Pojdi na vsebino

Uporabniški pogovor:Limween95

Vsebina strani ni podprta v drugih jezikih.
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Bartolomé de las Casas (cca. 1484 – 18 Julij 1566) je bil v šestnajstem stoletju španski zgodovinar, dominikanski duhovnik, kronist, filozof, teolog, pravnik, škof Chiapasa v podkraljevini Nova Španija, pisatelj ter prvi, ki je bil uradno imenovan za »zaščitnika Indijancev«. Napisal je veliko del o tej tematiki, med njimi sta najbolj znani Kratko poročilo o uničenju Indij in Zgodovina Indij, pripovedujeta o prvih desetletjih kolonizacije Zahodnih Indij in se še posebej osredotočata na grozodejstva, ki so jih kolonizatorji zagrešili nad indijanskim prebivalstvom [1]. 

Vplivni Predniki

Ko je kralj Fernando III Kastiljski ponovno osvojil Sevillo l. 1248, je za svojo križarske vojne požel mednarodno odobravanje. Del nejgove čete je bil tudi francoski vitez, ki je izviral iz rodu Grofa Limongesa, ki se je imenoval Don Bartolomé de Casaux. Med rekonkvisto mesta se je uveljavil in svoj priimek spremenil iz Casaux v Las Casas[2]. Eden od njegovih biografov trdi, da je bila njegova družina del spreobrnjenih judov[3], drugi pa so prepričani, da je bila družina del starih kristijanov[4].

Kasneje je kralj Alfonso XI Kastiljski enega od članov družine Las Casas razglasil za “zvestega izpolnjevalca kraljevih ukazov in štiriindvajsetega župana v kraljestvu”. Ta številka je bila ob družinskem imenu vse do 17. Stoletja, družinski člani so namreč položaj podedovali. Poleg tega pa je bilo več članov družine Las Casas imenovanih za vrhovnega zakladnika Andaluzije[5].

Kralj Juan II je Don Guillenu Las Cassasu, “najmočnejšemu vitezu v Sevilji”, dal v last vilo v Montilli. Na ukaz kralja Enriqueja II Kastiljskega se je Don Guillén kot del vojaške okrepitve odpravil v Francijo. Umrl je v bitki pri Ajarquiji v Malagi. Don Alonso de las Casas je v last dobil grad Castillo de Priego, za svojo dosežke v bitki pri Las Lomas pa ga je kralj imenoval za kraljevega viteza. Nek drugemu član družine Las Casas pa je kralj dovolil osvojiti Tenerife in La Palmo ter vse druge dežele, ki bi jih lahko še osvojil[6].

Obstajali pa so tudi člani družine, ki so zasedali pomembne položaje v cerkvi. Eden od njih je bil na primer diakon seviljske katedrale; spet drug član te družine, Alberto de las Casas[7], pa je bil na primer učitelj v redu evangeličanskih pridigarjev. 

Življenje

Otroštvo in mladost

Po trditvah Antonia de Remesale, prvega biografa Bartoloméa de las Casasa, naj bi se Bartolomé rodil leta 1474 v Sevilji. Raziskave Helen Rand Parish in Harolda E. Weidmana leta 1976 pa so pokazale, da je se je najverjetneje rodil 11. novembra 1474 v mestu Triani v Sevilji[8]. Juan Antonio Llorente v svojem kompendiju del o Bartoloméu iz leta 1822 trdi, da se je Bartolomé najverjetneje rodil avgusta leta 1474, saj je to “dan na katerega goduje apóstol Sveti Bartolomej in je v splošnem španska navada, da se otroke poimenuje po svetniku, ki ga škofijska cerkev na dan rojstva slavi, v kolikor se otroka ne poimenuje po očetu, kar pa v tem primeru ni zgodilo, saj je bilo Bartoloméjevemu očetu ime Antonio[9] ”.

Lahko bi se rodil v katerikoli izmed naslednjih treh župnij: San Lorenzo, San Vicente ali Magdalena, ki se vse nahajajo v Tirani v Sevilji. Krščen je bil v katedrali. V otroštvu je najbrž od svojih sorodnikov, ki so v njih sodelovali, veliko slišal o bitkah med rekonkvisto. Ko sta se Katoliška vladarja (Reyes Católicos) nastanila v Sevilji, je bil Don Alfonso de las Casas, Bartoloméev stric, eden izmed osmih vitezov, ki so nosili nebo v procesiji, med katero sta kralj in kraljica vstopila v Seviljo.

Najverjetneje je osnovno šolo končal v šoli Colegio de San Miguel. Prvi stik z verskim živjlenjem pa je najbrž doživel ko je obiskal svojo teto, Doño Juano, ki je bila nuna v samostanu Monasterio de Santa María de las Dueñas. Leta 1490 se je najbrž odpravil študirat cerkveno in državno pravo na univerzo v Salamanci. Eden od njegovih sorodnikov je bil duhovnik v samostanu Convento de San Esteban, kjer je takrat prebival Krištof Kolumb in tako se je tam Bartolomé prvič srečal z njim.

Leta 1492 je njegov stric po očetovi strani, Juan de la Peña, sodeloval pri Kolumbovem prvem potovanju v Ameriko. Iz Puerta de Palos so odpotovali 3. Avgusta 1492, vrnili pa so se leta 1493, potem ko so odkrili (kot so verjeli) novo pot v Indijo, kar je v ljudeh vzbudilo velika pričakovanja. Na poti v Badalono, kjer je svoje dosežke predstavil kralju in kraljici, je marca 1943 Kolumb prečkal Sevillo s svojimi vojaki in sedmimi indijanci ter se nastanil v okolici cerkve sv. Nikolaja, da bi razkazal indijance. Temu je bil priča tudi Bartolomé de las Casas.

Njegov oče, Pedro de las Casas se je skupaj s svojim bratom Franciscom Peñalozo vkrcal na krov Kolumbove ladje, ki je plula na drugo potovanje v Ameriko. Iz Cádiza so izpluli 25. Septembra 1493. Očeta sta kasneje na potovanjih spremljala njegova brata Diego in Gabriel Peñaloza. Ko se je ekspedicija vrnila, so s seboj pripeljali 600 indijancev in oče je svojemu sinu Bartoloméu podaril enega od njih da bi mu služil[10]. Bartoloméu pa je indijanec služil kot predmet za humanistično študijo, spraševal ga je o njegovi veri, da bi ugotovil ali je podobna krščanstvu. V Salamanci in Sevilli se je učil latinščine[11], zato je svoje poznavanje filologije in latinščine izkoristil za iskanje podobnosti med indijanskim (jezikom plemena, kateremu je pripadal tisti indijanec) in španskim jezikom.

Ko je kraljica Isabela I Kastiljska izvedela, da Kolumb zasužnjuje Indijance, je izdala ukaz, naj z njenimi podrejenimi ne ravna tako. Ukazala je, da mora z njimi ravnati, kot bi ravnal s komerkoli drugim, ki je podrejen španski kroni in ukazala, naj s smrtno kaznijo kaznujejo vsakogar, ki bi imel indijanske sužnje. Ti ukazi so Bartoloméa »prikrajšali« za njegovega indijanskega služabnika. Kolumb pa je trdil, da so bili sužnji le tisti indijanci, ki so se med »pravično vojno« znašli v zaporu, da so njihove navade poganske in da včasih prakticirajo kanibalizem ter je zato prav, da so jih privedli v Kastiljo, kjer se bodo teh navad znebili. Kraljica je na te trditve odgovorila rekoč, da si bo v svojih deželah prizadevala za njihovo pokristjanjenje. Kraljica Izabela je umrla leta 1504, v svoji oporoki pa je prosila, naj se z indijanci ravna dobro in pravično, brez poniževanja. 

Prihod v Novi svet

Okrog leta 1500 je Bartolomé končal s študijem v Salamanci in dobil položaj župnika na ekspediciji v Indije, ki je iz pristanišča v Sanlúcar de Barramedi odplula 13. februarja 1502. Nekateri zgodovinarji trdijo, da se je tega potovanja udeležil da bi služil kot duhovnik, drugi pa verjamejo, da je razlog tičal v urejanju veleposestniških poslov, ki mu jih je njegov oče zapustil na Karibih. Vodja te odprave je bil Antonio Torres, med potniki pa je bil tudi Nicolás de Ovando, ki je bil namenjen za zamenjavo Francisca de Bobadille na mestu guvernerja otoka La Española. Bobadillo so pred tem naložili nalogo naj kot preiskovalni sodnik (juez pesquisidor) preišče Kolumba. Bobadilla je tako aretiral Krištofa Kolumba, samega sebe pa proglasil za guvernerja in izvajal politiko privatizacije odkrite zemlje in razdeljevanje plantaž. Bartolomé de las Casas je na otok prispel 15. aprila 1502.[12] .

Od vseh ekonomskih dejavnosti, ki so jih izvajali lastniki plantaž (encomenderos), so bile lovske dejavnosti in delo na poljih zanje najbolj donosne. Kljub temu pa je bila dejavnost, ki je bila največji razlog za špansko prisotnost na otoku, iskanje zlata, kar je bila tudi najtežja dejavnost. Ko je odprava prispela na otok, so se nekatere barke odpravile nazaj v Španijo. Z njimi se je vračal tudi Bobadilla, hkrati pa je na svojem četrtem potovanju tja prispel tudi Kolumb, vendar pa mu novi guverner Nicolás de Ovando ni pustil, da bi se izkrcal z ladje. Ravno v tistem trenutku pa se je razdivjal hurikan, ki je uničil Santo Domingo in potopil ladjo, ki je s Franciscom de Bobadillo plula v Španijo. Kolumb se je uspel rešiti ker je zaplaval v majhen zaliv v katerem je lahko kljuboval nevihti. Hurikan je povzročil veliko žrtev, kasneje pa je to stanje nezdravja povzročilo epidemijo kuge, ki je povzročila veliko smrti. Obstajajo različne verzije zgodbe, v katerih je v tistem trenutku Bartolomé odigral različne vloge. Nekateri pravijo, da je bil v Santa Domingu in je med epidemijo pomagal zdraviti obolele, drugi pa pravijo, da se je nahajal bolj v notranjosti otoka kjer se je ukvarjal s svojimi posestvi.

Leta 1502 je torej skupaj s svojim očetom je Bartolomé imigriral na otok Hispaniola v sklopu odprave pod vodstvom Nicolása de Ovanda. Las Casas je postal hacendado in lastnik sužnjev, saj je v provinci Cibao[13] dobil v last kos zemlje. Sodeloval je pri napadih na sužnje in vojaških odpravah proti domorodnemu ljudstvu Taíno[14]. Leta 1510 je bil posvečen za duhovnika.

Septembra 1510 je prispela v Santo Domingo skupina dominikanskih duhovnikov pod vodstvom Pedra de Córdobe. Bili so šokirani, ko so videli kolikšnih krivic so bili s strani svojih lastnikov deležni Indijanci, zato so se odločili, da lastnikom sužnjev odklonijo pravico do spovedi. Med lastniki, ki jim je bila ta pravica odvzeta je bil tudi Bartolomé de las Casas[15]. Decembra 1511 je dominikanski pridigar Fray Antonio de Montesinos imel gorečo pridigo, v kateri je koloniste povezal z genocidom nad prvotnimi prebivalci. Pravijo, da je poslušalce nagovoril s sledečimi besedami: »Povejte mi, s kakšno pravico držite te Indijance v tako krutem in grozovitem suženjstvu? Na podlagi katere avtoritete ste bíli tako ostudne vojne proti tem ljudem, ki so se miroljubno in tiho ukvarjali s svojo zemljo? Vojne, v katerih ste uničili neskončno število Indijancev z umori in pokoli, o katerih se ni slišalo še nikoli prej. Zakaj jih vsak dan tako zelo zatirate in izčrpavate ne da bi jim dali dovolj hrane ali jih ozdravili bolezni, ki jih povzroča izdatno delo, ki jim ga nalagate in zaradi katerih umrejo ali pa jih ubijete vi sami, da bi našli in pridobili zlato?"[16]. Las Casas sam je nasprotoval temu stališču dominikancev in je zagovarjal pravico do plantaž. Kolonisti, ki jih je vodil Diego Kolumb, so proti dominikancem pri kralju vložili pritožbo zaradi česar so bili dominikanci iz Hispaniole odpoklicani?"[17][18]. 

Osvojitev Kube in sprememba mnenja

Leta 1513 je Bartolomé de las Casas kot kaplan sodeloval pri osvojitvi Kube, ki sta jo vodila Diego Velázquez de Cuéllar in Pánfilo de Narváez. Sodeloval je v kampanjah v Bayamu in Camagüeyu ter pri pokolu v Hatueyu[19] . Bil je priča mnogim grozodejstvom, ki so jih Španci zagrešili nad prvotnimi prebivalci Ciboneya in Guanahatabey. Kasneje je o tem zapisal: »Bil sem priča taki krutosti, kot je ni videl še nihče prej in je tudi ne bo[20]«. S svojim prijateljem Pablom de la Renterío sta za nagrado v skupno lastništvo dobila plantažo, ki se je nahajala ob reki Arimao blizu mesta Cienfuegos in je bila bogata z zlatom in sužnji. V naslednjih nekaj letih je las Casas živel razpet med duhovniškimi obveznostmi in dejavnostmi kolonista.

Leta 1514 je Bartolomé preučeval odstavek iz knjige Ekleziastov[21] 34: 18-22 ker se je pripravljal na binkoštno pridigo. Ko je tako razmišljal o pomenu tega odstavka, se je končno prepričal, da so bila vsa dejanja Špancev v Novem svetu nelegalna in da so zagrešili veliko krivico. Odločil se je, da se odpove svojim sužnjem in plantaži ter v svojih pridigah začel k temu spodbujati še druge koloniste. Ko je njegovo pridiganje naletelo na odpor, se je zavedel, da se mora odpraviti v Španijo in se tam boriti za odpravo suženjstva in zlorab Indijancev[22]. Ob pomoči Pedra de Córdobe in v spremstvu Antonia de Montesinosa je odplul se je septembra 1515 odpravil v Španijo. V Seviljo je prispel novembra[23][24]. 

Las Casas in kralj Ferdinand

Las Casas je v Španijo prispel z načrtom, da kralja prepriča naj opusti sistem plantaž. To je bilo lažje rečeno kot storjeno, saj so bili ljudje, ki so bili na visokih položajih, večinoma tudi sami lastniki plantaž oziroma so kako drugače imeli korist od pritoka bogastva, ki je prihajalo iz Indij[25]. Pozimi leta 1515 je kralj Ferdinand zbolel v Plascencii, a je las Cassasu kljub temu uspelo, da je predstavitveno pismo Veličanstvu poslal preko seviljskega nadškofa Diega de Deza. Na božični večer istega leta se je las Casas srečal s kraljem in z njim razpravljal o situaciji v Indijah. Kralj se strinjal, da mu las Casas ob drugi priložnosti stvar razloži bolj v podrobnosti. Medtem ko je čakal na to priložnost, je Las Casas pripravil poročilo, ki ga je predstavil škofu Burgosa, Juanu Rodríguezu de Fonseci in njegovemu tajniku Lopeju Conchillosu, ki sta bila funkcionarja s popolnim nadzorom nad kraljevo politiko v zvezi z Indijami in oba lastnika plantaž. Nad njegovim poročilom nista bila navdušena in las Casas je mogel najti drugo pot do sprememb. Vse svoje upe je stavil na prihajajoče srečanje s kraljem, do katerega pa nikoli ni prišlo, saj je kralj Ferdinand umrl 25. januarja 1516[26] . Vladanje Kastilji je tako prešlo v roke Ximeneza Cisnerosa in Adriana Utrechtškega, ki sta bila namestnika mladoletnega princa Carlosa. Las Casasu je bilo leta 1516 odobreno srečanje s princem Carlosom, ki je prebival v Flandriji, vendar pa je na poti do tam šel skozi Madrid in tako je regentoma dal pisno poročilo o situaciji v Indijah in svoje predloge za izboljšavo. To je bil njegov Memorial de Remedios para las Indias[27].

V svojih zgodnjih delih je zagovarjal uporabo afriških sužnjev namesto domorodcev iz kolonij Zahodnih Indij. Nekateri ga zato vidijo kot delno odgovornega za začetek Transatlantske trgovine s sužnji. Ko je bil starejši, je svoje stališče preklical, saj je spoznal, da so vse oblike suženjstva enako napačne[28][29][30] . 

To nam pove, da zanj ni bila najpomembnejša odprava suženjstva kot takega pač pa odprava fizičnih zlorab Indijancev[31]. V skladu s takratno pravno in moralno doktrino je las Casas verjel, da je suženjstvo lahko upravičeno če je rezultat pravične vojne in takrat je domneval, da je suženjstvo črncev pravično[32]. Ker je bil kardenal Cisneros zaskrbljen zaradi vizij, ki jih je podal o situaciji v Indijah las Casas, je na otoke z namenom, da prevzamejo oblast nad njimi, poslal skupino hieronimitskih duhovnikov. 



Zaščitnik Indijancev

Trije hieronimitski duhovniki, Luis de Figueroa, Bernardino de Manzanedo in Alonso de Santo Domingo so bili pooblaščeni za prevzem oblasti v Indijah. Las Casas je imel pri njihovi izbiri pomembno vlogo, prav tako tudi pri pisanju navodil, na katerih bi slonela njihova nova oblast. Las Casasu so odobrili uradni naslov Zaščitnika Indijancev in mu dali letno plačo, ki je znašala sto pesov. V svoji novi službi je bilo od las Casasa pričakovano, da bo novim guvernerjem služil kot svetovalec v zvezi s temami, ki so se dotikale Indijancev, da bo Indijance zagovarjal na sodišču in pošiljal poročila nazaj v Španijo.

Las Casas in pooblaščenci so v Santo Domingo odpotovali vsak s svojo ladjo; las Casas je tja prispel dva tedna za hieronimiti. Med tem časom so hieronimiti imeli čas, da so si izoblikovali bolj pragmatičen pogled na situacijo kot je bil tisti, ki ga je zagovarjal las Casas. Njihov položaj je bil namreč negotov saj je bil vsak lastnik plantaž na otokih močno proti kakršnimkoli poskusom da bi zmanjšali njihovo uporabo indijanske delovne sile. Posledično pa so bili pooblaščenci nezmožni narediti kakršenkoli radikalen korak proti izboljšavi situacije indijancev. Nekaj plantaž so vendarle odvzeli Špancem, še posebej tistim, ki so živeli v Španiji in ne na otokih samih. Izpeljali pa so tudi raziskavo o vprašanju Indijancev v kateri so vsi lastniki plantaž zatrdili, da so Indijanci precej nesposobni svobodnega življenja brez nadzora.

Las Casas je bil besen in razočaran. Ko je hieronimite obtožil, da so zavezniki v ugrabitvah Indijancev, se je odnos med njim in pooblaščenci zaostril. Las Casas se je spremenil v figuro, ki so jo Španci povsod po otokih sovražili, zato je moral poiskati zatočišče v dominikanskem samostanu. Dominikanci so bili prvi, ki so obsodili lastnike plantaž, nadaljevali so z njihovim kaznovanjem in lastnikom sužnjev še naprej zavračali pravico do spovedi. Trdili so celo, da so tisti duhovniki, ki so spovedali lastnike sužnjev zagrešili smrtni greh. Maja 1517 je bil las Casas prisiljen odpotovati nazaj v Španijo da bi regentoma naznanil neuspeh reform hieronimitov[33]. Šele potem, ko je las Casas že odšel, so hieronimiti začeli zbirati Indijance v mesta tako kot si je to želel Las Casas. 

Las Casas in kralj Carlos V:  Shema Kolonizacije  kmetov

Ko je las Casas prispel v Španijo, je bil njegov zaščitnik, regent in kardinal Ximenez Cisneros že bolan in sit las Casasove vztrajnosti. Las Casas se je zato odločil srečati z mladim kraljem Carlosom I. Ximenez je umrl 8. Novembra, mladi kralj pa je v Valladolid prispel 25. Novembra 1517. Las Casasu je uspelo, da si je zagotovil podporo fraljevih flamskih dvorjanov, vključno s kanclerjem Jeanom de la Sauvageom. Pod vplivom las Casasa se je dvor obrnil proti tajniku Conchillosu in škofu Fonseci. Sauvage je hvalil Las Casasa kralju, ki je oba zadolžil, da sta napisala nov načrt za reformacijo sistema vladanja v Indijah[34]. .

Las Casas je predlagal načrt po katerem bi bile plantaže odpravljene, Indijanci pa bi bili zbrani v samoupravnih mestnih zvezah, plačevali prispevke in postali kraljevi vazali. Kot nadomestilo za izgubljeno indijansko delovno silo je še vedno predlagal uvoz afriških sužnjev. Drug pomemben del tega načrta pa je bil predstavitev nove vrste trajnostne kolonizacije. Las Casas je zagovarjal podpiranje migracije španskih kmetov v Indije, kjer bi uvedli kmetijstvo in agrikulturo v majhnem merilu, torej vrsto kolonizacije, ki se ni opirala na izčrpavanje indijanske delovne sile. Las Casas si je prizadeval za rekrutacijo čim večjega števila kmetov, ki bi želeli odpotovati na otoke, kjer bi jim bila v obdelovanje dana zemlja, dobili pa bi tudi denarni predujem ter pripomočke in sredstva, ki bi jih potrebovali za nastanitev. Vendar pa je bil zagon rekrutiranja težka naloga poleg tega pa se je med tem procesom razmerje moči na dvoru spremenilo ko je kancler Sauvage, največji podpornik Las Casasa nepričakovano umrl. Na koncu je bilo na otoke poslano veliko manjše število kmečkih družin kot je bilo prvotno načrtovano, poleg tega pa so tiste družine prejele nezadostno popotnico in niso imele zagotovljene podpore ob prihodu na otoke. Tisti, ki so potovanje preživeli, so bili slabo sprejeti in so morali trdo delati, da so sploh preživeli v sovražnem okolju. Las Casasa je tragični rezultat njegove sheme kmečke migracije močno razočaral, saj so mu po njegovem mnenju načrte prekrižali njegovi nasprotniki. Odločil se je, da se bo lotil osebnega podviga, pri katerem se mu ne bo treba opirati na podporo drugih, in se boril za to, da bi pridobil zemljo na ameriški celini, kjer se je odvijala zgodnja faza kolonizacije[35]. 


Dela



* Memorial rešitev za Indije (Memorial de remedios para las Indias, 1518)
* -	Zgodovina Indij (Historia de Indias, 1517)
* -	Opravičilo zgodovine Indij (Apologetica historia sumaria, 1536)
* -	Le na en sam način lahko pravo vero razširimo po celem svetu (Del único modo de atraer a todos los pueblos a la verdadera religión, 1537)
* -	Memorial rešitev (Memorial de los remedios, 1542)
* -	Predstavitev cesarja Carlosa V (Representación del Emperador Carlos V, 1547)
* -	Trideset zelo pravnih predlogov (Treinta proposiciones muy jurídicas, cca. 1548)

Ko se je leta 1552 vrnil v Seviljo, je tam izdal dela, ki jih je napisal prej[36]:

* -	Principia Quaedam (1522)
* -	Zelo kratko poročilo o uničenju Indij ( Brevísima relación de la destrucción de las Indias,1522)
* -	Sporazum o zasužnjenih Indijancih (Tratado sobre los indios que se han hecho esclavos, 1522)
* -	Osma rešitev (Octavo remedio, 1522)
* -	Opozorila in pravila za spovednike (Avisos y reglas para confesores, 1522)
* -	 Potrditveni sporazum vladarskega imperija in univerzalne kneževine (Tratado comprobatorio del imperio soberano y el principado universal, 1553)
* -	O nazivu oblasti  španskega kralja nad Indijanci in njihovo zemljo (Sobre el tÍtulo del dominio del Rey de España sobre las personas y tierras de los indios, 1554)
* -	Memorial – izvleček o Felipeju II (Memorial-sumario a Felipe II, 1556)
* -	Sporazum o dvanajstih dvomih (Tratado de las Doce Dudas, 1564)
* -	Peticija Bartoloméja de las Casasa njegovi Svetosti Piju V glede poslov v Indijah (Petición de Bartolomé de las Casas a su Santidad P[o V sobre los negocios de las Indias, 1566)



Zelo kratko poročilo o uničenju Indij

Zelo kratko poročilo o uničenju Indij (originalno: Brevísima relación dela destrucción de las Indias) je poročilo, ki ga je las Casas napisal leta 1542 (objavljeno je bilo leta 1552 v Sevilji), ki govori o zlorabah indijanskega prebivalstva Amerik v kolonialnih časih. Poslano je bilo takratnemu španskemu princu Felipeju II. Med razlogi zaradi katerih je Las Casas poročilo napisal sta bila tudi njegov strah, da bi Španijo kaznoval Bog in njegova skrb za duše indijancev. To je bil eden prvih poskusov španskega pisatelja da bi opisal nepravično ravnanje španskih kolonistov z indijanskim prebivalstvom v zgodnjih fazah španskega osvajanja Velikih Antilov, predvsem otoka Hispaniola. Las Casas je bil močno proti nekaterim španskim metodam kolonizacije, ki so, kot jih je opisal sam, povzročale velik upad števila indijanskih prebivalcev na otokih. Njegovo poročilo je bilo v veliki meri vzrok za sprejetje Novih zakonov leta 1542, s katerimi je bilo, prvič v evropski kolonialni zgodovini, odpravljeno suženjstvo indijancev, vodilo pa je tudi v Valladolidsko debato. Knjiga je postala pomemben element v ustvarjanju in propagandi tako imenovane Črne legende – tradicije opisovanja Španskega imperija kot izjemno moralno skorumpiranega in nasilnega. Knjigo so večkrat ponatisnile skupine, ki so bile kritične do španskega kraljestva iz političnih ali verskih razlogov. Prva prevedena izdaja je bila izdana na Nizozemskem leta 1578, ko je španska krona versko preganjala nizozemske protestante. Sledile so ji izdaja v francoščini (1578), angleščini (1583) in nemščini (1599) – v vseh teh državah so namreč takrat divjale verske vojne. Po smrti Las Casasa je bila prva izdaja, ki je bila objavljena v Španiji, bila izdana v Barceloni med uporom Kataloncev leta 1646. Knjigo je aragonska inkvizicija leta 1659[37] prepovedala. 


Sklici
  1. ↑ Parish & Weidman (1976)
  2. ↑ Anabitarte, op.cit. strani 23-24
  3. ↑ Giménez Fernández (1971, str. 67)
  4. ↑ Wagner y Parish (1967, strani. 1–3)
  5. ↑ Anabitarte, op.cit. strani 23-24
  6. ↑ Anabitarte, op.cit. strani 23-24
  7. ↑ Anabitarte, op.cit. strani 23-24
  8. ↑ Pérez, op.cit. str.9
  9. ↑ Llorente, op. cit., str. 15
  10. ↑ Pérez, op.cit. str.20
  11. ↑ Casas, op.cit. (2) biografski dodatek str. XXV
  12. ↑ Casas, op.cit. (2) biografski dodatek str.XXV
  13. ↑ Giménez Fernández (1971:72)
  14. ↑ Wagner & Parish (1967:5)
  15. ↑ Wagner & Parish (1967:11)
  16. ↑ Witness: Writing of Bartolome de Las Casas. Edited and translated by George Sanderlin (Maryknoll: Orbis Books, 1993), 66–67
  17. ↑ Wagner & Parish (1967:8–9)
  18. ↑ Wynter (1984a:29–30)
  19. ↑ Giménez Fernández (1971:73)
  20. ↑ Indian Freedom: The Cause of Bartolome de las Casas. Prevedel in uredil Sullivan (1995:146)
  21. ↑ Ecclesiasticus, Encyclopædia Britannica online
  22. ↑ Wagner in Parish (1967:11–13)
  23. ↑ Wagner in Parish (1967:13–15)
  24. ↑ Wagner in Parish (1967:15)
  25. ↑ Wagner in Parish (1967:15)
  26. ↑ Wagner in Parish (1967:15–17)
  27. ↑ Baptiste (1990:7–10)
  28. ↑ Wynter (1984)
  29. ↑ Blackburn (1997:136)
  30. ↑ Friede (1971:165–166)
  31. ↑ Wagner in Parish (1967:23)
  32. ↑ Wynter (1984)
  33. ↑ Wagner in Parish (1967:25–30)
  34. ↑ Wagner in Parish (1967:35–38)
  35. ↑ Wagner in Parish (1967:38–45)
  36. ↑ Valdivia Giménez, Ramón (2010). Llamado a la misión pacífica: la dimensión religiosa de la libertad. ISBN 9788447212484.Libro online)
  37. ↑ Historia de las Indias, 1875–76 ed., Madrid: Ginesta vol. 1, vol.2, vol.3, vol.4 vol.5 
 Bibliografija

Anabitarte, Héctor (1991) Grandes Personajes. Bartolomé de las Casas. Editorial Labor S.A., Edición Colaborativa del 75 Aniversario. ISBN:84-335-7100-1.

Baptiste, Victor N. (1990). Bartolomé de las Casas and Thomas More's Utopia: Connections and Similarities. Labyrinthos. ISBN 978-0-911437-43-0. OCLC 246823100.

Blackburn, Robin (1997). The Making of New World Slavery: From the Baroque to the Modern, 1492–1800 (1st Verso pbk [1998 printing] ured.). London: Verso Books. ISBN 978-1-85984-195-2. OCLC 40130171.

Casas, Bartolomé de las (1966) Los indios de México y la Nueva España México, ed. Porrúa, prólogo y biografía de Edmundo O'Gorman, ISBN 970-07-4977-0

Friede, Juan (1971). "Las Casas and Indigenism in the Sixteenth Century". In Friede, Juan; Keen, Benjamin (ured). Bartolomé de las Casas in History: Toward an Understanding of the Man and his Work. Collection spéciale: CER. DeKalb:

Giménez Fernández, Manuel (1971). "Fray Bartolomé de Las Casas: A Biographical Sketch". In Friede, Juan; Keen, Benjamin (ured.). Bartolomé de las Casas in History: Toward an Understanding of the Man and his Work. Collection spéciale: CER. DeKalb: Northern Illinois University Press. pp. 67–126. ISBN 978-0-87580-025-7. OCLC 421424974.

Juan Antonio Llorente (1822) Colección de las obras del venerable Obispo de Chiapa Don Bartolomé de las Casas, Defensor de los Americanos. Tomo Primero. París. Natisnjeno v: Casa de Rosa, librero. Spletna knjiga

Menéndez Pidal, Ramón (1963) El padre Las Casas: Su doble personalidad Madrid, ured. Espasa Calpe, col. «Grandes Biografías»

Pérez Fernández, Isacio (1984) Fray Bartolomé de las Casas: Brevísima relación de su vida, diseño de su personalidad, síntesis de su doctrina, Salamanca, ured. San Esteban, ISBN 84-7188-151-9

Valdivia Giménez, Ramón (2010). Llamado a la misión pacífica: la dimensión religiosa de la libertad. ISBN 9788447212484. Spletna knjiga

Wagner, Henry Raup; Parish, Helen Rand (1967). The Life and Writings of Bartolomé de Las Casas. University of New Mexico Press.

Wynter, Sylvia (1984). "New Seville and the Conversion Experience of Bartolomé de Las Casas: Part One". Jamaica Journal 17 (2): 25–32.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabniški_pogovor:Limween95&oldid=4645416«