Kritik spletnega portala AllMusic, Steve Loewy, je v retrospektivni recenziji o albumu zapisal: »Tone Janša, močan tenor saksofonist, ki igra tudi sopranski saksofon in flavto, si deli prvo linijo s Shawom, oba pa izvedeta šest kompozicij Janše ob spremljavi Janševe ritem sekcije. Zdi se, da je Shawu popolnoma udobno z meoldijami, ki segajo vse od sizzlerjev do balad. Janša in Shaw se dobro ujemata, zdi pa se, da je Shaw navdihnjen z interakcijo. Bobnar Dragan Gajić ves čas igra na moč, pianist Renato Chicco in basist Peter Herbert pa igrata z močnim občutkom. Rezultati so presenetljivo prijetni in vse v tem bi moralo zadovoljiti ljubitelje trobentača.«[2]
[2]
