Pojdi na vsebino

Uporabnik:A09/peskovnik2

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Opombe, za razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Hacquet zmotno trdi, da je Idrija leta 1407 na Nizozemsko poslala 300 stotov živega srebra (Arko, 1).

Sodar = Škafar

Legenda[uredi | uredi kodo]

Po legendi je živo srebro našel nek sodar, ki je preko noči pustil sod v studencu, zjutraj pa ga ni mogel dvigniti. Ko je odlil vodo, je na dnu našel živo srebro, tega pa je odnesel k zlatarju v Škofjo Loko. Zlatar naj bi hotel izvedeti o kraju izvora živega srebra, vendar je sodar molčal. Ob povratku je sodar srečal vojaka Kancijana Anderleta, mu zaupal skrivnost, Anderle pa se je zatem lotil izkopavanja.[1] Živo srebro naj bi odkrili v bližini današnje cerkve sv. Trojice nad centrom mesta.[2] Sicer danes brezimen sodar je danes znan tudi kot »Škafar«.

Zgodovina rudnika[uredi | uredi kodo]

15. in 16. stoletje[uredi | uredi kodo]

Čedadsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Idrijsko je bilo do zgodnjega srednjega veka redko poseljeno. Sprva je bilo v lasti Oglejskega patriarhata, leta 1379 je ozemlje prešlo v last Čedada, v letih 1419 in 1420 pa v last Beneške republike.[3][4] Čedadski plemiči, ki so bili od leta 1379 tu tudi zemljiški gospodje,[4] so okrog leta 1490 pričeli z neuspešnim sledenjem rude v idrijski kotlini. Po zapisih Mihaela Arka je prva omemba Idrije v zapisniku čedadskega občinskega sveta iz 1493, kjer je omemba, kako Virgilij Formentini v idrijski kotlini avgusta 1493 vidi teči živo srebro.[5] Formentini naj bi o živem srebru izvedel od Kancijana Anderleta.[2] 23. novembra 1493 je Leonardo de Manzano, gastald in nadzornik rudarjev, zaprosil občinski svet za izdajo rudarskega dovoljenja, saj se je dogovoril za izkop dveh rovov, kar je bilo tudi odobreno pod pogojem, da ne krši rudarskih pravic bratov Formentini. 13. decembra so bili v Idrijo napoteni čedadski pokrajinski namestnik Herman Claricini, Jernej Nadis ter de Manzano, da bi razmejili čedadsko in tolminsko zemljo.[1] 28. decembra 1493 Idrijo obišče čedajski rudarski vikar iz Vicenze skupaj z dvema oglednikoma, da ugotovijo bogatost rude. Do leta 1600 je več koč postavila družina Čukov iz Kobarida.[6] Tedaj obstoječi odkopi so bili v lasti Tolminskih družabnikov iz Čedada ter več habsburških plemičev Koroške in Kranjske, med njimi najpomembnejši je bil beljaški trgovec Willhelm Neumann.[3] Leta 1494 sta po navedbah čedadske pritožbe beneškemu Svetu desetih o nemškem nadlegovanju Formentinija v Idriji dve rudarski družbi, nemška in čedadska, vendar ni jasno, katera je bila prva.[2]

Avstrijska pridobitev[uredi | uredi kodo]

Po navedbah Mihaela Arka je leta 1504 v Idriji z delom pričelo delovati »rudarsko podjetje pri svetem Ahaciju«, predsedival ji je Valentin Kuttler, njegovi deležniki pa so bili gornjeavstrijski in salzburški Nemci.[2] Podjetje je imelo pravne spore z njegovimi predhodniki, leta 1536 je prišlo do sodne poravnave in izplačila zadnjega obroka odškodnine v višini 500 florintov. Rudarska družba je sprva slabo poslovala, nato pa je 22. junija 1508, na dan sv. Ahacija,[a] bogato odkrila cinabaritno žilo. Tako je družba zaprosila cesarja Maksimiljana I. za pravico do izkop novega jaška, kar je bilo odobreno, a jim je naložil davek ter pravico do odprtja novega kopa ter se obvezal obrambe rudnika. Junija 1509 so rudnik ponovno zavzeli Benečani, vendar je še istega leta Idrijo ponovno osvojil vojvoda Erich Braunschweig. S ponovno osvojitvijo je v Idriji nameščen rudarski sodnik, Korošec Viljem Neumann.[7] Leta 1510 se Idrija v dveh spisih 17. zvezka knjigovodstva dvorne komore Maksimiljana I. omenja kot beneško posestvo. 29. januarja 1510 je bilo tedanjemu kranjskemu vicedomu Jörgu pl. Egkhu ukazano, naj razdeli beneške lastniške deleže rudnika med ostale deležnike, med drugimi tudi plemištvo, ki se je udeležilo avstrijskonemško-beneške vojne.[8][9]

Vojska cesarja Maksimiljana I. je Idrijsko zavzela med avstrijsko-beneško vojno leta 1508. (??)

Idrija je v potresu 26. marca 1511 močno poškodovana: zaradi zemeljskega plazu dolvodno od Idrije je poplavljena naselbina ter rudnik, delovanje je začasno prekinjeno, vzpostavitev prvotnega obsega del pa traja sedem let.[4]

28. februarja 1512 je Maksimilijan I. v kopijalni knjigi izrazil zanimanje za dohodke pridobivanja živega srebra, dokument je sicer naslovljen na vrhovnega rudarskega mojstra Spodnje Avstrije, Lamberta Zachena.

Idrijski rudarji se kmečkega upora leta 1515 niso udeležili.[4][b]

Družabniki družb sv. Ahacija ter sv. Katarine so bili tudi številni kranjski plemiči, med drugim Auerspergi, Lambergi, Eghki, Dietrichsteini, Raüberji ter ljubljanski trgovec Max Sttetner.[10]

Leta 1525 Ferdinand I. v imenu augsburškega podjetja Höchstteter monopolizira idrijski rudnik.[10]

Leta 1535 družabniki združijo svoje deleže v novo družbo, deželnega kneza zastopata rudarski sodnik ter knjigovodja.[11]

Leta 1528 je rudnik proizvedel 902 stota živega srebra ter 180 stotov cinobra. Leta 1529 propade podjetje Höchstteter, ki povzroči gospodarsko krizo, tako leta 1530 rudnik proizvede 20 stotov, leta 1535 pa le še 4 stote živega srebra.[11]

Leta 1539 monopol nad idrijskim rudnikom prevzameta podjetji Paumgartner in Herwart, slednji leta 1565 izstopi in ga kmalu zamenja podjetje Hang Langenauer.[11]

Leta 1550 pride do povečanega povpraševanja po idrijskem živem srebru zaradi začasnega zaprtja almadenskega rudnika živega srebra ter uvedbi amalgamiranja v južnoameriških španskih kolonijah.[11]

Po pridobitvi dovoljenja Sveta desetih prvo živosrebrovo rudo v Idriji odkrije koroška (nemška) rudarska družba v Katarinini jami (družba jamo proda drugi rudarski družbi zaradi pomanjkanja financ, najvišja rudna ležišča pa so razkropljena[12]).[13] Koroški rudarji so prebivali v preprostih lesenih kočah ob Nikovi. Katarinino jamo prevzame nova rudarska družba, katere člana sta tudi nemška trgovca Viljem Neumann in Hans Pflügel, ki sta do 1523 s prodajo živega srebra dobro obogatela. Leta 1519 sta prevzela deleže drugih deležnikov (npr. kranjskega glavarja Janža Auersperga).[12]

V tistem času je v Idriji poleg neimenovane družbe (Neumann, Pflügel) delovala tudi Ahacijeva družba, ta je naletela tudi na bogate rudne žile. Deželni knez, nadvojvoda Ferdinand I. je leta 1522 navkljub izjavi cesarja Maksimiljana I. o neposeganju v rudarska opravila odprl svoj kop.[8] Ferdinand I. je 3. aprila 1523 idrijskim rudarskim zasebnikom, med drugimi tedanjemu tridentinskemu škofu, Ferdinandovemu zakladničarju ter kranjskemu vicedomu, izročil nov »Knežji kop«.[14] Slednji niso imeli dobička, zato so svoj delež leta 1535 prodali Ahacijevi družbi, ki je leta 1536 postala tudi edini lastnik rudnika. Med leti 1539 in 1573 rudnik v okviru enajstih kupoprodajnih pogodb z južnoameriškimi trgovci izkoplje 33.546 centov (1878 ton) živega srebra ter 342 ton cinobra.[c] Skupaj je imel rudnik približno 362.000 renških goldinarjev čistega dobička.[8] Leta 1556 je Jurij Agricola v svojem enciklopedičnem delu o metalurgiji, De re metallica, opisal retortne peči za pridobivanje živega srebra.[15]

Plitva rudna ležišča so bila hitro izkopana, zato so v 30. letih 16. stoletja izkopali prvi dnevni Ahacijev jašek, ki je bil opremljen z gepljem. Leta 1536 je dosegel globino 68,5 m in ga zaradi preprečevanja eksplozije niso smeli več poglabljati. Leta 1550 je prišlo do jamske eksplozije, umre več kot 30 rudarjev. Konec 60. let 16. stoletja je prišlo do velike razlike med globino glavnega jaška ter rudnih jam, ki so dosegale globine 170 m. Skrajni konci rovov so tako bili neprezračeni.[16] Zaradi slabih delovnih pogojev je delovnik trajal osem ur s triurnim odmorom za kosilo. Na delo v jašek so se rudarji spuščali po vrvnih lestvah, obolele rudarje pa s koši. Nad dnom jaška so se pričeli rahlo poševni rovi do rudnih jam. V teh so zaradi neprezračenega zraku kopali samo v mrzlem delu leta.[17] Eno najtežjih del v takratnem rudniku je bilo črpanje jamske vode, tovrstna dela so opravljali okoliški kmetje.[d] Idrijski rudnik je bil v 16. stoletju zanemarjen, kar se je kazalo v nazadovalnih izkopnih in žgalnih tehnikah, slabi cestni infrastrukturi, nezadostni oskrbi prebivalstva, nerednem plačilu delavcev ter premajhni zaščiti delavca pred vplivi živega srebra na zdravje.[18]

Idrijski rudnik je bil v 16. stoletju eden tehnično najbolj zahtevnih evropskih rudnikov.[19]

Geologija[uredi | uredi kodo]

Tako kot idrijsko rudišče kot tudi širša idrijska okolica imata zapleteno geološko zgradbo. Najvišje ležeča rudna ležišča so razkropljena, zato je bilo začetno iskanje in izkopavanje rude oteženo.

Površinsko stratigrafijo idrijske okolice je že leta 1857 in 1874 opisal M. V. Lipold ter pri tem opravil petrografijo kamenin. Idrijsko cinabaritno rudišče pa je leta 1899 podrobneje popisal F. Kossmat.[20]

Najnižji horizont idrijskega rudišča sega do karbonskih (starost 340 mio. let) plasti zelo mehkih črnih glinastih, deloma ploščastih skrilavcev s posameznimi luskami sljude in kalcitnimi žilami. Pojavlja se tudi črn meljevec ter konglomerat.[21] Pogosto so med skrilavci našli piritne leče s samorodnim živim srebrom v velikosti nekaj decimetrov, ki so ga tudi industrijsko izkoriščali.[20] Občasno so našli vložke sivega sljudnega kremenovega peščenjaka. Med skrilavci so občasni okameneli ostanki flore.[22][21] Karbonska plast je debela do 350 m. Karbonske kamnine so litološko gledano nastajale na kontinentalni polici, v katero so se zlivali vodotoki. Polica se je do spodnjega perma dvignila.[23]

V permu se je v okolici Idrije odlagal grödenski rdečevijoličasti, rumeni in beli konglomerat, ki vsebuje občasna kremenova zrna, zelo redko sljudne luske. Ob Idrijskem prelomu se ob grödenski plasti nahajajo karbonske golice. Med kamninskimi vezivi prevladuje kremen, redkeje apnenec. Na nekaterih delih se pojavlja bellerohontski apnenec. O tem, ali rudišče vsebuje permske sedimente, ni jasnega znanstvenega konsenza.[24]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Zaradi odkritja bogate cinabaritne žile je 22. junij 1508 občinski praznik Občine Idrija.
  2. ↑ Idrijski rudarji so sicer gradili tudi tolminski grad, ki je bil v potresu porušen.
  3. ↑ Prideloval se je tako fini kot naravni cinober, vendar so slednjega pridelali le v omejeni količini, saj je bila ruda premalo čista. Posledično izdelava naravnega cinobra ni bila profitabilna.
  4. ↑ Okoliški kmetje so v primeru zaposlitve pri rudniku uživali osebno svobodo ter bili v primeru kazenskega prekrška odgovorni rudarskemu sodniku.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Arko 1993, str. 2.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Arko 1993, str. 3.
  3. ↑ 3,0 3,1 Valentinitsch 2020, str. 22.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 Verbič 1993, str. 30.
  5. ↑ Arko 1993, str. 1.
  6. ↑ Verbič 1993, str. 29.
  7. ↑ Arko 1993, str. 4-5.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Verbič 1990, str. 20.
  9. ↑ Mraz 1990, str. 12.
  10. ↑ 10,0 10,1 Valentinitsch 2020, str. 23.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 Valentinitsch 2020, str. 24.
  12. ↑ 12,0 12,1 Verbič 1990, str. 19.
  13. ↑ Verbič 1990, str. 18.
  14. ↑ Mraz 1990, str. 13.
  15. ↑ Čar 1993, str. 45.
  16. ↑ Verbič 1990, str. 22.
  17. ↑ Verbič 1990, str. 23.
  18. ↑ Verbič 1990, str. 24.
  19. ↑ Verbič 1990, str. 17.
  20. ↑ 20,0 20,1 Berce 1958, str. 6.
  21. ↑ 21,0 21,1 Čar 1993, str. 47.
  22. ↑ Berce 1958, str. 7.
  23. ↑ Čar 1993, str. 48.
  24. ↑ Berce 1958, str. 8.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Arko, Mihael (1993). Zgodovina Idrije. Idrija: Bogataj. ISBN 978-961-6035-00-2.
  • Berce, Boris (1958). »Geologija živosrebrnega rudišča Idrija«. Geologija (v slovenščini in angleščini). Zv. 1, št. 4. Geološki zavod Ljubljana, Slovensko geološko društvo. str. 5–67. COBISS 5636866. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Čar, Jože (1993). Bevk, Samo; Kavčič, Janez; Leskovec, Ivana (ur.). »Nastanek idrijskega rudišča«. Idrijska obzorja: Pet stoletij rudnika in mesta. Idrija: Mestni muzej Idrija. str. 45–52. COBISS 33899264.
  • Mlakar, Ivan; Drovenik, Matija (1972). »Geologie und Vererzung der Quecksilberlagerstätte Idrija«. Geologija (v slovenščini, angleščini in nemščini). Št. 15. str. 47–62. COBISS 494165. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Mlakar, Ivan; Drovenik, Matija (1971). »Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča«. Geologija (v slovenščini in angleščini). Št. 14. str. 67–126. COBISS 62037. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Mraz, Gottfried (1990). »Viri za zgodovino rudnika živega srebra v Idriji v dunajskem Arhivu dvorne komore 1510-1848«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 12–15. COBISS 20378112.
  • Valentinitsch, Helfried (2020). Deželnoknežji rudnik živega srebra Idrija v obdobju med letoma 1575 in 1659: proizvodnja, tehnika, pravne in socialne razmere, obratovalna sredstva, trgovanje z živim srebrom. prevedel Alfred Leskovec. Ljubljana: Slovenska matica, Center za upravljanje z dediščino živega srebra. COBISS 24644611. ISBN 978-961-213-326-9.
  • Verbič, Marija (1990). »Rudnik živega srebra v Idriji in tehnične naprave v njem do konca 16. stoletja«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 17–48. COBISS 20378112.
  • Verbič, Marija (1993). Bevk, Samo; Kavčič, Janez; Leskovec, Ivana (ur.). »Naselbina do konca 16. stoletja«. Idrijska obzorja: Pet stoletij rudnika in mesta. Idrija: Mestni muzej Idrija. str. 29–31. COBISS 33899264.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:A09/peskovnik2&oldid=6247527«