Zaupnost korespondence
Zaupnost korespondence (nemško Briefgeheimnis, francosko secret de la correspondance), dobesedno prevedeno kot zaupnost pisem, je temeljno pravno načelo, zapisano v ustavah več evropskih držav.[1] [2] [3] [4] [5] Zagotavlja, da se vsebina zaprtih pisem nikoli ne razkrije in da pisma med prenosom do naslovnika ne odprejo vladni uradniki ali katera koli tretja oseba. Pravica do zasebnosti pisem je glavna pravna podlaga za predpostavko zasebnosti dopisovanja.[6]
Načelo se je razširilo tudi na druge oblike komunikacije, vključno s telefonijo in elektronskimi komunikacijami na internetu, saj naj bi ustavno jamstvo na splošno pokrivalo tudi te oblike komunikacije.[7] Nacionalni zakoni o zasebnosti na področju telekomunikacij pa lahko dovoljujejo zakonito prestrezanje, tj. prisluškovanje in spremljanje elektronskih komunikacij, v primeru suma kaznivega dejanja. Papirnata pisma so v večini jurisdikcij ostala zunaj področja zakonitega nadzora zaradi kazenskega pregona, tudi kadar gre za »razumne preiskave in zaplembe«.
Načelo, ki se uporablja za elektronsko komunikacijo, ščiti ne samo vsebino komunikacije, temveč tudi informacije o tem, kdaj in komu so bila poslana kakršna koli sporočila (če obstajajo), in v primeru mobilne komunikacije podatke o kraju mobilnih naprav. Posledično so v jurisdikcijah z varovanjem zaupnosti korespondence lokacijski podatki, zbrani iz mobilnih telefonskih omrežij, varovani z višjo ravnijo zaščite kot podatki, zbrani s telematiko vozil ali vozovnicami.[8]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Roxana Maria Roba. The Legal Protection of the Secrecy of Correspondence, Curentul "Juridic" (archived), 2009, number 1, Tîrgu-Mureş, Romania.
- ↑ »Chapter X, Fundamental Rights and Duties of Citizens, Article 128«. 1936 Constitution of the USSR.
The inviolability of the homes of citizens and privacy of correspondence are protected by law.
- ↑ Philippos K. Spyropoulos; Philippos C. Spyropoulos; Theodore P. Fortsakis (2009). Constitutional Law in Greece. Kluwer Law International. str. 228. ISBN 9789041128782.[mrtva povezava]
- ↑ DAVID JOHN MAROTTA (15. junij 2013). »Right to Privacy of Correspondence of Other Countries (section: Greece)«.
- ↑ Condunina, Răzvan-Alexandru (2020). »Violation of Secrecy of Correspondence -Means of Committing the Offense of Criminal Acts by Public Officials. Case Studies from the Practice of the European Court of Human Rights«. European Integration Realities and Perspectives. 13: 489–495.
- ↑ Elena, Tudurachi (21. februar 2014). »Wiretaps Interference of Public Authorities in the Right to Privacy and Correspondence«. Procedia - Social and Behavioral Sciences. 5th World Conference on Educational Sciences (v angleščini). 116: 4593. doi:10.1016/j.sbspro.2014.01.991. ISSN 1877-0428.
- ↑ »Constitution to extend protection to e-mails«. Ministry of the Interior and Kingdom Relations - Government of the Netherlands. 11. julij 2014.
- ↑ Roba, Roxana Maria (2009). »The legal protection of the secrecy of correspondence«. Curentul Juridic, the Juridical Current, le Courant Juridique. 1: 135–54.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Back when spies played by the rules by David Kahn, New York Times – zgodovina zaupnosti korespondence
