Walery Butewicz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Walery Butewicz
Rojstvo15. avgust 1983({{padleft:1983|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (40 let)
Čerkasi[d]
Državljanstvo Ukrajina
Poklicpisatelj

Walery Butewicz (ukrajinsko Валерій Бутевич), ukrajinsko-poljski filolog, prevajalec in pisatelj, 15. avgust 1983, Čerkasi, Ukrajinska SSR (današnja Ukrajina).[1]

Med letoma 2004 in 2009 je Walery Butewicz študiral filologijo na Drahomanovi pedagoški univerzi v Kijevu. Leta 2011 je nadaljeval z doktorskim študijem na Poljskem, kjer je na Univerzi v Varšavi leta 2018 doktoriral z disertacijo o filozofiji v delih poljskega pesnika Zbigniewa Herberta.[2][3]

Med letoma 2017 in 2019 je bil član žirije prevajalskega tekmovanja Metaphora, kmalu po zaključku doktorskega študija pa je eno leto delal kot predavatelj na Oddelku za vzhodnoevropske študije na Univerzi v Varšavi. Od leta 2018 je zaposlen v Literarnem muzeju Adama Mickiewicza v Varšavi, poleg tega piše, lektorira in prevaja za ukrajinsko revijo Нова Польща oz. Nova Poljska. V maju 2023 je gostoval v Sloveniji kot udeleženec Literarne rezidence Gornji Grad.[1][3]

Delo[uredi | uredi kodo]

Walery Butewicz je z besedilom Dziennik uroku zarazy oziroma »Dnevnik kužnega čaroleta«, zmagal na literarnem natečaju Dziennik pandemiczny (Pandemični dnevnik, 2020)[4], ki ga je organiziral poljski Literarni inštitut (Instytut Literatury). Dnevnik je izšel v knjigi Świat w grupie ryzyka (Svet v rizični skupini)[5] s še dvema nagrajenima deloma.

Dziennik uroku zarazy (Dnevnik kužnega čaro-leta) je besedilo, sestavljeno iz krajših dnevniških zapisov in aforizmov, nastalih v času pandemije covid-19, ki mestoma prehajajo v grotesko in absurd. V njih je čutiti osamljenost, ujetost in pesimističen pogled na situacijo, prepleten z duhovitim in (samo)ironičnim komentiranjem stanja. V delu je poleg opisovanja dni, ki se zlivajo v en sam neskončen dan, precej besednih iger in medbesedilnih navezav.[6]

Na literarnem natečaju Mój pierwszy i stu pierwszy dzień w Polsce (Moj prvi in stoprvi dan na Poljskem, 2021/2022), ki ga je organizirala Univerza v Poznanju, je Walery Butewicz z besedilom Mój pierwszy pogrzyb (Moj prvi pogob) dosegel prvo mesto. Na podlagi besedila je nastala gledališka uprizoritev, ki jo je režirala Martyna Strychalska.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Prevodi[uredi | uredi kodo]

  • Збіґнеєв Герберт: Пан Cogito. Тернопіль: Видавництво Крок. 2019.
  • Jurij Andruchowycz: Kowalski, rozejść się. Fabularie 2/23. 2020. 36.
  • Andrij Bondar: Cerebro. Wrocław: Wydawnictwo Warstwy. 2021. (Prevedla Walery Butewicz in Maciej Piotrowski.)[1]

Izdana dela[uredi | uredi kodo]

  • Walery Butewicz: Dziennik uroku zarazy. W. Butewicz, J. Adamczyk, M. Tomkowicz: Świat w grupie ryzyka. Krakov-Varšava: Instytut Literatury i Oficyna Wydawnicza Volumen. 2020.
  • Walery Butewicz: Taras Bulba vs. Ogniem i mieczem; Rozstrzelane odrodzenie; Wieszcz i prorok. Polacy i Ukraińcy. Dzieje sąsiedztwa. Pomocnik historyczny „Polityki” 8. 2021. 29, 48, 65.
  • Walery Butewicz, W. Karpenko: Ukraińsko-polski słownik tematyczny. Kijev. 2008. (2. izdaja: 2016)

Viri[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 »LITERARNA REZIDENCA GORNJI GRAD«. Babave. Pridobljeno 26. julija 2023.
  2. »Walery Butewicz«. Wydawnictwo Warstwy (v poljščini). Pridobljeno 26. julija 2023.
  3. 3,0 3,1 »Walery Butewicz | Nowy Napis«. nowynapis.eu (v poljščini). Pridobljeno 26. julija 2023.
  4. Walery Butewicz, laureat I miejsca w konkursie literackim na Dziennik pandemiczny, pridobljeno 24. julija 2023
  5. W. Butewicz, J. Adamczyk, M. Tomkowicz: Świat w grupie ryzyka. Krakov-Varšava: Instytut Literatury i Oficyna Wydawnicza Volumen. 2020.
  6. »O „Dzienniku pandemicznym" Walerego Butewicza - Jury konkursu literackiego „Dziennik pandemiczny" | Nowy Napis«. nowynapis.eu (v poljščini). 8. oktober 2020. Pridobljeno 24. julija 2023.

Ostali viri[uredi | uredi kodo]