武大德弘功至仁純孝章皇帝) Mandžursko: Eldembuhe huvangdi (ᡝᠯᡩᡝᠮᠪᡠᡥᡝ ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ) Tempeljsko ime Šidzu (世祖) Mandžursko: Šidzu (ᡧᡳᡯᡠ)
Rodbina	Aisin Gioro
Vladarska rodbina	Dinastija Čing
Oče	Hong Tajdži
Mati	cesarica Šjaodžuangven

Šundži
Tradicionalno kitajsko	順治帝
Poenostavljeno kitajsko	顺治帝
Dobesedni pomen	"Brezhibno vladajoči cesar"
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Shùnzhì Dì Wade–Giles Shun4-chih4 Ti4 IPA [ʂwə̂n.ʈʂɻ̩̂ tî] Jue: kantonščina Yalska romanizacija Seuhnjih Dai IPA [sɵ̀n.tsìː tɐ̄i] Džjutping Seon6-zi6 Dai3 Min Nan Hokkien POJ Sūn-tī Tè

Cesar Šundži je bil drugi cesar kitajske dinastije Čing in prvi cesar dinastije Čing, ki je vladal ožji Kitajski. Vladal je od leta 1644 do 1661, * 15. marec 1638 kot Fulin, † 5. februar 1661.

Odbor mandžurskih knezov ga je za naslednika njegovega očeta Hong Tajdžija (vladal 1592–1643) izbral septembra 1643, ko je bil star pet let. Knezi so zato imenovali tudi dva sovladarja: Dorgona (1612–1650), štirinajstega sina ustanovitelja dinastije Čing Nurhacija (1559–1626), in Džirgalanga (1599–1655), enega od Nurhacijevih nečakov. Oba sta bila iz cesarskega klana Čing.

Od leta 1643 do 1650 je bila večina politične moči v rokah Dorgona. Pod njegovim vodstvom je cesarstvo Čing osvojilo večino ozemlja propadle dinastije Ming (1368–1644), pregnalo Mingu lojalne režime globoko v jugozahodne province in postavilo temelje vladavine Čingov nad ožjo Kitajsko kljub zelo nepriljubljenim politikam, kot je bil na primer "ukaz striženja las" iz leta 1645, ki je podložnike Činga prisilil, da so si obrili čelo in preostale lase spletli v kito, podobno kiti Mandžurcev. Po Dorgonovi smrti zadnji dan leta 1650 je začel osebno vladati mladi cesar Šundži. Z mešanim uspehom se je poskušal boriti proti korupciji in zmanjšati politični vpliv mandžurskega plemstva. V 50. letih 16. stoletja se je soočil z oživitvijo odpora lojalistov Minga, vendar je njegova vojska do leta 1661 premagala še zadnja sovražnika cesarstva Čing, pomorščaka Košinga (1624–1662) in princa Guija (1623–1662) iz dinastije Južni Ming. Naslednje leto sta se oba vdala.

Cesar Šundži je umrl pri 22 letih za črnimi kozami, zelo nalezljivo boleznijo, ki je bila na Kitajskem endemična, Mandžurci pa proti njej niso bili imuni. Nasledil ga je njegov tretji sin Šuanje, ki je v otroštvu prebolel črne koze in je kot cesar Kangši vladal šestdeset let. Ker se je iz Šundžijevega obdobja ohranilo manj dokumentov kot iz kasnejših obdobij dinastije Čing, je obdobje Šundžijeve vladavine razmeroma malo znano obdobje zgodovine Činga.

V kitajskem zgodovinopisju se njegova vladavina imenuje Šundži. Enako se je imenovala tudi v mandžurskem in mongolskem jeziku. Cesarska rodbina Čing je bila po poreklu mandžurska, vendar je vladala tudi številnim mongolskim plemenom, ki so pomagala Čingu premagati dinastijo Ming. Cesarjevo osebno ime je bilo Fulin, posmrtno ime, s katerim so ga častili v templju cesarskih prednikov, pa je bilo Šidzu.

Viri

• Dennerline, Jerry (2002), »The Shun-chih Reign«, v Peterson, Willard J. (ur.), Cambridge History of China, Vol. 9, Part 1: The Ch'ing Dynasty to 1800, Cambridge: Cambridge University Press, str. 73–119, ISBN 0-521-24334-3.
• Fang Chao-ying (1943). Fu-lin. str. 255–259.
• Struve, Lynn (1988), »The Southern Ming«, v Mote, Frederic W.; Twitchett, Denis; Fairbank, John King (ur.), Cambridge History of China, Volume 7, The Ming Dynasty, 1368–1644, Cambridge: Cambridge University Press, str. 641–725, ISBN 0-521-24332-7.
• Wakeman, Frederic (1985), The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-Century China, Berkeley, Los Angeles, and London: University of California Press, ISBN 0-520-04804-0. In two volumes.

Šundži Hiša Aisin-Gioro Rojen: 15. marec 1638 Umrl: 5. februar 1661
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Hong Tajdži	Cesar dinastije Čing 1643–1661	Naslednik:  Kangši
Predhodnik:  Čongdžen (dinastija Ming)	Cesar Kitajske 1644–1661