Uporabnik:Mojcapolajzer/Peskovnik

Centralia mine fire – Gorenje rudnika pod mestom Centralija

Rudnik premoga pod mestom Centralija v Pensilvaniji, ZDA, gori že vsaj od 27. maja leta 1962. Sumijo, da je požar povzročila

oblika gorečih smeti, ki so zadele trak premoga v jami.Ogenj gori v podzemnem rudniku premoga na globini 91 m (300 ft), preko

razpona 12.875 km (8 milj), na 1497,3 ha (3700 a). Ogenj leta 2014 še vedno gori in po trenutnih izračunih naj bi gorel še vsaj

250 let. Zaradi gorenja rudnika je večina prebivalcev Centralije mesto zapustila. Populacija mesta je upadla iz 2.761 v letu

1980 na samo 7 prebivalcev v letu 2013. Večina stavb je bilo zravnanih z zemljo.

7. maja 1962 se je sestal senat v mestu Centralija, da se pogovorijo o prihajajočem prazniku – Dan spominov oz. Memorial Day in

kako se bo mesto lotilo čiščenja odlagališča smeti v Centraliji, katero je bilo predstavljeno v začetku istega leta. 91 m

široka in 23 m dolga jama je bila narejena iz 15 m globokega površinskega kopa, katerega je očistil Edward Whitney leta 1935.

Jama je ležala zelo blizu SV kota pokopališča Odd Fellows. Novi državni predpisi so prisilili mesto, da je zaprlo prejšnje

odlagališče zahodno od pokopališča Sv. Ignacija. Po mestu Centralija je bilo tako razpršenih 8 ilegalnih odlagališč.

Namen senata z izgradnjo novega odlagališča je bil, da se preneha ilegalno odlaganje odpadkov. Skrbniki pokopališča so bili

proti izgradnji odlagališča tako blizu pokopališča, vendar so prepoznali ilegalno odlaganje odpadkov kot bolj pereči problem in

uvideli, da je izgradnja novega odlagališča rešitev tega problema.

Leta 1956 je država Pensilvanija sprejela varstveni ukrep, ki naj bi določal ureditev uporabe odlagališča v površinskih kopih,

saj so bila odlagališča znana po povzročanju uničevalnih požarov v rudnikih. Zakon je določal, da mora občina, ki uporablja

taka odlagališča, imeti vsa dovoljenja in redne inšpekcije. George Segaritus, regionalni inšpektor odlagališč, ki je delal

za Oddelek za rudarstvo in mineralno industrijo (Department of Mines and Mineral Industries – DMMI), je postal zaskrbljen za

jamo, ko je opazil luknje v stenah in tleh, saj taki rudniki pogosto režejo skozi starejše rudnike, ki ležijo globlje.

Sagaritus je obvestil Josepha Tighea, mestnega svetnika, da je luknje potrebno zasuti z nevnetljivim materialom.

To je bil svet, v katerem noben človek ne more živeti, bolj vroče kot na Merkurju, atmosfera strupena kot na Saturnu. V srcu

ognja so temperature z lahkoto presegle 540ºC. Smrtonosni oblaki ogljikovega monoksida in drugih plinov so se vili skozi

kamnite prekate.

Mestni svet je izglasoval, da se odlagališče očisti, čeprav zapisnik ne opisuje predlaganega postopka. Ugiba se, da proces –

prižig ognja – ni bil določen, saj državni zakon prepoveduje požiganje odlagališč. Ne glede na to je mestni svet določil datum

in najel 5 članov iz Podjetja prostovoljnih gasilcev, da očistijo odlagališče.

27. maja 1962 so prižgali ogenj in z vodo pogasili vidne plamene ognja. Kljub temu je bil ogenj zopet opažen 29. maja. S cevmi,

ki so jih priključili na aveniji Locust, so ponovno poskusili pogasiti ogenj. 4. junija je ogenj ponovno izbruhnil in prisilil

Centralijsko gasilsko družbo, da ponovno posreduje. Z buldožerjem so premetali smeti, tako da so gasilci lahko prišli do

prikritih slojev gorečih odpadkov. Nekaj dni po tem poskusu pogasitve ognja, so v bazi severne stene jame odkrili luknjo, ki je

bila 4,6 m široka in nekaj m visoka. Smeti so zakrile luknjo in tako preprečile, da bi se zapolnila z nevnetljivim materialom.

Obstaja verjetnost, da je to luknja, ki je vodila v gorenje rudnika, saj je omogočala povezavo z labirintom jaškov starih

rudnikov pod mestom. Obstaja dokaz, da je ogenj na odlagališču še vedno tlel, saj je 2. julija monsinjor William J. Burke

vložil pritožbo nad smrdljivim vonjem – od tlečih smeti in premoga – ki prihaja do cerkve Sv. Ignacija. Kljub temu je mestni

svet še vedno dovoljeval odlaganje smeti v jamo.

Član mestnega sveta je navezal stik s Clarence ˝Mooch˝ Kashner-jem, predsednikom Independent Miners, Breakermen and Truckers

unije, ki naj bi preveril situacijo v Centraliji. Kashner je ocenil dogajanje in poklical Gordon Smith-a. Inžinirja, ki je

delal za Oddelek za rudarstvo in mineralno industrijo (Department of Mines and Mineral Industries – DMMI), v Pottsvill-u. Smith

je rekel mestnemu svetu, da bi lahko izkopal tleči material z uporabo lopate na paro za 175$. Zatem so poklicali Art Joyce-a,

inšpektorja rudnikov iz Mount Carmel, kateri je prinesel opremo za odkrivanje plinov, ki se je uporabila za preverjanje

vrtinčastih oblakov dima, ki se je dvigal iz špranj v severni steni odlagališča. Testi so pokazali, da plini, ki izhajajo iz

ogromne luknje v steni jame in špranj, vsebujejo vrednost ogljikovega monoksida, ki je tipična za gorenje rudnikov.

Nemudoma je bilo poslano pismo v Lehigh Valley premogovno podjetje (LVPP), kot formalno obvestilo o požaru. Mestni svet se je

odločil, da je skrivanje resnice o resničnem izvoru ognja boljše za mesto. Namesto, da se opozori LVPP na resnični izvor ognja,

kar bi se verjetno končalo tako, da bi podjetje umaknilo svojo pomoč. V pismu mesto opisuje začetek požara z ˝neznanim izvorom…

med obdobjem nenavadno vročega vremena.˝Pred so se sestali na sestanku, ki je potekal 6. avgusta na mestu gorenja požara in je

vključeval uradnike iz LVPP-ja in iz Sesquehanna premogovnega podjetja, je namestnik sekretarja Rudnikov James Shober Sr. od

svojih predstavnikov pričakoval, da mu bodo sporočili, da si ne morejo privoščiti prevzeti projekta, ki naj bi zaustavil

gorenje rudnika. Zaradi tega je Shober objavil, da pričakuje od države, da bo financirala stroške izkopa gorečega rudnika, ki

je v tiste času stala okoli 30.000$. Na sestanku je padla še ena ponudba, katero je predložil Alonzo Sanchez, upravljavec

Centralije površinskega kopa. In sicer Sanchez je povedal članom mestnega sveta, da bo izkopal goreči rudnik zastonj brez

računa, če lahko obdrži premog, ki ga je med tem izkopal, brez plačila tantieme LVPP-ju. Del Sanchez-ovega načrta je bilo

poskusno vrtanje s katerim naj bi ugotovili obseg rudniškega požara, zaradi česa je bila njegova ponudba na sestanku

najverjetneje zavrnjena. Vrtanje bi upočasnil projekt, da ne omenimo pravnih problemov z rudarskimi pravicami.

V tistem času so bili državni rudniški inšpektorji skoraj dnevno na območju rudnikov v Centraliji, da so preverjali nivo

smrtonosnega ogljikovega monoksida. Smrtonosne vrednosti so bile odkrite 9. avgusta in vsi rudniki v območju mesta Centralije

so bili zaprti naslednji dan.

Na sestanku z Združenimi rudniškimi deli Amerike v Centraliji (United Mine Works of America in Centralia) so 12. avgusta

pritisnili na sekretarja Rudnikov Lewis Evans-a, da je kasneje 15. avgusta poslal pismo družbi, v katerem trdi, da je

avtoriziral projekt, ki naj bi rešil rudniški požar in da naj bi se potegovanja za projekt začela s 17. avgustom. Dva dni

kasneje se je podpisala pogodba z Birdy Inc, podjetjem blizu Mount Carmel, za približno 20.000$. Delo na projektu se je pričelo

z 22. avgustom.

DMPP, kateri je sprva verjel, da mora Birdy izkopati samo okoli 18.000 m³ zemlje, je prepovedal podjetju, da naredi poskusno

vrtanje, s katerim naj bi se določilo območje požara in kako globoko se nahaja in da se mora držati striktno samo načrtov, ki

so jih narisali inženirji, ki niso verjeli, da je požar večji in aktiven. Namesto poskusnega vrtanja so lokacijo ognja ugibali

glede na količino pare, ki je izhajala iz odlagališča. Birdy je začel z izkopavanjem na severnem obodu smetišča, kjer je

izkopal okoli 61 m zemlje navzven in tako povečal rob. Takoj, ko je Birdy-jeva oprema odprla spodaj ležeče rudniške dvorane, je

ogromna količina zraka dovajala hrano za ogenj. Steve Kisela, upravljavec buldožerja v Birdy-jevem projektu, je rekel, da je

bil projekt neefektiven, ker se je ogenj že razširil pred izkopavanjem, torej preden so zavrtali in razstrelili področje. Birdy

je tudi uporabljal 1,9 m³ veliko lopato, katera je bila mišljena majhna za tak projekt. Država mu je dovolila delo s samo eno

izmeno na 8 ur na dan skozi tedne dela. V enem trenutku je izkopavanje čakalo 5 dni s pričetkom dela zaradi praznika Dela v

zgodnjem septembru. Z nadaljevanjem projekta se je ogenj širil proti severu in globlje, kar je močno povečevalo stroške

izkopavanja.Preden je zmanjkalo denarja za projekt in se je ta končal 29. oktobra, je Birdy izkopal 44.790 m³ zemlje.

29. oktobra, preden se je zaključil projekt z Birdy-jem, se je predlagal nov projekt, s katerim naj bi odplaknili rudniški

požar. Zdrobljen kamen zmešan z vodo naj bi potisnili v rudnik pred pričakovano razširitvijo ognja. Projekt naj bi stal okoli

40.000$. Potegovanja za projekt so se začela s 1. novembrom in projekt je dobilo K&H Izkopavanje z najnižjo ponudbo za 28.400$.

Vrtanje se je izvajalo vzdolž roba odlagališča skozi luknje, ki so bile 6,1 m narazen v obliki delnega kroga. V tistem času je

Centralija doživela nenavadno močno zasneženo zimo z nizkimi temperaturami, ki so zamrznile cevi, ki so dovajale vodo za

odplakujoči material. Prav tako je zamrznil stroj, ki je mlel kamen. DMPP je bil zaskrbljen, da 7.600 m³ odplakujočega

materiala ne bo dovolj, da zapolni rudnike in tako ni dovolil, da se globoke luknje popolnoma zapolnijo z materialom, kar je

omogočilo zadušenemu rudniškemu požaru, da se preseli naprej.Sekretar Evans je odobril še dodatnih 14.000$ za drugi projekt,

potem ko se je pojavila skrb, da bo kmalu zmanjkalo denarja. Financiranje projekta se je zaključilo 15. marca 1963, s

celokupnimi stroški 42.420$.

11. aprila so odkrili površinske dokaze, da se je ogenj razširil proti vzhodu za vsaj 210 m stran od prvotnega izvora ognja in

prav tako je začela para izhajati iz naknadnih lukenj na odlagališču.

Ponudba sestavljena iz treh možnosti je bila sestavljena kmalu po zaključku drugega projekta, čeprav se je projekt zavlekel do

novega finančnega leta 1. julija leta 1963. Prva možnost je stala 277.490$ in je bila sestavljena iz vkopavanja ognja in

zakopavanja jarkov z nevnetljivim materialom. Druga možnost je stala 151.714$ in je ponujala manjše jarke v nepopolnem

krogu, katerim je sledilo zaključek kroga z zapornicami za odplakovanje. Tretja možnost je bila ˝popolen in odločen projekt

izplakovanja ˝, ki je bil večji od drugega projekta izplakovanja in je stal 82.300$. Država je opustila ta projekt leta 1963.

Pozno v letu 1976 je David DeKok začel poročati o rudniškem požaru za ˝The News-Item˝ v Shamokin-u. Med leti 1976 in 1986 je

napisal preko 500 člankov o požaru. Leta 1979 se je lokalno prebivalstvo zavedalo resnosti njihove situacije, ko je takratni

župan in lastnik bencinske črpalke John Coddinton, med preverjanjem količine bencina v podzemnih zbiralnikih s palico,

ugotovil, da je potegnil ven vročo palico. Ponovno je vrvico spustil v podzemni zbiralnik, samo da je tokrat na konec vrvice

privezal termometer. Šokiran je odkril, da je bila temperatura bencina 77,8ºC.

V začetku leta 1980 je več ljudi prijavilo škodljive zdravstvene učinke kot posledica izpostavljenosti stranskim produktom

ognja: ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, in nizek nivo kisika.

Leta 1981 je 12 letni Todd Domboski, prebivalec Centralije, padel v 1,2 m široko in 46 m globoko luknjo, ki je v trenutku

nastala pod njegovimi nogami na zadnjem dvorišču njegovega doma. S tem dogodkom je problematika mesta Centralije dosegla

pozornost vseh državljanov Pensilvanije. Todd naj bi se držal za korenino drevesa, dokler mu ni 14 letni bratranec Eric

Wolfgang rešil življenje, s tem ko ga je povlekel na varno. V oblaku vroče pare, ki se je dvigala iz luknje, so namerili

smrtonosne vrednosti ogljikovega monoksida.

Skozi leta so nastale številne hipoteze o izvoru rudniškega požara pod mestom Centralija. Trenutno nimamo dejanskih dokazov, ki

bi nakazovali, da je res začelo goreti 27. maja 1962. Prva hipoteza pravi, da je nezaprta odprtina v jami dovolila dostop ognja

do labirinta zapuščenih jaškov rudniku premoga pod mestom Centralija. Joan Quigley v knjigi ˝The Day the Earth Caved In˝, ki jo

je izdala leta 2007, zagovarja, da se je požar začel en dan pred 27. majem, ko je smetarski tovornjak spustil vroči pepel in

premog, zavržen iz velikih peči na premog, v odprto jamo smeti. Opazila je, da se je zapisnik mestnega sveta iz 4. junija 1962

nanašal na dva požara na odlagališču in da je pet gasilcev izdalo račun ˝za pogasitev požara na odlagališču˝. Mesto je bilo

dolžno po zakonu inštalirati negorljivo glineno zaporo med vsaki sloj smeti, vendar so zaostali v časovnem načrtu, kar je

pustilo zaporo nedokončano. To je dovoljevalo vročemu premogu, da je prodrl v žile premoga pod jamo in tako zanetil poznejši

podzemni ogenj. Poleg zapisnika mestnega sveta Quigley citira tudi intervjuje s prostovoljnimi gasilci, prejšnjim šefom

gasilske brigade, mestnimi uradniki in intervjuje številnih prič, kot vir njene teorije.

Naslednja hipoteza je znana kot Teorija Basta (Bast Theory). Pravi, da naj bi ogenj gorel že veliko preden naj bi se domnevne

smeti zanetile 27. maja. Glede na lokalno legendo, naj bi gorenje premoga v Bast premogovniku leta 1932, ki naj bi se zanetil

zaradi eksplozije, nikoli ni bilo popolnoma ugasnjeno. V letu 1962 naj bi doseglo območje odlagališča.

Tisti, ki se nagibajo k teoriji Basta, verjamejo, da je gorenje smeti ločeno in se ne navezuje na požar rudnika pod mestom

Centralija. Frank Jurgill St., ki je skupaj z bratom upravljal na črno skopan rudnik v bližini odlagališča med leti 1960 in

1962, se ne strinja s teorijo. Pravi, da če bi Bast premogovnik še vedno gorel, bi bila z bratom mrtva zaradi vročine in

plinov. Glede na njegovo zgodbo in nasprotujoče dokaze redki verjamejo v to teorijo in ji pripisujejo malo verodostojnosti.

Mestni svetnik Joseph Tighe je predlagal drugačno hipotezo: Gorenje rudnika v Centraliji se je začelo zaradi gorenja sosednje

plasti premoga, ki naj bi gorela zahodno od Centralije. On je verjel, da je bil sosednji ogenj v nekem trenutku delno izkopan,

vendar je ne glede na vse zanetil požar na odlagališču 27. maja.

Naslednja hipoteza je vzniknila iz pisma, ki je bilo poslano LV premogovno podjetje v dnevih po odkritju požara. Pismo opisuje

ogenj ˝neznanega izvora, ki se je začel 25. junija 1962 oz. tam okoli, med obdobjem nenavadno vročega vremena˝. To opisuje

teorijo spontanega sežiga, kot vzrok za začetek požara. Ta teorija je bila sprejeta več let s strani države in zveznih

uradnikov.

Leta 1984 je kongres dodelil več kot 42 milijonov dolarjev za preselitev prebivalcev Centralije. Večina prebivalcev je sprejela

ponudbo odkupa zemljišča in se preselila v bližnji Mount Carmel in Ashland. Nekaj prebivalcev je vseeno ostalo, ne glede na

spodbujanje s strani pensilvanijskih uradnikov.

Leta 1992 je guverner Pensilvanije Bob Casey obsodil vse stavbe znotraj tega področja na propad. Kasnejše pravno sredstvo okoli

zavrnitve tega predloga s strani prebivalcev, je bilo zavrnjeno.

Leta 2002 je Poštna služba ZDA preklicala poštno številko za Centralijo, 17927.

Leta 2009 je guverner Ed Rendell začel formalno izselitev prebivalcev Centralije.

Julija 2012 je še zadnja peščica prebivalcev izgubila svojo pritožbo na predhodno odločitev sodišča in so bili prisiljeni

zapustiti mesto.

Država in lokalni uradniki so 29. oktobra 2013 dosegli sporazum s sedmimi prebivalci, ki so še ostali, ki jim dovoljuje, da

živijo do konca svojega življenja na svoji zemlji, nato pa bo država zopet odkupila pravice do posesti.

Požar rudnika v Centraliji se je razširil tudi pod mestom Byrnesville, nekaj kilometrov južno od Centralije. Prebivalci so

morali mesto zapustiti in kasneje so ga zravnali z zemljo.

Področje Centralije je sedaj turistična atrakcija. Obiskovalci hodijo gledat vitje dima po praznih mestnih ulicah in zapuščeno

področje, kjer je nekoč stalo mesto Byrnesville. Ogenj in njegovi efekti so bili predvajani leta 2013 na ˝America Declassified˝

na Travel Channel.