Zgodovina avtomobila

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vozila, ki bi jih lahko označili za avtomobile so se pojavili že leta 1769, čeprav se vsi strokovnjaki s tem ne strinjajo, zato velja leto 1885 kot začetek s pojavom bencinskih motorjev z notranjim izgorevanjem. Zgodovino avtomobila delimo v več obdobij, ko so prevladovale določene značilnosti avtomobilov, čeprav so meje ponekod zabrisane.

Razvoj in začetki avtomobilizma[uredi | uredi kodo]

Današnjega avtomobila, ki ga poganja motor z notranjim izgorevanjem, ni iznašel posameznik, ampak je k njegovemu razvoju prispevalo veliko ljudi. Razvoj je potekal s prejšnjim znanjem in tako se je iz kočije na paro razvil današnji avtomobil. Kočijo na paro je naredil N. Cougnot iz Francije leta 1770.

Prvi ustvarjalci avtomobilov in plevmatik[uredi | uredi kodo]

Prvi avtomobil

Karl Benz je bil rojen v Nemčiji kot sin strojevodje. Pri svojih sedemindvajsetih letih je ustanovil lastno delavnico. Kljub temu, da je bil Benzov cilj izdelovanje celotnih vozil, so bile Benzove prve konstrukcije motorji zaradi Ottovega patentiranja štirikratnega postopka.

Nato je Benz zapustil mannheimsko tovarno plinskih motorjev, ker ni dobil nobene denarne podpore pri izdelavi avtomobilskih načrtov. Čez čas je s trgovcem z železnino odprl lastno podjetje Benz & Co., Rheinische Gasmotorenfabrik. Med razveljavitvijo Ottovega patenta je Benz izboljšal štiritaktni motor, ki je deloval z večjim številom vrtljajev in je tehtal manj od ostalih motorjev. Leta 1885 je Benz naredil trikolesnik z manjšim prednjim kolesom, ki ga je upravljal s preprosto ročico. To naj bi bil prvi avto na bencin. Prvi štirikolesni avtomobil so pri Benzu izdelali šele leta 1893, bil je imenovan Victoria. Avtomobil Velo pa je bil Benzov predhodnik zelo priljubljenega modela comfortable.

Gottlieb Daimler je bil prav tako rojen v Nemčiji in sicer kot sin pekovskega mojstra. Ko je opravil študij strojništva, je dve leti delal v strojni tovarni v Angliji. Potem se je odselil nazaj v Nemčijo, kjer je izdelal hitro delujoči bencinski motor in ob tem delu prejel nemški patent.

Čez tri leta je Daimler izdelal prvi znani štirikolesni avtomobil nasploh. Dvorni izdelovalec kočij je Daimlerju priskrbel šasijo in karoserijo in tako je Daimlerjevo motorno vozilo poskusno vožnjo opravilo leta 1887.

Daimler je nato opustil obliko kočije in za vozilo izdelal jekleno ogrodje. V jekleno konstrukcijo je dodal še dvovaljni motor, tako imenovan V motor. To vozilo je na pariški razstavi leta 1889 razstavljala družba Panhard & Levassor.

Kasneje je Daimerja in njegovo novo usmeritev modelov predstavljal t.i. mercedes. Ta pa se je na dirkalni stezi pojavil leta 1901. Leta 1899 je Daimler zmagal s svojim modelom phonix. Od leta 1902 se je ime mercedes (po njegovi hčeri) ohranilo vse do danes za vsa Daimlerjeva vozila.

  • Panhard & Levassor je bila družba, ki je ustvarila prvi francoski avtomobil leta 1891.

Gottlieb Daimler je imel v Parizu tedaj zastopnika Edvarda Sarazina, ki je pred smrtjo prenesel vodenje poslov na svojo ženo Louiso Sarazi. Louisa je nadeljevala moževo delo, zato je obiskala Daimlerja v Cannstattu. Po obisku je postala Daimlerjeva zastopnica za Francijo.

Nato je Daimler razstavil svoj model avtomobila na pariški razstavi, na kateri je požel velik uspeh. Sarazinova je potem podala patente in ponudila s tem vse pravice družbi Panhard & Levassor. Emile Levassor in Rene Panhard sta začela proizvajati lastne avtomobile, vendar pa so ti imeli Daimlerjeve motorje.

Leta 1891 sta Levassor in Pahard končala priprave za proizvodnjo avtomobila, ki sta ga potem serijsko izdelovala. Levassor je izpopolnjeval konstrukcijo tako, da je namestil motor spredaj, naredil novo sklopko in hladilnik ter menjalnik s premičnimi zobniki.

Panhard in Levassor je postala najstarejša avtomobilska družba ob združitvi s Citroenom.

  • Édouard in André Michelin, rojena v Franciji sta bila prva, ki sta v avtomobilizem uvedla zračnice. To je bilo v letu 1895 nekaj povsem novega, saj so bile prej avtomobilske gume polne.
  • Družba 'Dunlop je v Veliki Britaniji leta 1972 vpeljala varnostne zračnice, ki delujejo, kadar guma spusti. Zaradi trenja se lepilo sprosti in zamaši manjše luknje, kar omogoča varno vožnjo do zamenjave zračnice.

Karoserije[uredi | uredi kodo]

Prve karoserije oz. prvi avtomobili so bile od začetka še kočije. Kočijam so odstranili oje, pod sedeže pa so vstavili motor. Ob tem se je pojavilo drugačno razporejanje sedežev in prve oblike karoserij z zaščito pred vremenskimi vplivi. Tako se oblikujejo karoserije vis-a-vis, kjer so potniki nasproti si sedeči, dos-a-dos, kjer so potniki obrnjeni skupaj s hrbti in druge oblike (break al phaeton, landauer). In tako se je pojavilo več kot dvajset oblik karoserij, za katere so se uporabljali francoski izrazi.

Avtomobili, ki so v poglavitnih potezah podobni našim, so nastali, ko se je z modelom mercedes simplex uveljavila klasična konstrukcija s spredaj vgrajenim motorjem, saj so od takrat karoserije izdelovali tako, da so jih obrnili naprej. Pločevina je postala novost in je zamenjala lesene karoserije. Zunanja podoba avtomobilov je bila precej odvisna od karosejistov, zato so začele biti pomembne oblikovalske značilnosti in tako je prišlo do velike raznovrstnosti karoserijskih oblik. Nastale so specializirane tovarne za karoserije.

Oblika se je spreminjala tudi zaradi naraščajoče hitrosti avtomobilov. Karoserije so v dvajsetih letih dobile zaprte stranske stene in poševna vetrobranska stekla, spremenil se je hladilnik, ki je postal pokončen, blatniki dolgi in povezani s stopnicami.

Estetika je postajala vse bolj pomembna, zato so v tridesetih letih gradili različne karoserije. Aerodinamična ali »tokona« oblika karoserije je poudarjala avtomobilsko hitrost. Aerodinamika je pustila sledi na avtomobilih. Lepotni ideal avtomobilov je postal čim daljši pokrov motorja, gladke linije, poudarjeni, elegantno zaobljeni blatniki.

Čez čas je dobilo udobje sedežev prednost pred motorji. Sedeži postanejo kompaktno zasnovani in tako omogočajo boljši izkoristek prostora. Izdelava avtomobilov se je pocenila in poenostavila, ko so se pojavile samonosne karoserije brez jeklenega okvirja.

Kolesa[uredi | uredi kodo]

Pomembna so tudi kolesa, ki so bila pri prvih motornih kolesih veliko pretrda in neelastična. Kolesni obroči so bili železni in ropotajoči, ni jih ublažilo niti najboljše vzmetenje. To napako so odpravili, ko so uvedli s polno gumo obdano kolo. Kljub temu so se morali neravnih površin na cesti izogibati. Veliki korak naprej so bile pnevmatike, ki jih je leta 1845 izumil William Thomson. Uporabljali so jih za kočije v Hyde Parku, da ni ropotalo. Kasneje je šel patent v pozabo.

Leta 1888 so Dunlopu priznali patent za novo pnevmatiko. Dunlop Boyd je bil škotski veterinar, ki je leto poprej zvil kose gume v cevi in jim vstavil posebej izdelane ventile. Nato je ta kolesa prilepil na sinov tricikel, s katerim se je peljal veliko lažje, na zemlji pa ni puščal sledi.

Vendar pa so bile tukaj še zmeraj pomanjkljivosti, saj pnevmatike niso dolgo zdržale in jih je bilo težko zamenjati.

Edouard Michelin je v Franciji za avtomobilsko dirko Pariz - Bordeaux - Pariz montiral Dunlopove pnevmatike na kolesa Peugeotovega motornega vozila »laclair«. Omislil si je odstranljiv obroč, ki je bil pritrjen z vijaki. Kljub temu, da so med tekmo morali petinšestdesetkrat zamenjati poškodovane pnevmatike, so bile prednosti njegove iznajdbe dokazane. Da bi angleškim proizvajalcem zaprla dostop na francosko tržišče, je Michelin s svojim bratom odprl tovarno pnevmatik v Clermont-Ferrandu. Leta 1873 se je začela nemška proizvodnja pnevmatik, ko je bila ustanovljena družba Continental Caoutschuk und Gutta Percha.

Kolesa, ki so se lahko snemala, so razvili leta 1908 pri družbi Rudge Whitworth. To so bila kolesa, pritrjena z matico, imela so žične napere in pestom. K standardni opremi vsakega avtomobila danes spadajo kolesa iz stisnjene jeklene pločevine s tremi, štirimi ali petimi maticami

Hladilniki[uredi | uredi kodo]

Temeljni del avtomobila je tudi hladilnik oz. hladilni sistemi, s katerimi so konstruktorji poskušali odvajati toploto, ki nastane v motorjih zaradi notranjega izgorevanja. Prva konstrukcija hladilnega sistema je temeljila na izparevanju. Še pred tem pa je avtomobilski motor Gottlieba Daimlerja deloval tako, da ga je ohlajeval zrak ali pa so ga hladili kar z vodo. Pri načinu izparevanja je bila skozi hladilne cevi napeljana izparela voda, ki je vodila v kondenzator, kjer se je voda ohladila in odtekla nazaj v posodo z vodo. Po dvajsetih prevoženih kilometrih je bilo v hladilnik ponovno naliti štirideset litrov vode.

Novost je prišla šele leta 1890, ko je Daimler po okviru svojega avtomobila speljal hladilno vodo. Ta je krožila s pomočjo črpalke, ki je bila nad motorjem in sistemom cevi. Nato se je pojavil hladilni sistem s hladilnimi rebri, ki velja še danes za uporabnega. Ta način, ko pretok zraka med vožnjo hladi motor, so omislili konstruktorji Porsche, Franklin in de Dion.

Zraven teh hladilnikov obstajajo še hladilniki s termosifonskim hlajenjem (na osnovi kroženja vode) in kroženje pod pritiskom (kroženje vode s pomočjo majhne črpalke). Značilno znamenje avtomobilskih znamk, kot so Rolls-Royce, Mercedes, Alfa Romeo, BMW, Cadillac, je tipični satovni hladilnik, ki ima črpalko.

Modni prestiž v Ameriki postanejo rešetke pred hladilnikom, ki pa jih močno kromirajo, da dobijo izraz srebra. Ta modna muha se je hitro prenesla tudi v Evropo. Hladilniki se v osnovi ne spremenijo, razen tega da oblaki pare, ki so značilni za »oldtimerje«, izginejo.

Krmila[uredi | uredi kodo]

Vozila so imela na začetku za krmilo le vzvodno ročico za vodenje sprednjih koles. Krmilni drog, ki je štrlel iz sredine, je bil videti dokaj nenavadno. Zaradi krmilnega kolesa, ki je imel ročico, so dali vozilu ime »kavni mlinček«. Tako so se potem konstruktorji odločili, da krmilni drog rahlo nagnejo in mu namesto ročice naredijo krmilni obroč.

Problem je nastal pri upravljanju vozila, saj so se zaradi preobremenitve koles včasih morali pri vrtenju truditi vsi potniki. Sprednja kolesa so nato nekoliko zmanjšali, kar pa pri ovinkih ni veliko pomagalo in vožnja je bila kljub temu tvegana.

Težave z upravljanjem vozila so čez čas odpravili in tako je kočija postala avtomobil. Nov upravljalni sistem je Daimler razvil leta 1889, toda leta 1893 mu je Benz prevzel zamisel. Benzov avtomobil »Victoria« je vseboval sistem samostojnega vodenja obeh osnih krakov, kar je omogočilo, da se je pri zaviranju hitrost sprednjih koles prilagajala upravljanju. Kolesa so spet izenačili na enako velikost, saj zaradi zaviranja ni bilo več potrebno, da so sprednja kolesa manjša.

Zraven krmilne ročice pri prvih avtomobilih so bile tudi druge naprave za upravljanje, npr. prestavna ročica, ročici za premikanje gonilnega jermena in reguliranje mešanice, ročica za plin in regulator predvžiga. Stvar mode je bilo tudi število prečk na krmilu. Renault je imel kot razpoznavni znak znamke pet prečk na obroču krmila.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]