Uporabnik:Igor De Luisa/Antigona v prevodu Ivana Hribovška

»V evropski kulturni tradiciji je običajno, da se največja dela svetovne klasike prevajajo vedno znova. Prevodi se postarajo, izvirnik pa ostaja zmeraj mlad, kot duhovito razloži to potrebo znana krilatica.« (Brane Senegačnik, Sofoklova Antigona v prevodu Ivana Hribovška, Družina, 2014)

Po zaključku sedmega razreda škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, se je Ivan Hribovšek lotil prevoda Sofoklove Antigone. Ni znano katere izdaje grškega izvirnika se je pri tem poslužil, ostaja pa odprto vprašanje, ali si je pomagal tudi s kakim starejšim prevodom dela. Antigono je prvi v slovenščino prevedel Cvetko Golar in veliko možnosti je, da si je Hribovšek ogledal gledališko predstavo po Golarjevem prevodu v radovljiškem gledališču.

Hribovškova metoda prevajanja

K svojemu prevodu je Hribovšek pripisal štiri splošne pripombe. V prvih treh razlaga svoje prevajalske izbire, v zadnji pa navaja in razlaga mitološka imena, ki se pojavljajo v prevodu. V prvi pripombi Hribovšek upravičuje in razlaga nadomeščanje oz. izpuščanje imen grških bogov. Zevsa raje izpušča ali nadomestuje z bogom, v nekaterih primerih pa originalno ime obdrži, ravno tako izpušča ali nadomestuje ime Hefajst z besedo ogenj, boga Aresa izpušča, Afrodito posploši z ljubezen, Nike z zmaga. Lahko rečemo, da je pesnik za vse bogove prevedel njihove značilnosti, ampak jih posplošil v navadne samostalnike, manj znana lokalna imena pa je raje prevajal z bralcu bližjimi izrazi, recimo Dirkine vrelce je prevedel kot bistri potok.

V drugi razlaga metrično strukturo prevoda. Hribovšek se je poslužil enjambementov, t.j. takrat, ko konec stavka in konec verza ne soupadata, tako metriko pa je dodelil le dialogalnim delom, medtem ko je zborskim namenil drugačno strukturo. Ostali, ki so prevedli Sofoklevo delo so se skušali čim zvesteje držati jambskega trimetra tekom celega prevoda, to metrično strukturo pa je Hribovšek posvetil le delom, ko nastopa zbor.

Tretja pripomba je posvečena slednjim in sicer kako jih je Hribovšek priredil za slovensko publiko. Če je v dialogalnih delih ostajal zvest izvirniku, se je v zborovih delih popolnoma oddaljil od tega. Sam je zapisal, da je skušal v vsakem delu, ko zbor nastopa, izluščiti eno dominantno misel in vsaki »bi po vrsti lahko dali naslove: 1. Radost, 2. Človek, 3. Usoda, 4. Eros, 5. Trpljenje in 6. Molitev.«

Hribovškov prevod je gotovo eden izmed najboljših, ne glede na to, pa je vsekakor zelo pomemben iz emotivnega vidika. Pesnik je bil zelo navezan na Sofoklovo junakinjo Antigono in Usoda se je poigrala tudi z njim. Kakor Antigona, se je Hribovšek bojeval za svojega umrlega brata, Franceta, ki je umrl nekaj tednov pred njim. In na baje podoben način kakor Antigono, je tudi njega doletela smrt »izdajalca«, takratni Kreont pa si ni premislil.

Glej tudi

• Ivan Hribovšek
• Sofoklej
• Antigona

Viri

Literatura

• Gantar, Kajetan; Senegačnik, Brane, 2014. Sofoklova Antigona v prevodu Ivana Hribovška. Ljubljana: Družina.