Uporabnik:Knezslovanov/Ščetarstvo Rebolj 100 let

 'Reboljevina'

Alojz Rebolj

Andrej Rebolj

Nejc Rebolj

 

 

Slika 1 Kataster 1868

Slika 2 Kataster 1825

Slika 3 Situacija 1924

Na katastrskem načrtu iz leta 1868 je na parceli 18 narisan objekt, ki ga v prejšnjem katastrskem načrtu iz leta 1825 še ni bilo, oziroma je v spodnjem levem kotu parcele št.40 narisan nek mali objekt, brez numerične oznake, po barvi sodeč zidan. Sklepamo, da je nekdo kupil parcelo 41 in del parcele št 40, del ki meji s Prešnico, ker je meja zelo gladko narisana in je v novejšem katastru označena s parcelno številko 18.

O lastnikih vemo, da je prvi znani lastnik Johan Trampuš von Golo-brdo No 2. kot piše v nemško pisanem zapisniku o legi in zgradbi mlina za olje (laneno) . Objekt je bil tako velik, da sta bila na njem dve mlinski kolesi, ki ju je poganjala voda iz Prešnice, ki je po kanalu in rakah pritekala od jezu, ki je bil postavljen 70m pod mlinom Marije Bergant (pri Pleščku). Dokument je nedatiran, najdemo pa lastnika, ki je nasledil Johana Trampuša, najbrž sin, po imenu Sebastijan na seznamu o vodnih napravah Občine Medvode, sicer na naslovu Seničica 18 . Ta Sebastijan Trampuš je tudi prvi napisan kot prejšnji lastnik objekta, za katerega Alojzij Rebolj 12.septembra 1924 prosi za prenos vodne pravice. Objekt je »kupil pred 5-imi leti«. Poleg Trampuša so na vlogi navedeni še Andrej Cvajnar, neki Legat, Matevž Barle, Ivan Schmeltzer. Napisana je še kat. Št. 234 kat.obč. Preska in parcelni številki 18/2 in 18/1.  

Slika 4 Dokument ZAL 1924   Rebolj Alojzij je bil rojen 1892 19. julija v Vodicah v ščetkarski družini, kjer je bil tega poklica že njegov oče Alojz, rojen 1856 4.8. Rod je dokumentiran vsaj od srede 18. stol., ker vemo, da je bil Matevž Matej Rebolj rojen 1787 v Vodicah in je imel sina Mihaela, ki je bil tudi rojen v Vodicah 1827, 7.3. Ta je bil stari oče Alojzija. Po ustnem izročilu je bila poklicna pot Alojzija pred prihodom v Presko kar živahna, saj je po tedanji obrtniški navadi šel v »fremd« to je potovanje od obrtnika do obrtnika, najprej k Šimencu v Celje, nato k Hahamoviču v Maribor, pri vsakem je za bivanje in prehrano brezplačno delal in se pri tem veliko naučil. Prišel naj bi vse do Münchna. Po ohranjenem lastnoročno pisanem popotnem dnevniku lahko sledimo njegovo popotovanje iz kraja v kraj , prvo v decembru 1910, ko je prišel skozi Graz do Bruck am Mur in potem skozi Judenburg in Celovec nazaj domov. Drugo popotovanje februarja drugo leto je šlo bolj na sever, Celovec, Badgastein, Salzburg , Passau, naprej ob Donavi skozi Melk do Dunaja, kjer je prebil kar nekaj časa. Jeseni je dobil poziv na pregled za služenje vojske in se je vrnil domov, kjer ni prepoznal lastnega brata, ki je v tem času močno zrasel. Leta 1914 ima v popotnem dnevniku zabeleženo še pot skozi Innsbruck do Münchna, kjer pa je bilo težko najti delo. Popis se konča z navedbo kraja Esslingen in nejasnim datumom 13.7.1915. 

Na začetku popotnega dnevnika piše, da se je sicer hotel pridružiti AO vojni mornarici, vendar ga oče ni pustil. Do morja je prišel potem šele njegov drugi sin kot oficir JLA, njegov sin Andrej/Nejc, pa je v uniformi gledal morje nekje iz Velebita. Kako močna je morala biti želja, da je kar dva rodova potomcev privedla do morja. V prvi svetovni vojni bi se njegova življenjska pot skoraj končala, kajti kot avstroogrski vojak je bil hudo ranjen v nogo nekje v Galiciji, najbrž ga je zanesljive smrti rešila žepna ura, kajti Rusi, ki so ga našli so z njim ravnali bolj spoštljivo, ker so menili, da je bolj pomemben človek, ker je imel pri sebi uro. Iz odranjenega dnevnika je razvidno, da jih je pot iz Samare vodila preko Moskve in Petrograda , kjer so bili toliko časa, da je lahko opisal razlike v cenah.Tretjega julija 1916 so jih z vlakom odpeljali iz Petrograda, Preko finskega Tornia so prispeli v švedsko Haparando. Potovali so z udobnimi švedskimi vlaki skozi Oerebro in Halsberg do Trelleborga, kamor so prispeli 8. julija. Od tam pa z ladjo trajektom do Sassnitz in nato Frankfurta na Odri. V dnevniku so zabeležena še tri mesta, Lertmeritz Litomerice danes je eno od teh.. Sklepam, da so se preko češkega ozemlja pripeljali srečno domov.

Rana na nogi se mu je zacelila, sicer je bila leva stegnenica par centimetrov krajša, vendar je okreval. Iz Most pri Komendi je poleti leta 1919 prišel v Presko z enim nahrbtnikom in začel izdelovati ščetkarske izdelke. Prvo zimo je preživel na toplem, ker mu je Pleščkov Pepček, mlinar, prodal voz butar z odloženim plačilom. Sodeč po drobnem ročno pisanem zveščiču je imel leta 1920 s popravilom hiše-delavnice in magazina 5340 din stroškov, leta 1921 pa za razne nakupe strojev in opreme skupaj 13.640 din, od tega je Nagliču za cirkularno žago in Šmelcerju za tračno žago plačal 750 din. 1922 je spomladi kupil Wolf (zupfmaschine, stroj za obdelavo ščetin) od firme Bohn iz Dunaja za 1760 din, večja gradbena dela so bila še v letu 1922, ker v zvezku najdemo stroške za cement, opeko, zidarsko delo, traverze in podobno, v celem letu preko 36.000 din. Za primerjavo 50 kg cementa je stalo 45 din. Velik strošek poleti 1923 je bil nakup Hobelmaschine /debelinka za 14.820 din, za druga dela, tudi zidarska, pa je skupaj plačal 15.748 din.

Načrt za turbino

 

Iz leta 1924 se je ohranil načrt za novo turbinsko napravo, ki jo je izdelal Inž. F. Schneiter, strojna stavbna delavnica spec. turbine in regulatorji, datiran 6. avgust 1924 in »potrjen« od investitorja 16/8 1924. Na načrtu je narisano tako staro vodno kolo kot seveda tudi nova peltonova turbina ob objektu stare delavnice. Sama turbina je stala 12.000 din, montaža pa še 13.000 din povrhu. Ob vodnem pogonu različnih obdelovalnih strojev je bila vodna sila uporabljena tudi za pogon 500W dinama, ki je zagotavljal električno razsvetljavo tako v delavnici kot po hiši. Elektrika je bila taka atrakcija, da je bila tega leta organizirana gasilska veselica v bližini, tako da jim je svetila električna luč. Prava elektrika je prišla v Medvode šele čez 10 let iz Kranja.

Slika 8 Načrt za hišo .

Leta 1925 je bil nov veliki dogodek zgraditev enonadstropne hiše z betonsko ravno streho, po načrtu Ivana Kožuha iz Ladje pri Medvodah, načrt ima datum 15.3.1925, gradbeni mojster pa je bil neki Molinaro iz Škofje Loke. Stroški za hišo so bili 50.000 din delo, 97.629 pa material. Zapisano je, da je za peč Lutz plačal 2600 din, za spalnico 8.000 din in za pisalno mizo 1.000 din.

V kolavdacijskem zapisniku iz 15.10.1925 je navedeno, da je v delavnici poleg dveh vrtalnih strojev še ena stružnica, skobeljnik, tračna žaga, mizna krožna žaga, brusilni stroj, dva smirkova koluta in dinamo stroj 0,94 KS 110V.

Tega leta se je tudi poročil z Josipino Čarman, rojeno 1900. 25. oktobra se je rodil prvi sin Alojz. V tej hiši sta bila potem rojena še sin Andrej 1927 in hči Majda 1931.  

Slika 9 Po poplavi
Slika 10 Novo zgrajena hiša foto Peter Naglič

  Poplava, kot posledica neurja je v noči od 26 na 27. septembra 1926 prizadela tudi to hišo, deroča voda je odnesla skoraj cel vrt, most in del dvorišča. Po tem dogodku so zgradili ob potoku solidno škarpo, ki je doživela obnovo šele leta 1988. V tridesetih letih, med 1934 in 36 so s pomočjo občinskih sredstev vaščani sami obnovili jez na Prešnici v izmeri 13 krat 2,5 metra, prvi v »grabnu« gorvodno, obstaja seznam udeležencev TLAKE- LJUDSKO DELO , vsa dela je seveda vodil Rebolj. V tem času je bil cement že cenejši, saj je stalo 100 kg samo še 60 din. Ura dela pa je bila ocenjena na 4 din.  

Slika 11 Pred delavnico 1930

  Na fotografiji, ki je že nastala 1930 pred novo zgrajeno hišo je poleg njega še 13 delavcev, za nekatere vemo imena : 1 Mici Trampuš Vrbčulna, 2 Albinca Kozamernik, 3 Gladek Ančka (Trilar), 4 Trampuš Marija Gašperca, 5 Mici Trampuš (Cvajnar), 6 Kristjan Wölbl, 7 Tone Trampuž, 8 Rebolj Alojz, 9 Ana Trampuž Wölbl, 10 Tonca Erjavc (Bukovec), 11 Franc Pavlin, 12 Kozamernik Franca Šuštar (Francka Maren), 13 Ana Jernejčkova, 14 Polančov Franc.

 

Slika 12 črna zastava ob smrti kralja Slika 13 Gasilski avto pred novo delavnico   Mogoče iz podobnih vzgibov se je hiša priklopila na državni vodovod, ki je bil speljan na drugi strani Prešnice, neglede, da je bila možnost, poleg svoje vode iz vodohrama tudi bolj priročen vaški vodovod, ki je tekel pod cesto za hišo. Bil je zaveden državljan, ob smrti kralja Aleksandra je bila na hiši izobešena črna zastava. Reboljev ugled je bil velik, bil je član odbora za gradnjo nove šole 1935 in z ženo sta bila botra prvemu gasilskemu avtomobilu v kraju.  

Slika 14 Foto Naglič

  ŠČETKE, KRTAČE, ČOPIČI, kako in kaj  

Slika 15 Sin Lojze pri mešalnem stroju   Paleta izdelkov je bila široka, od čopičev, krtač do metel in specialnih izdelkov po naročilu. Surovine so dobivali iz različnih virov, les v glavnem od lokalnih žag ? konjske repe je marsikateri krošnjar, ki jih je dobil pri kmetih zamenjal za novo trgovsko blago, ščetina pa je v glavnem dobavljal Šimenc iz Celja, nekaj pa je bilo že črnih ščetin iz Kitajske. Veliko je bilo tudi rastlinskih vlaken (korenina, basina, piasavo, fibris) ki so služila za izdelavo ribaric ali za mešanje z drugim materialom za povečanje trdote. Izvor tega materiala je bil Afrika in Mehika (Meksiko). Dobavljali so mu poslovni partnerji s katerimi je navezal stike na obrtnem sejmu v Nürembergu, ki se ga je udeleževal vsako leto. Še pred vojno je kupil mešalno napravo (mešmašino), ki je bila zaradi glomaznosti locirana v bivši pisarni, pred katero je nastala slika z delavci 1930. Ta stroj je že poganjala samo elektrika iz javnega omrežja.  

Slika 16 Stružnica "draksel"

Slika 17 Debelinka "hobelmašina" 

PRIPRAVA LESENIH DELOV LES Dobavitelji so bili okoliški kmetje, posebnost je bil razrez plohov na debelino 53/54 mm, žagano je bilo na »Tometovi žagi«, sušil pa e je les v »Jurčevem kozolcu« vsaj eno leto. Večino lesa je bila bukovina, ker se ne kolje, v poštev je prišel še javor, ki je lepe barve, včasih še črni ali beli gaber in breza. Rebolj je poleg Nagliča edini imel lastno lesno delavnico, drugi ščetarji so lesne polizdelke kupovali pri mizarjih v Kamniku in drugod.

Les, ki  je bil ustrezno posušen, je bil  najprej razžagan na cirkularni žagi v lesni delavnici in nato fino obdelan na poravnalki (abriht mašina Kirchner) in na debelinki (hobel mašina firma B.Raimann St. Georgen Freiburg). Določeni polizdelki so bili pripravljeni na tračni žagi (pontžaga) , zlasti ročaji za pleskarske čopiče pa obdelani na stružnici (draksel). V lesni delavnici sta bila tudi dva horizontalna vrtalna stroja za vrtanje neskončnega števila lukenj v držala za krtače, ki so jih potem drugi ancigali z ustrezno pripravljeno mešanico živalskih dlak in lesnih vlaken.  

Kje naj bo zavrtano je bilo označeno s črno piko na lesu. To so naredili tako, da so pločevinasto šablono položili na leseni obdelovanec in premazali z  

raztopino saj in olja. Čez dober dan je bila oznaka toliko suha, da se ni več packala in je bilo primerno za začetek obdelave. Poleg velikega brusnega koluta za finalno obdelavo lesa je bil v delavnici tudi skrivnostni stroj, ki je spreminjal poceni žimo v bolj kvaliteten izdelek, ker so z njim scefrali en konec žime in je bil zato bolj uporaben pri barvanju. Navpični frezer pa je delal okrogline v držaje sobnih omel.

Smrekovina se je zelo sveža uporabljala za izdelavo pleskarskih čopičev z »naklanim obodom«. V poštev je prišel le povsem raven del debla, brez vej in grč. Hlod so razrezali na 130 cm in vzdolžno razklali, nato pa razžagali na dožino 20 cm. Te čoke so potem spet naklali na dimenzije 22x22 mm, tudi 24 in 18. Na urši (kolarskem primežu) so jih obdelali na osem oglate piramide, nekatere pa obdelali na stružnici v okroglo obliko. Za vstavljanje ščetin sta bila dva postopka. 1. Sredico debelega dela so izvrtali s posebnim svedrom, obod nasekali in razprli, ko je bil vstavljen material (ščetine) so obod spet zaprli in povezali z žico, včasih povezali z lepo vrvico, da so pokrili cel nasekan del, kjer se je videlo ostanke lepila.  

2. Najprej so nasekali venec, ga na posebni šabloni razprli in z žago odrezali sredico, to se je dogajalo na drakselnu. Potem enako kot prvi postopek. V novi delavnici so uporabljali novejši postopek, da so najprej v pločevinasti tulec vstavili ščetine, jih zalili z lepilom, nato pa na posebni navpični ročni stiskalnici sestavili z lesenim ročajem. Danes uporabljajo podoben postopek, s samo 5 mm globoko vstavljeno ščetino, lepilo je vsidrano v konusne zareze v ročaju. Ker smola dobro penetrira v šopek ščetin je bila zelo primerna za vlepljanje v les. V sredini lesenega dela so bile luknjice izvrtane samo 1 cm globoko. Vanje se je vlagalo snopke, najprej pomočene v vročo smolo, nato povite s tenko vrvico in spet namočene v smolo. Smolo so v začetku greli s petrolejskim grelcem na dva 5 cm široka stenja, smoli pa je bilo dodano malo olja in kolofonije za pravilno viskoznost. (slika mize za smoljenje) Na koncu je bilo potrebno vsak izdelek ročno pristriči odvečnega materiala, šele v novi delavnici so nabavili električne škarje za ta namen. Vsi navoji za pleskarske čopiče so bili vrezani , na ročaju s »klupno«, na disku pa s pomočjo posebnega svedra na drakselnu, ki je dovoljeval izdelavo treh obdelovancev v eni seriji.

VLOŽNI MATERIAL Žimo in ščetine je bilo treba pred uporabo za čopiče in ščetke precej obdelati. Ščetine so prišle v vrečah, posmukane s kož zaklanih prašičkov in svinj in jih je bilo treba razmastiti v betonskem koritu s pomočjo živega apna. Po nekaj dneh delovanja je bilo treba material dodobra sprati, kar se je dogajalo na Savi, pri Pupč ( današnja približna lokacja Dubokovič ali Reginca, še prej pa pri xxxxxxxxx tudi na Savi. Na strehi hiše so oprano posušili in potem s posebno napravo v obliki velikega bobna z jeklenimi žeblji imenovano wolf večkrat obdelali, tako da so na koncu z ročnim sortiranjem dobili ščetine različnih velikosti in kvalitete. V teku postopka je bilo treba ščetine večkrat prekuhati, nekatere trikrat, da so na koncu obdržale ravno obliko. Z konjsko žimo (odrezana dolga dlaka zlasti iz konjskega repa, konjske grive) je bilo malo manj dela, ker so repi ponavadi prišli povezani v šop in ni bilo zamudnega prebiranja.  

Postopki izdelave ščetkarskih izdelkov so šli na tri načine: Z anciganjem, to je v leseni del krtače z zvrtanimi luknjami je bilo treba uvesti tenko medeninasto mehko žico, tako da je na drugi strani pogledala ven zanka, v to se je vtaknil šopek pripravljenega materiala, mešanica žime, ščetin in rastlinskih vlaken do sredine šopka in potem je bilo treba zvleči žico nazaj, tako da se je šopek prepolovil in trdno sedel v luknji. In tako vseh nekaj desetkrat za eno krtačo. Ko so bile vse luknje navlečene, se je čez zadnjo stran, kjer je bila videti žica pribil še ustrezen lesen pokrov z drobnimi žebljički. Izdelek je bilo treba še ročno obrezati na enako dolžino, da ščetine niso štrlele in je bil izdelek dovolj ličen za prodajo.

Drugi postopek je bil smoljenje, kjer so za fiksiranje mehkega materiala v lesene dele, ki pa niso imeli povsem prevrtanih lukenj ročno vlagali šopke, ki so jih prej namočili v vročo smolo, ki je bila v posodi sredi posebne s pločevino oblečene mize. Pomočeni šopek je bilo treba fiksirati z tenko vrvico (večkratni navoj) in še enkrat pomočiti vrelo smolo in vtakniti v luknjico v lesu. In še tretji postopek, za izdelavo malih čopičev, kjer so v pločevinast obod, ki je že bil pritrjen na lesen ročaj ročno vstavljali ustrezno velike šopke  

materiala, jih s kajlo fiksirali in na koncu z žebljički pribili tako, da je bil izdelek primeren za uporabo. Velika rariteta je bil poseben pleskarski čopič (ring špric čopič) iz 15 cm dolgih ščetin, kjer je mojster v kovinski obroč vložil ravno toliko materiala, da ga je posebno narejen lesen ročaj v konični obliki toliko stisnil, da se ščetine niso razsule. To je bilo opravilo za res izkušene mojstre, brez lepil in veziv. Matrica za postopno zabijanje ročaja je še vedno ohranjena. Nekateri kupci so imeli svoje zahteve pri naročilu in zanje so bili izdelani leseni deli po vzorcih, kjer so še danes vidne oznake za katerega naročnika je mišljen določen artikel. Mehko polnilo je bilo po navadi obrtniški standard in pri tem ni bilo veliko variacij.  

Slika 18 Nova hiša in delavnica
Slika 19 Naslovnica kataloga z emblemom

Že zelo zgodaj je bil narejen katalog izdelkov in uporabljali so zaščitni znak, brand, AMR tako na ročajih pleskarskih čopičev kot na vrečah za ekspedit.

Gotove izdelke so potem lastnikovi otroci z ročnim vozičkom, naložene v žaklje in zaboje, vozili do naročnikov, zlasti firme Medic v Medvodah ali pa na železniško postajo, da so jih potem železničarji prepeljali na naslov. Na novi lokaciji pa je pred vojno včasih poskrbel za prevoz neki Linke, ki je s tovornjakom dnevno vozil v Ljubljano.

V predvojnem času je imela firma Rebolj najbolje vpeljano dejavnost, ostali konkurenti niso imeli toliko trgovske žilice in so se nekateri preveč posvečali drugim interesom. Gospodarsko je bil Rebolj tako uspešen, da je kljub gospodarski krizi, leta 1939 preselil družino in fino delavnico v novo zgrajen objekt bliže glavni cesti z veliko več prostora kot ga je bilo v grabnu. Na stari lokaciji je ostala lesna delavnica, v stanovanje v prvem nadstropju pa se je vselil delavec Pavlin Franc, ki se je za to priložnost tudi oženil s svojo Angelo, ki mu je rodila Francija in Borisa.  

Otroci zaradi boljšega socialnega statusa niso bili deležni nobenih privilegijev, ne pri prehrani ne pri obleki. Kvečjemu jim je bilo težje, ker so morali dostikrat pomagati v delavnici, ko so se njihovi vrstniki brezskrbno podili po vasi. Pozimi so v delavnici kurili posebno železno peč »kestel« na žaganje (slika), v bivalnih prostorih pa v glavnem štedilnik v kuhinji in včasih peč v dnevni sobi. Tudi v novi hiši ni bilo dosti drugače, kvečjemu je bila tam na voljo prava kmečka peč, ki je poleg toplote vsak teden spekla tudi kruh za celo družino. Butare za kurjenje so delale ženske v družini, nekaj pa so jih včasih tudi kupili.

Slika 20 Delavci pred novo delavnico 1940 

Delavci pred novo delavnico: 1 Pavlin Bizant Ivanka 2 Albina Kosec 3 Marn Franca 4 Dobnikar Franc 5 Dobnikar Pepa 6 Majda Rebolj 7 Kavčič Fani 8 Bizant Ivan 9 Gladek Ančka 10 Krelj Julka 11 Andrej Rebolj 12 Slavko Jarc 13 Lord (pes)  

Slika 21 Družinska fotografija

Že v stari hiši so imeli poleg dveh ročnih vozičkov še dve kolesi in en motor, v novi se je število koles povečalo za en primerek, očetov Dekavec 97 pa je dobil naslednika v motorju PUCH, ki je bil pravi reprezentančni voz firme. Leta 1956 je teta iz Graza »podarila« Andreju novi VW hrošč, ki so ga v kasnejših letih nadomestili Fiat 1300, Ford Transit, Alfa Romeo, dva Audija 100 in na koncu še en BMW in nazadnje Mercedes.  

Slika 22 Rebolj Alojz in Josipina

  Druga svetovna vojna je zarezala tudi v poslovanje firme, je pa še vedno uspešno poslovala. Leta 1943 je bil vpoklican v nemško vojsko sin Lojze, ki je po služenju RAD v Rankweillu prvi del »obuke« preživel v Landsbergu na reki Lech, nato pa je bil premeščen v Elverum na norveško, kjer je po kapitulaciji Italije skupaj s kolegoma Zadnikar Jože in Plešec Francem peš pobegni na nevtralno Švedsko, kjer je na različnih krajih (Enöping, Bankeryd, Sigtuna, Stockholm) preživel do konca vojne v zelo zanimivih razmerah. Avgusta 1945 se je vrnil s prvim vlakom repatriirancev in uspel obdržati prtljago, ki jo je prinesel s seboj, vsem ostalim pa so po pregledu v vojašnici v Kranju praktično vse pobrali. Mlajši sin Andrej se je priključil partizanom, bil je član Škofjeloškega odreda in kot perspektiven kader ga je poveljnik Blaž Ostrovrhar predlagal v oficirsko šolo. Jeseni 44 so se preko Cerknega odpravili v Zadar od tam pa v Beograd in vse do poletja 1945 čakali na transport v Rusijo. Po štirinajstnevnem potovanju so prispeli v Grozni na Kavkazu, kjer so v res groznih razmerah začeli šolanje v različnih vojaških veščinah. Zaradi nevzdržnih razmer, pomanjkanja hrane in primernih prenočišč se je cela enota uprla, kar jim je prineslo obljubo, da se bodo zadeve izboljšale in res so se čez mesece, ko so jih premestili v Kijev v prostore stare cesarske kadetnice. Ob izbruhu Informbirojevske krize so šolanje predčasno prekinili in celotna enota se je kljub ruskim poskusom indoktrinacije vrnila v domovino. V Beogradu so bili takoj premeščeni na

delovna mesta in Andrej je bil določen v vojno pošto Split, v enoto za zveze in komunikacije. Tu se je izkazal na vseh področjih, bil je celo predlagan za dodatno šolanje v ZDA, vendar je zaradi očetove hude bolezni s težkim srcem zaprosil za odpust. Leta 1952 se je vrnil v Presko. Hči Majda je nekaj časa preživela na šolanju v Lienzu, najmlajša Anastazija pa je celo vojno zlatila pleničke v domači hiši.  

                Slika 23 Rebolj Andrej na motorju

Slika 24 Andrej pri kontroli kvalitete  Delavnica je bila po vojni nacionalizirana in predvidena za invalidsko delavnico vendar se je oblast po nekaj letih premislila in vrnila lastništvo. Stari Rebolj je leta 1955 10.6. umrl po dolgem bolehanju. Vprašanje nasledstva vodenja firme je bilo problematično, ker je bil prvi sin Alojz nemški dezerter in tako politično manj primeren, Andrej pa kot bivši partizan veliko bolj. Nekaj let je obrt nominalno vodila mama Josipina-Pepca, Andrej je bil vodja delavnice, Alojz pa je našel dobro službo v Kranjskih elektrarnah, ki je povsem zadovoljila njegove življenjske ambicije vse do upokojitve. Andrej je 1959 naredil mojstrski izpit in leta 1960 uradno prevzel firmo. Ker oblast ni bila preveč naklonjena obrtništvu so bile težave tudi z nabavo materiala, precej ga je Andrej sam nabral po terenu, kjer je odkupoval konjske repe in svinjske kože. To je bil precej umazan posel, tako da se je za njegovim motorjem vse cedilo in smrdelo. Z leti so se razmere izboljšale, tako da so surovine dobivali tako iz klavnic kot tudi vrhniške usnjarne. Z leti so začeli uvajati vse več strojev, prvi je bil tak, ki je vstavljal šopke v leseni obdelovanec, naslednji je bil polavtomat, ki je istočasni v enem nivoju vrtal luknje, v druge vstavljal šopke, v tretjem nivoju pa je bila šablona, po kateri je vodila izkušena roka delavke, najprej vsako luknjo posebej potem pa kar korakoma brez postanka. Moderne stroje danes vodi elektronika in pnevmatika, stroj rabi samo še dodajanje surovin in kontrolo delovanja. Zaradi

specifične proizvodnje je bilo potrebno stalno iskati tehnološke rešitve ki so reševale zapletene probleme tako oblike čopičev kot tudi iskanja veziv, ki jih moderna kemija ni uničevala tako hitro. Za prenekatero rešitev so jim izrazili priznanje tudi precej bolj tehnično napredni nemški partnerji. Leta 1955 so bili zaposleni v firmi: Pavlin Franc, Jarc Slavko, Rebolj Andrej, Dobnikar Marija, Tome Marija, Maren Frančiška. (Julka, Pepa ?)

 

S koncem leta 1990 se je oče Andrej upokojil in vodenje podjetja prevzame Andrej mlajši. Z razpadom bivše skupne države, postavitvijo meja in uvedbo carin poslovanje na področju bivše skupne države ni bilo več tako enostavno kot pred tem. Zaradi vsega naštetega so izgubili lepo število kupcev, ki niso bili iz Slovenije. Potrebno je bilo iskanje novih kupcev in prodajnih poti. 1991 obrat lesne delavnice je bil na dislocirani lokaciji, zato se tega leta lotijo gradnje nove lesne delavnice na lokaciji podjetja. 1994 pridobitev velikega posla za slovensko vojsko. Da so le tega lahko izpeljali, je bila potrebna modernizacija strojnega parka. V Avstriji kupijo 3 sodobnejše stroje, ki omogočajo izvedbo posla. 1996 iz stečaja podjetja IUV Vrhnika kupijo sodobnejši mešalni stroj za pripravo materialov 1997 nakup prvega sodobnega CNC stroja za proizvodnjo ščetk in omel 2000 nakup tampotisk stroja. Do tedaj jim je storitev tiskanja opravljal zunanji kooperant 2002 nakup dvostranskega kopirnega rezkarja in vrtalnega stroja za avtomatsko izdelavo lesenih držajev za čopiče

  2005 nakup CNC stroja za izdelavo valjčnih ščetk in večjega vertikalnega stroja 2010 nakup škarij z diamantnimi rezili za pristriganje abrazivnih ščetk 2013 nakup CNC stroja za proizvodnjo raznih ščetk, omel, letev in diskov

Poleg modernizacije strojnega parka, ki je bila nujna zaradi konkurenčnosti in kvalitete izvedenih poslov, so vseskozi sledili novostim na področju novih materialov. Le te so postopoma uvajali v svoj program in tako sledili svetovnim trendom.

Danes se lahko ponašajo z znakom SQ prejemniki, že od leta 1999 brez prekinitev.

Poleg tega, da s svojimi izdelki oskrbujejo precejšen del slovenske proizvodne industrije so lahko najbolj ponosni na to, da s svojimi izdelki oskrbujejo tudi precejšen del farmacevtske industrije. Tako proizvajalcev zdravil, kot tudi proizvajalcev strojev za farmacevtsko industrijo. Seveda pri vsem skupaj niso zanemarili blaga široke potrošnje. Z njim zalagajo manjše privatne trgovine in nekaj srednje velikih trgovskih verig. Z velikimi trgovskimi sistemi pa glede na slabe izkušnje iz preteklih let ne poslujejo več.