Zelenkasti zelenivec
| Zelenkasti zelenivec | |
|---|---|
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Fungi (glive) |
| Oddelek: | Ascomycota (zaprtotrosnice) |
| Razred: | Leotiomycetes |
| Red: | Helotiales (pecljavci) |
| Družina: | Chlorociboriaceae (zelenivkarke) |
| Rod: | Chlorociboria (zelenivci) |
| Vrsta: | C. aeruginascens |
| Dvočlensko ime | |
| Chlorociboria aeruginascens (Nyl.) Kanouse (1948) | |
| Sinonimi | |
Zelenkasti zelenivec (znanstveno ime Chlorociboria aeruginascens) je gliva iz rodu zelenivcev (Chlorociboria).
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosnjaki so čašaste oblike in imajo večinoma manj kot 0,5 cm v premeru. Ko se posušijo, se zvijejo navznoter. Zunanja plast ima žametno površino, sestavljeno iz gladkih hif podobnim laskom. Bet je običajno dolg manj kot 3 mm in je pogosto ekscentrično pritrjen.[1]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Raste kot gniloživka na odmrlem lesu listavcev brez lubja, predvsem hrasta. Napaden les se obarva v značilno modro zeleno barvo.
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosni prah je bel. Trosi so podolgovate, črvaste oblike, gladki in s kapljicami olja na koncih. Merijo 5–8 × 0,7–2,8 µm. Značilne so številne nitaste in prepletene parafize, ki merijo 55–95 × 1,5–2 μm.[1]
Podobne vrste
[uredi | uredi kodo]- zeleni zelenivec (Chlorociboria aeruginosa) ima večje trose
Uporabnost
[uredi | uredi kodo]Neužitna.
Značilno modro zeleno obarvan les, ki je okužen z zelenivcem, se uporablja v dekorativni obdelavi lesa. Uporaba tega lesa, znanega kot »zeleni hrast«, sega v Italijo v 15. stoletje, kjer so ga uporabljali v intarzijskih ploščah.[2]
Galerija slik
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Ramamurthi CS, Korf RP, Batra LR. (1957). A revision of the North American species of Chlorociboria (Sclerotiniaceae). Mycologia 49(6): 854–863.
- ↑ Blanchette RA, Wilmering AM, Baumeister M. (1992). The use of green-stained wood caused by the fungus Chlorociboria in intarsia masterpieces from the 15th century. Holzforschung 46(3): 225–232.