Wikipedija:Članki za fonetiko, 1.letnik slovenistika, FF Ljubljana

Navodilo: Spoštovani kolegi! Izberite si članek in ga preberite, napišite jasno in razumljivo obnovo in jo prilepite kot zadnjo v spodnji niz. Pod poglavja zapišite naslov Vašega članka in kdo ste (I.Priimek). Za oblikovanje naslova članka uporabite ''PODNASLOV 1'', za podnaslove pa ''PODNASLOV 2''. Navedite tudi vir članka. Hvala za sodelovanje. Lepo bi bilo, če to naredite čim prej. Bodimo pa tudi moralni - objavljajmo in ne čakajmo na objavljeno.

Članki za fonetiko, 1.letnik slovenistika, FF Ljubljana

Avtor	Študenti slovenistije, FF LJ
Država	Slovenija
Žanr	Obnove člankov

Poglavja

Hotimir Tivadar:

1. SLOVENSKI JEZIK MED KNJIGO IN LJUBLJANO - A.Stevanovski

2. POMEN GLASOSLOVJA IN PRAVOREČJA PRI UČENJU SLOVENŠČINE (S POUDARKOM NA PORABSKEM PRIMERU) - E.Štarkl

3. FONEM /V/ V SLOVENSKEM GOVORJENEM KNJIŽNEM JEZIKU - V.Ambrožič

4. POMEN GLASOSOLOVJA IN PRAVOREČJA PRI UČENJU SLOVENŠČINE (S POUDARKOM NA PORABSKEM PRIMERU)- V.Ambrožič

5. PRAVOREČJE, KNJIŽNI JEZIK IN MEDIJI- V.Ambrožič

6. PODOBA GOVORJENEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA V SLOVENSKEM PRAVOPISU 2001- V.Ambrožič

Damjan Huber:

7. VILKO NOVAK: SLOVAR STARE KNJIŽNE PREKMURŠČINE- V.Ambrožič

8. PERCEPCIJA SAMOGLASNIŠKIH OPOZICIJ PRI DIJAKIH POMURSKIH SREDNJIH ŠOL- V.Ambrožič

Tatjana Srebot Rejec:

9.ŠE O ANGLEŠKI TUJKI »SHOW« V SLOVENŠČINI- V.Ambrožič

Rastislav Šušteršič:

10.FONOLOŠKO PRILAGAJANJE SOGLASNIKOV V ANGLEŠKIH SLOVARSKIH ENOTAH, PREVZETIH V SLOVENŠČINO- V.Ambrožič

Stanislav Škrabec:

11. JEZIKOVNI SPISI I. ZVEZEK, 1. snopič; 1916.- V.Ambrožič

Vsebina

SLOVENSKI JEZIK MED KNJIGO IN LJUBLJANO Avtor članka: Hotimir Tivadar

Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je bila Ljubljana kot normativno odločujoče območje SKJ. Članek se posveča drugi polovici 20. stoletja, ko začne slovenski jezik prehajati v javni prostor. Na slovenski jezik je so skozi nastanek vplivali slovanski jeziki in slovanska ideja, tej vplivi se zrcalijo na slovenskem javnem govoru (še danes). Jezikovne razprave sežejo do razpada avstrijske nadvlade.

Odlomek iz Novic (1861): ,,Narava ustavnega življenja donaša usmenost in javnost. Z enakopravnostjo narodov in jezikov je pridobil tudi slovenski jezik, narodni /ljudski/ jezik, ki se bo vpeljal v javno življenje; tudi po mestih in gradovih se bo govorilo slovensko in s tem bo tudi slovenski jezik postal uradni jezik, Slovenci pa samozavesten, vsem drugim ravnopraven narod.''

V drugi polovici 19. stoletja Slovenci še nimajo izoblikovanega govorjenega knjižnega jezika, niti parlamentarnega jezika, še takrat naj bi govorili po Schonlebnovem načelu, da naj vsaki pridigar govori v svojem narečju. Cegnar ponuja rešitev glede izgovorjave, v smislu: ,,Izgovarjajmo svoj jezik, kakor ga pišemo.'', kar je obratno Vuku Stefanoviću Karadžiću: ,,Piši kao što govoriš /sl.: Piši kakor govoriš./''. Cegnar je bil pobudnik jasne artikulacije in si je prizadeval opustiti požiranja glasov. M.P. (verjetno Podgorski) pa v Novicah poudari, da je potrebno najti skupno narečje za vse Slovence (je to ideja o knjižnem jeziku?). Cengnarjeva teorija je bila najboljša, predlagal je zapis slehernega izgovorjenega glasu in izgovarjanje slehernega samoglasnika slišljivo in jasno. Naglas pa bi dobili le stisnjeni zlogi.

Branje po črki

V skladu z omenjenim načelom branja po črki so se ravnali v večini člankov v Novicah, zagovarjali pa so tudi elkanje (dosledno izgovarjanje črke l). S programom Zedinjena Slovenija Matije Majarja Ziljskega se začne proces oblikovanja enotnega SKJ. Majarjevo stališče pa je bilo iliristično.

Vseslovenskost in enotni slovenski jezik

Zedinjena Slovenija: gre za državnotvorne interese ter interese po dovolj reprezentativnem jeziku.

Škrabčevo načelo normiranja knjižnega jezika

Škrabec je s svojimi članki imel velik vpliv na slovensko normativistiko. Pravimo mu oče slovenske fonetike. Škrabec je opozarjal: ,,Le izreka 16. stoletja more biti podlaga našemu pravopisu in meja, čez katero ne smemo, ako se nočemo izgubiti v samovoljno prenarejanje.'' Škrabec je slonel k enotni knjižni izreki, želel je, da se ohrani tista pristna in ne novejša (iz 19.st.), katero sta že načela panslavizem in protestanstvo. Za knjižno izreko je bil Škrabec naklonjen kranjščini (in protestanski pisni tradiciji).

Ljubljana in njen govor kot osnova govorjenemu standardu

Po mnenju Boža Voduška mladi slovenski malomeščanski narod ne bi vedel kako naj izgovarja svoj pismeni jezik. Zatorej bi bilo potrebno določiti glasovne vrednosti črk. Meni, da je izgovor po črki prva stopnja našega pismenega jezika. Historična pisava in izreka (npr. elkanje) pa sta po Vodušku simbol meščanskega in malomeščanskega razreda. Zavzema se za lep, živ in domač jezik, ki naj bi oživljal knjižnega (pisnega). Voduškove reakcije so protest proti nepravilni obravnavi pogovornega (knjižnega) jezika oz. ''slabega posnetka knjižnega jezika''.

Slovnica in slovar o osnovi knjižnega jezika

Slovenska slovnica je prvič izšla 1976. Po Toporišičevem mnenju je nosilec zbornega jezika jezikovno šolan človek. Po njegovo je zborni jezik na slovnenskem predvsem in najprej pisani jezik. Knjižnopogovorni jezik se opira na nenarečno vsakdanjo občevalno govorico vseh govorcev na slovenskem ozemlju. V nadaljevanju priznava, da splošnopogovorni jezik še ni splošno sprejet po celi Sloveniji. Splošnopogovorni jezik postane še bolj splošen, če mu zavestno odstranimo ožjepokrajinske lastnosti.

POMEN GLASOSLOVJA IN PRAVOREČJA PRI UČENJU SLOVENŠČINE (S POUDARKOM NA PORABSKEM PRIMERU)

Avtor članka: Hotimir Tivadar

Pouk knjižne izreke med primarnim govorom in pravorečnimi pravili

,,Govor je v meni, in če se vrnem k sebi, ga bom našel.ʼʼ (Ivo Škarić)

Jezikoslovci že dolgo razpravljajo o primarnosti govorjenega jezika in sekundarnosti pisane besede. Toda slovenščina je posebna, saj ima kot majhen jezik kar okoli 50 narečij. Verjetno so se prav zato Slovenci že od knjižnih začetkov zbirali okrog (pisane besede) knjig, ki so služile kot vezivo naroda (abecedniki, Biblija, čitalnice). Prav zato uporablja slovensko jezikoslovje termina knjižna izreka in knjižni pogovorni jezik (Tivadar: govorjeni knjižni jezik): poimenovanje je povezano s knjigo.

V slovenskih šolah in učbenikih je premajhen poudarek na izreki (glasoslovju). Razkorak med pravopisom in pravorečjem je ogromen: Le v 17 od 44 učbenikov za slovenščino se namreč pojavi glasoslovje, pa še v teh ga je zelo malo (nekje 6%).

Ker naglasna znamenja delajo težave celo študentom slovenistike, je lahko sklepati, da Slovencem niso dovolj znana. Tudi učitelji v Porabju hodijo na letne seminarje v Sloveniji, ki jih vodi prof. Tivadar, da bi se med drugim učili knjižne izreke.

Tivadar meni, da bi bilo treba otroke v procesu osnovnega šolanja pri vseh predmetih učiti knjižne izreke in jih popravljati pri govoru (ne samo pri pisanju).

Govor v Prekmurju in Porabju

Do leta 1919 se je Porabje razvijalo skupaj s Prekmurjem (zato sta si fonetično podobna), po tem letu pa je to slovensko nacionalno območje pripadlo Madžarski. Po letu 1948 je bil prehod meje med Porabjem in Prekmurjem zelo otežen, saj se je vmes meja zaprla. Železna zavesa je prekinila stike: Prekmurje je čutilo vpliv slovenske knjižne izreke, Porabje pa je bilo pod madžarskim vplivom. Po padcu berlinskega zidu združenje obeh območij ni bilo prav učinkovito, saj so bile cestne povezave takrat še slabše, kot so tam danes. Do 70. let 20. stoletja je bila slovenščina na madžarski strani pravzaprav tuji jezik, na slovenski strani pa je dvojezični sistem uveljavljen že od leta 1959.

Tudi KJ (knjižni jezik = prestižni in nevtralni jezikovni kod) in narečja so si med seboj konkurenčna (tako se govori). Poudarja se, da so narečja bogastvo slovenskega jezika, kar pa je lahko problematično v katerikoli javni in uradni rabi jezika, ki zahteva uporabo KJ. Ta povezuje pripadnike ene skupnosti, najsi živi v znotraj ene ali v več državah).

Po leti 1919 se je Prekmurje zelo povezalo z matično Slovenijo, izgubilo pa je pokrajinsko knjižno ustvarjalnost. Tako je ohranilo svoj govor, ki se tam zelo rabi še danes. Ne samo to, rabi se celo pogosteje, kot je za narečje značilno, tudi v medijih. Z Jožetom  Činčem je prekmursko narečje celo preseglo regijske meje v medijih. Prav zato bo treba sodobno prekmurščino raziskati še posebej s sociolektalnega vidika.

Pomen knjižne slovenščine

KJ v Sloveniji ostaja najverodostojneša zvrst jezika, ki je v večini velikih medijev (še posebej RTVSLO; POP TV, A KANAL) na visoki ravni korektnosti. Ima narodnoreprezentativno in -združevalno vlogo, pomemben pa je tudi za ohranjanje narečij.

Knjižni jezik med lokalnim in globalnim

Misli globalno, deluj lokalno => uporabljaj jezik okolja.

Ni prav, da se ne ohranja KJ, kakor se okolje, pokrajine, avtohtone živali … Razpad slovenščine na narečja bi pomenil zmanjšanje slovenske jezikovne skupine in s tem propad jezika. V Porabju se je ohranila kultura, jezik pa je zaradi pomanjkanja govorcev propadel.

Naj se v Porabju uči porabski jezik ali SKJ? Ali lahko porabski jezik preživi (opazovanje predvsem mladih govorcev v prihodnosti).

Knjižni jezik kot zavorni element pri sproščeni komunikaciji

KJ je najprestižnejša in najzahtevnejša oblika slovenskega jezika. Mnogokrat KJ tudi trči ob veliko navezanost govorcev na lastno narečje => vtis neznanja lepe in edine prave slovenščine (Tivadar, jaz se s tem pač ne strinjam!!). V Porabju je KJ zaradi dopovedovanja, da narečje ni lepo, pri osnovnošolcih naletel na odpor => neuspeh pri učenju KJ v Porabju.

Učenje slovenskega govora pri Porabskih intelektualcih

Profesor Tivadar je pri prvih urah učenja na omenjenih vsakoletnih seminarjih (od leta 1999) pri učenju fonetike uporabljal narečni govor (prekmurski), ko pa so se z intelektualci pogovarjali o strokovnih zadevah in imeli daljše pogovore, so prešli na knjižno izreko.

V Porabju so predvsem mladi že skoraj pozabili na narečni govor. Tega bi se lahko oživljalo s sodobnimi povezavami Porabja s Prekmurjem.

Osnovni  značilnosti porabskega govora sta posebna intonacija, ki povzroči slabšo artikulacijo nekaterih fonemov, in izgovor preveč zadaj.

Največ težav Porabcem dela izgovor fonema a, saj sta v madžarščini dva različna ajevska fonema, v SKJ pa le en. Prav tako imajo težave z izgovorom nenaglašenih fonemov e in o. Oboje je posledica posebne madžarske in prekmursko-porabske intonacije. Porabci tudi ne poznajo polglasnika, zato se ga morajo posebej naučiti. Še najtežje se naučijo izgovora dvoglasniškega uja (npr v besedi siv), ki ga preveč podaljšujejo (verjetno vpliv madžarščine). Težave povzroča tudi dejstvo, da ima madžarščina stalno naglasno mesto (na prvem zlogu). Porabce je treba tudi posebej opozoriti, da naglašenost samoglasnikov a, i in u ne spremeni njihove kakovosti.

Porabci:

a) imajo mnogokrat občutek neznanja slovenščine

b) raztegnejo govor: razporedijo intenzivnost med vse zloge, namesto da bi poudarili naglašeni zlog (pri odpravljanju tega pomaga branje poezije ali petje, saj nas ritem prisili do poudarjanja zlogov)

FONEM /V/ V SLOVENSKEM GOVORJENEM KNJIŽNEM JEZIKU, Slavistična revija 1999 (Hotimir Tivadar)

Fonem /v/ je najbolj varianten in normativno (pravorečno) težaven fonem v govorjenem knjižnem jeziku. Toporišič ga uvršča med zvočnike s tremi soglasniškimi variantami, osnovna [v], zveneči [w], nezveneči [M], polsamoglasniški [ų].

Srebot Rejec na podlagi instrumentalnih raziskav opredeljuje varianti [M] in [w] v vsakem govoru kot u-jevski; v vzglasnem položaju pred likvidoma /r/ in/l/ se zavzema za zobnoustnični izgovor.

Pravorečni problem fonema /v/ oz. izgovora črke <v> se je pojavil že ob začetku slovenskega knjižnega jezika, 4 težavnosti in normativne spornosti omenjenega fonema pa se je zavedal tudi Stanislav Škrabec.

Toporišič  v svojih  zgodnjih delih ne priznava fonološkega klasificiranja, kasneje pa ta fonem opredeljuje tudi fonološko. V Slovenski slovnici opredeli zobnoustnični pripornik za krepko varianto zvočnika /v/, kot fonem, ki »ima še tri druge oblike«, [ų], [w] in [M]. 

T. Srebot Rejec raziskuje fonem /v/ na podlagi pripravljenih posnetkov izbranih knjižnih govorcev. Pride do ugotovitve, da sta najbolj sporni varianti [M] in [w] v izgovarjavi kar        najbolj idealnih govorcev akustično gledano pravzaprav samoglasniški varianti. Prav tako pa pred likvidoma /r/ in /l/ zagovarja zobnoustnično  varianto, ki bi glede na rezultate raziskave  »morala biti sprejeta v slovenski knjižni jezik«.

Potrebo po obravnavi fonema /v/ kaže tudi anketa Radia Slovenija med slavisti, kjer je izgovarjanje fonema /v/ pred likvidoma /r/ in /l/ (vreme, vlada) za slaviste ena izmed pogostejših »napak« – moti jih izgovarjanje predolgega u, tj. [u]lada.

Radio Slovenija najbolj poslušana radijska postaja in s tem med radijskimi postajami najvplivnejša. Radio Slovenija je edina radijska postaja, ki ima lastno šolo radijskih govorcev.

Zobnoustnična varianta se uveljavlja verjetno zaradi lažje izgovarjave. Zobnoustnični [v] je pogostejši predvsem v manj branem in prostem govoru. Dvoglasniški [ų] je torej nedvomna in najpogostejša varianta fonema /v/ – v govorni verigi je za samoglasnikom.

Instrumentalna oz. akustično-fizikalna analiza fonema /V/ (program KAY) → sonagrami posameznih variant fonema /v/.  Osnova za primerjanje in branje sonagramov je bil izgovor I. L., ki ima moški glas, kjer se vidi več formantov in so ti jasnejši. Formantna struktura je lepše vidna pri moškem, močnejšem glasu, pri ženskem je slabše vidna.POGLEJ SONOGRAM str. 13.

POMEN GLASOSOLOVJA IN PRAVOREČJA PRI UČENJU SLOVENŠČINE (S POUDARKOM NA PORABSKEM PRIMERU) (Hotimir Tivadar)

Namen je osvetliti pomen pouka glasoslovja v slovenskih šolah, še posebej v Porabju. V slovenskih šolah je pouk slovenščine dolgo časa potekal na podlagi pisnega jezika, saj je bilo pravorečje podrejeno pravopisu. V šolah je zelo malo pozornosti namenjene glasoslovju. Glede na izvajanje fonetično-govornih vaj z učitelji iz Porabja, je avtor spoznal, da je potrebno naglasna znamenja razlagati skupaj s slovarjem in drugimi priročniki v povezavi s fonemom in naglasom.

Slovenski govor v Prekmurju in Porabju je bil dolgo podrejen madžarščini. Po letu 1919 se je Prekmurje bolj povezalo z osrednjeslovenskim prostorom in v veliki meri ohranilo prekmurski jezik. Pregled prekmurskih radijskih oddaj in TV postaj nam pokaže, da se v zabavnih oddajah uporablja predvsem prekmurščina. Raziskave so pokazale, da prekmurski profesionalni govorci zaenkrat ne odstopajo s svojim narečnim naglasom od nacionalnih radiev.

Knjižni jezik ostaja v Sloveniji  najverodostojnejša jezikovna zvrst. Knjižni jezik opravlja tudi reprezentativno funkcijo na nacionalni in državni ravni. Najbolj oddaljeni slovenski narečji (Porabje in Rezija) kažeta, da je slovenski knjižni jezik zelo pomemben za ohranitev narečij. Porabje ostaja brez govorcev, kljub razviti ljudski kulturi. Strokovnjaki vidijo rešitev v uvedbi izumirajočega jezika v šolah in v dvojezičnosti. Elitnost knjižnega govora je zelo navezana na narečni govor, kar potem daje vtis, da ne znamo govoriti lepe in pravilne slovenščine. Učenje slovenske izreke v Porabju →izrabljanje narečja pri samem pouku. Kljub poizkusu uporabe porabskega narečja v strokovnih diskurzih, je moral avtor kmalu preiti na knjižni jezik. Mlada generacija v Porabju narečni govor že malo pozna. Porabci imajo pri knjižni izreki največ težav s fonemom /a/, katerega izgovor je zelo madžarsko in prekmursko zaznamovan. Porabci tudi ne poznajo polglasnika in se ga morajo priučiti. Pri soglasnikih imajo največ problemov z izgovorom /v/ fonema. Težavo imajo tudi pri postavitvi mesta naglasa, saj ima madžarščina stalno mesto naglasa, medtem ko se ga v slovenščini priučimo sproti. Veliko Porabcev ima občutek neznanja knjižne slovenščine, ki zavira govorjenje.

PRAVOREČJE, KNJIŽNI JEZIK IN MEDIJI (center za slovenščino kot drugi tuji jezik) (Hotimir Tivadar)

Pravorečje je vključeno v pravopisne priročnike. Govorjeni jezik pridobiva vse večji pomen. Slovenski zapis je večinoma fonetični, načelo »beri kot pišeš«. Z razvojem govorjenih medijev se je tudi javnost govorjenega jezika začela spreminjati, saj so govorjeni jezik in besedila bili namenjeni veliki množici poslušalcev in gledalcev, govorni jezik pa se je tako začel bolj izrazito ločevati od pisnega jezika. Slovenski knjižni jezik je svojo uveljavljenost najprej doživel v pisni obliki, v času 19. sto. se je začel osamosvajati tudi govorni jezik. S programom Zedinjene Slovenije in vseslovenskimi tabori se je slovenski knjižni jezik začel uveljavljati v javni rabi.

V 19. sto. se je začel uveljavljati tudi na državni in uradni ravni (kranjski deželni zbor), v medijih (Novice). Začel se je proces oblikovanja enotnega pisnega in govorjenega knjižnega jezika. Stanislav Škrabec: je natančno obravnaval slovenski knjižni jezik, zagovarjal je zgodovinsko-fonetični zapis, zavedal se je nepopolnosti slovenske abecede. Poudarjal primarnost govora v odnosu do pisnega jezika.

Slovenski govor se je v javnosti razširil z razvojem radia in TV. Radijski govorci (slavisti) so skrbeli za ustrezen govor. V preteklosti je bila večina programa na radiu in TV vnaprej pripravljena, sčasoma se je radijski in TV jezik začel približevati govorjenemu jeziku. Ljudje so sčasoma od napovedovalcev začeli zahtevati sproščenost in nebranost. Napovedovalci so se morali po l.1991 umakniti novinarjem. Primarna pozornost mora biti usmerjena na knjižno izreko, ki je še vedno zelo pomemben del medijskega govora.

Izgovorjava samoglasnikov: analiza samoglasnikov ne kaže kakšne izjemne razcepljenosti in neenotnosti knjižnega jezika. Za raziskavo so izbrali fonetično najprimernejše in najpriljubljenše  govorce, opredelili so jih po spolu, izobrazbi, regionalnem izvoru,…  Analize so pokazale, da je izgovor samoglasnikov glede na spol enoten, prikaz ženskih samoglasnikov je preglednejši kot prikaz moških, v analizah ni bilo potrjeno razlikovanje samoglasnikov glede na trajanje.

Slovenski jezik se je vseskozi razvijal v povezavi z mediji, v sebi je nosil nacionalni naboj,. Slovenski knjižni govor je na podlagi samostalnikov enoten.

PODOBA GOVORJENEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA V SLOVENSKEM PRAVOPISU 2001 (Peter Jurgenc in Hotimir Tivadar)

Članek obravnava problematiko govorjenega knjižnega jezika, kot je razvidna iz najnovejšega kodifikacijskega priročnika, Slovenskega pravopisa 2001. Knjižni jezik

je bil vedno utemeljen z zapisom, ki je torej določal tudi njegovo govorjeno podobo. Iz tega tudi izhaja trditev, da je SP tudi pravorečni priročnik.

Način določanja knjižne norme – kodificiranje knjižnega jezika: pomislek o ustreznosti umestitve pravorečja in podobe govorjenega knjižnega jezika v pravopis. Kljub tradicionalni navezanosti slovenske izreke na pisno podobo jezika je potrebno upoštevati drugačnost in

do neke mere tudi primarnost govorjenega jezika. Največjo težo pri oblikovanju govornega jezika ima Ljubljana z okolico. Določanje tonemskega naglasa je težko v slovenskem jeziku, saj se obe osrednji narečni skupini (gorenjska in dolenjska) v tonematiki v nekaterih segmentih razlikujeta. Knjižna tonematika naj bi bila torej tista, ki jo govorijo v Ljubljani in okolici.

Razmerje med SSKJ in SP 2001: Pri pripravi SSKJ so upoštevali natančnost in sodobnost knjižnega naglasa (mesto, trajanje in tonemskost) na podlagi posebej za to pripravljenih anket.

Govorjena podoba knjižnega jezika: vprašanje naglaševanja števnikov 12-19 in njihovih izpeljank, naglas naj bi bil na drugem zlogu. V medijskem govoru se prav gotovo pogosteje uporablja sedaj ukinjena varianta. Sporno je bilo tudi naglaševanje lastnih imen, pri katerih načeloma prevzemamo naglasno mesto iz izvornega jezika oz. narečja. Občna imena naj bi se z izjemo nekaterih tujih izrazov pisala podomačeno in se tako tudi izgovarjala ter pregibala.

Tonemskost v govorjenem knjižnem jeziku: Tonemski naglas je v SP 2001 opredeljen kot enakovreden z jakostnim, odvisno od pokrajinskega izvora govorca. Na RTV SLO ponazorijo razliko med jakostnim in tonemskim naglaševanjem, vendar govorcev posebej ne učijo tonemskosti, ker jim zmanjkuje časa že za druga, osnovnejša pravorečna pravila, tonemskost pa je po njihovem mnenju težko priučljiva. Tonemskost se sistematično (z vajami) ne uči, ampak jo govorci prevzamejo le preko zgleda svojega lektorja oz. učitelja. Soglasniška problematika: položaj fonema /v/ in /l/ in njun izgovor.

V SSP 2001 precej pomanjkljivosti pri zapisovanju izgovora. Zaradi prevelike znanstvenosti in navezanosti na pisni jezik SSP 2001 govorjenega jezika ni zajel celovito.

VILKO NOVAK: SLOVAR STARE KNJIŽNE PREKMURŠČINE, Ljubljana:Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. (Damjan Huber)

Slovar stare knjižne prekmurščine, ki ga je izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je življenjsko delo etnologa, literarnega zgodovinarja in jezikoslovca Vilka Novaka. Preučeval je prekmurski jezik in slovstvo. V Slovarju stare prekmurščine in Slovarju stare knjižne prekmurščine je izpisal besede in besedne zveze del prekmurskih piscev 18. in 19. stoletja. Obravnavani avtorji: Franc Temlin, Mihael Sever, Štefan Küzmič, Mikloš Küzmič, … Za osrednji razvoj stare knjižne prekmurščine sta pomembni letnici 1715, ko je izšla prva knjiga v prekmurščini Mali katekizem (Franc Temlin), in 1919, ko se je s priključitvijo prekmurskega ozemlja k matični državi stara knjižna prekmurščina počasi začela umikati v zasebnost.

Tako pri Prekmurcih kot tudi drugod po Sloveniji se je ustvarilo razlikovanje »slovensko« proti »prekmursko«, kar velja tudi predvsem za jezikovna vprašanja. Prekmurje je bilo od 9. stoletja do leta 1919 del Ogrske z madžarskimi šolami in madžarsko administracijo, kar je oviralo širjenje in sprejem osrednjega slovenskega standardnega jezika. Prekmurski pisatelji so vse bolj uveljavljali jezikovno obliko, temelječo na prekmurskih govorih. Tak jezik se je vse bolj osamosvajal in se oblikoval v samostojni prekmurski knjižni jezik, ki je bil oblikovno, glasovno, leksikalno in slogovno povsem neenoten.

Na podlagi 160.000 izpisov je prvo redakcijo gesel med letoma 1981 in 1987 opravil Vilko Novak. Poleg občnoimenskih besed najdemo v slovarju tudi zbirko osebnih, zemljepisnih, veroslovnih in bajeslovnih ter drugih imen.

Velika vrednost slovarja je v razlagah iztočnic slovenskimi standardnimi vzporednicami,

ki so usklajene s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, npr.  nevolák 'revež'. 

Če nekoliko natančneje pregledamo besedje, ki ga najdemo v tem slovarju, potem opazimo nekatere tipične značilnosti v razvoju prekmurskega glasovja,  npr. pozicijski razvoj u-ja (vöra 'ura'), prehod polglasnika v e-jevski glas (dén 'dan').

Zaradi bližine madžarščine in kajkavščine prekmurskih besedilih najdemo tudi izraze iz teh dveh jezikov, madžarizme, madžarsko grafiko,… Vpliv hrvaške kajkavščine se čuti predvsem v cerkvi, saj so prekmurske župnije dolgo časa spadale k zagrebški škofiji.

PERCEPCIJA SAMOGLASNIŠKIH OPOZICIJ PRI DIJAKIH POMURSKIH SREDNJIH ŠOL (Damjan Huber)

Članek obravnava (slušno) zaznavanje in prepoznavanje samoglasnikov med dijaki štirih pomurskih srednjih šol v Murski Soboti, Ljutomeru in Lendavi → spadajo v panonsko narečno skupino. Ugotovili so, da dijaki slabše ločujejo samoglasniško kakovost, dolžina posameznih samoglasnikov pa ne vpliva toliko na pomensko razločevanje besed. Največ težav s prepoznavanjem samoglasnikov so imeli dijaki lendavske gimnazije. Samoglasnike so veliko bolje prepoznavale ženske.

Zanima nas resnična zmožnost ustreznega prepoznavanja – če sta kolikost in kakovost samoglasnikov bistveni za pomen besede. Rezultati so predstavljeni:

-          po skupnih rezultatih vseh anketirancev: prepoznavanje e-jevskih in o-jevskih fonemov je pri dijakih slabše kot pri študentih.

-          po posameznih šolah: slabše prepoznavanje dijakov iz dvojezičnih šol,

-          glede na spol: anketiranke bolje prepoznavajo /a/, /e/ in /o/-jevske foneme. Pri /i/ in /u/ fonemih je prepoznavanje obeh spolov zelo slabo. Ena izmed domnev, zakaj ženske v višjem odstotku prepoznavajo samoglasnike, je lahko večja resnost in prizadevnost dijakinj pri reševanju testa, je pa res da je test reševalo 2x več žensk kot moških.

ŠE O ANGLEŠKI TUJKI »SHOW« V SLOVENŠČINI (Tatjana Srebot Rejec)

Avtorica v članku obravnava problem izgovorjave besede »show« v stranskih sklonih. Sklanjatev [šou, šou-a] prihaja z ozemlja, kjer ne poznajo dvoustniškega [u]. Po slovenski zborni izreki pri [u] ne gre za nov glas (rov, »show« Prepiši), pač pa za že znan glas v novem položaju pred samoglasnikom, kjer sicer kot [Ų] beremo samo predlog v. Avtorica je anketirala študente Pedagoške fakultete v Lj, kako bi sklanjali besedo »show« v slovenščini. Izgovorili bi jo [šoų].  Nadomešča besedo nastop ali igra. Na podlagi pisne ankete je možno ugotoviti izgovor le, če so anketiranci fonetsko izobraženi. Rezultati kažejo, da približno prav toliko Slovencev sklanja [šoų, šova, šovu] kot [šoų, šoųa, šoųu], da je torej za polovico Slovencev dvoustnična izgovorjava bolj spontana kot zobnoustnična.

FONOLOŠKO PRILAGAJANJE SOGLASNIKOV V ANGLEŠKIH SLOVARSKIH ENOTAH, PREVZETIH V SLOVENŠČINO (Rastislav Šušteršič)

Transfonemizacija soglasnikov v besedah, prevzetih iz angleščine v slovenščino, priča o precejšnjem vplivu izvirne pisne podobe. Nekateri soglasniki se očitno izgovarjajo izključno po pisavi, ne glede na to, ali se v angleščini izgovarjajo ali ne.

Soglasniška sistema slovenskega in angleškega knjižnega jezika: Slovenska slovnica J.

Toporišiča (1984) obravnava v poglavju Glasoslovje 21 slovenskih soglasnikov. Soglasniška sistema knjižne angleščine in slovenščine se v marsičem razlikujeta, vendar pa ni enostavno določiti, kateri angleški soglasniki so izgovorno popolnoma enaki ustreznim slovenskim soglasnikom. Pri zvočnikih obstajajo izrazijske razlike tudi glede na način izgovorjave. Avtor v članku navaja razlike med fonološkimi in fonetičnimi soglasniki v angleščini in slovenščini. Obravnava tudi zvenečnost nezvočnikov v slovenskih slovarskih enotah, prevzetih iz

angleščine. Medtem ko pri obravnavi slovenskih nezvočnikov avtorji navadno govorijo

enostavno o obstoju zvenečih in nezvenečih, navajajo angleški viri poleg različnih stopenj zvenečnosti še več drugih dejavnikov, npr. jakost izgovora, pridišnost, …

JEZIKOVNI SPISI I. ZVEZEK, 1. snopič; 1916. Avtor: Breznik, Anton. (Stanislav Škrabec)

Vir:Dom in svet (Ljubljana), leto:1917

P. S t a n i s l a v  Š k r a b e c : Jezikoslovni spisi, I. zvezek, 1. snopič. Izdala in založila »Leonova družba« v Ljubljani. 1916.

— Prvi snopič prinaša mladostna dela Škrabčeva: razpravo »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«, »Pravopisne opazke«, »Zanimati in zanimivo«, »Kdo in nihče« . Ko beremo prvi spis g. Škrabca iz leta 1870. in ga primerjamo s pričujočo izdajo, vidimo, da ga je bilo treba le malo popraviti in popolnoma ustreza sedanjemu jezikoslovnemu napredku. Že prvi spisi nam Škrabca kažejo pri tistem delu, kjer si je pridobil pozneje tako ogromno znanje — pri glasoslovju in oblikoslovju našega jezika.

Glej tudi

• Spletna učilnica Fonetika in Fonologija, FF (e-učilnice)
• VIS: Fonetika in fonologija