Wikipedija:WikiProjekt Svetniki in mučenci skozi stoletja in tisočletja

Predloga:Move to Wikibooks Zbral in uredil: Dragan Ignjić

Svetniki in mučenci skozi stoletja in tisočletja, 1. del

Sveti Anton Puščavnik - 17. januar

Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo. V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!« »Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.« Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let. Upodobitve: svetega Antona Puščavnika ušpodabljajo s palicoi, knjigo, palico z zvončkom, svinjo

Sveti Boštjan - 20. januar

O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250. Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?« Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti. Češčenje in običaji Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva. Upodobitve: upodabljajo ga kot mladega, lepega moškega, privezanega k drevesu in prebodenega s puščicami

Sveta Neža - 21. januar

Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija - tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada - a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin baje sam naznanil, da je kristjanka. Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!« Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304. Upodobitve: Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.

Sveti Blaž - 3. februar

V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.

V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža - Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Na te besede odgovorimo z Amen. »Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.« Upodobitve: upodabljamo ga z dvema svečama zvezanima skupaj v obliki križa.

Sveta Apolonija - 9. februar

Krščanski pisatelj Tertulijan piše, da očitajo pogani kristjanom, da so oni krivi vseh javnih nesreč in ljudskih nadlog. Če je povodenj, če je suša ali potres, lakota ali kuga, brž vpijejo: Kristjane levom! Tako se je večkrat zgodilo, da je nahujskana drhal divje preganjala kristjane, ko jim je državna oblast dala mir. Bilo naj bi leta 249. Takrat je vladal rimski cesar Filip Arabec, kristjanom naklonjen, morda celo sam kristjan. Takrat je v Aleksandriji neki zloben vedež, poganski pesnik, ščuval drhal zoper kristjane. Najprej so zgrabili priletnega moža, Metrasa po imenu, in ga silili, naj govori brezbožne besede. Ko ni poslušal, so ga pretepli in ga z ostrimi trsti zbadali v obraz in oči, ga vlekli v predmestje in kamnali. Nato so neko verno ženo, Kvinto po imenu, gnali v tempelj in silili, naj moli malika. Ko se je obrnila proč in se zgrozila, so jo zvezali za noge in vlekli skozi vse mesto po hrapavem kamnitem tlaku, pretepali z biči in gnali na isti kraj. Nato so vsi navalili na hiše kristjanov. Kogar je kdo poznal, so ga napadli, odgnali, oropali in okradli. Takrat so zgrabili tudi starejšo devico Apolonijo, ki je bila najbrž diakonisa, in ji z udarci po čeljustih izbili zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji grozili, da jo bodo živo zažgali, če ne bo z njimi bogokletno govorila. Ona je prosila, naj jo za trenutek izpuste. Pogumna mučenka je tedaj po božjem navdihu prehitela silo in se sama vrgla v ogenj. Upodobitve Njeno mučenje – s surovimi udarci so ji izbili zobe – je upodobilo veliko umetnikov v lesu, kamnu ali na platnu. Njeno podobo srečujemo v sto in sto cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi slovenskih. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot znamenjem mučeništva v eni roki in z zobom v kleščah v drugi.

Sveta Sholastika - 10. februar

Vsak kristjan naj bi bil v duhovni ljubezni vedno eno s Kristusom. Lep zgled za to nam je dala sveta Sholastika, rodna sestra svetega Benedikta. Sveti Sholastiki se priporočimo njeni priprošnji pri Kristusu za milost, ki jih potrebujemo. Bila je sestra dvojčica svetega Benedikta iz Nursije, patriarha zahodnih menihov in reda benediktincev. Že kot otrok se je posvetila Bogu in poslej živela samo zanj. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Za velike duhovne cilje, za katere se je navduševal Benedikt že v zgodnji mladosti, se je vnemala tudi ona. Ko je Benedikt ustanovil samostan na Monte Cassinu, ga je sestra prosila, da bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel; ob vznožju hriba je dal zgraditi skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Na bližnji samostanski pristavi sta se sleherno leto po enkrat, na praznik, sešla z bratom in se nekaj ur pogovarjala o božji ljubezni. Kako je minilo njuno zadnje srečanje, nam je opisal papež Gregorij Veliki, rojen nekaj let pred Sholastikino smrtjo. Tudi takrat sta se ves dan pogovarjala o svetih rečeh, tako da je bila ura že pozna. Tedaj je Sholastika zaprosila: Prosim te, nocoj, to noč, me nikar ne zapuščaj, da se bova do jutri pogovarjala o veselju nebeškega kraljestva. Brat jo je začudeno pogledal: Pa kaj misliš sestra? Kako bi mogel ostati zunaj samostana čez noč? Nebo je bilo jasno. Ko je Sholastika zaslišala, kako je brat odbil prošnjo, je sklenila roke, jih položila na mizo ter sklonila vanje glavo, da poprosi Vsemogočnega. Ko je spet dvignila glavo, se je začelo bliskati, in ulila se je ploha, da ni bilo mogoče iti pod streho. Božji mož je rekel žalostno: Bog ti odpusti, sestra! Kaj si naredila? Sholastika mu je odgovorila: Vidiš, tebe sem prosila, pa me nisi hotel slišati. Gospod pa me je uslišal: pojdi iz podstrehe in se vrni v samostan, če moreš. Tako se je zgodilo, da je moral Benedikt ostati in sta s sestro prečula noč v svetih pogovorih. Drugo jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan, 10. februarja leta 543, je videl Benedikt iz svoje celice, kako je splavala proti nebu bela golobica – bila je duša njegove sestre Sholastike.

Sveti Matija - 24. februar

Matija (Bogdan) je bil kot apostol naslednik nesrečnega izdajalca Juda Iškariota. V Apostolskih delih beremo, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu veseli vrnili z Oljske gore in so z devetdnevnico v dvorani zadnje večerje pričakovali Svetega Duha. V teh dneh je bil Matija izbran za apostola. Treba je bilo dopolniti število apostolskega zbora. Volili so pod vodstvom apostola Petra. Ta je najprej povedal, kaj se je zgodilo z Judom Iškariotom, in nato dejal: »Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja.« Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Justus, in Matija. Nato so takole molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajsterim. Tako je resnično sam Bog dal Cerkvi dvanajstega apostola namesto izdajalca Judeža, in na sv. Matiju se je prav po črki dopolnilo, kar pomeni njegovo ime, ki ga slovenimo z »Bogdan«. Da ga je sam Bog poklical v apostolski zbor, poudarja tudi cerkvena molitev: »O Bog, ki si blaženega Matija pridružil zboru svojih apostolov, daj, prosimo, da bomo po njegovem posredovanju vedno čutili nad seboj tvoje prisrčno usmiljenje.« Zgodovina nam ni sporočila, kam je šel Matija oznanjat evangelij, ko so se apostoli razšli po vsem takrat znanem svetu. Sicer so se ohranila neka stara »Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožrcev«, toda ta spis so si izmislili krivoverski gnostiki. Ti so podtaknili Matiju tudi poseben evangelij pod njegovim imenom. Bajka je tako čudna, da že to odkriva njeno neresničnost. Kako veličastno se loči preprosta resnica svetopisemskega poročila od nje!

(odlomek - se nadaljuje prihodnjič) - povzeto iz bodoče knjige Dragana Ignjića, ki izide julija 2007 z naslovom "ŽIVLJENJE SVETNIKOV SKOZI ČAS.