Ulrike Schweikert

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ulrike Schweikert
Portret
Rojstvo 1966[1][2][3]
Schwäbisch Hall[1]
Državljanstvo Flag of Germany.svg Nemčija
Poklic avtorica, pisateljica

Ulrike Schweikert (*28. november 1966 v Schwäbisch Hallu) je nemška pisateljica zgodovinskih in fantazijskih romanov, ki piše tudi pod psevdonimom Rike Speeman.

Življenje in ustvarjalnost[uredi | uredi kodo]

Pisateljica rojena 28. novembra 1966 v Schwäbisch Hallu, je svoje otroštvo in leta šolanja preživela v zaspanem mestecu Fränkisch – Hohenlohischen. Pisateljica ima dve sestri, tri leta starejšo sestro Moniko, in šest let mlajšo sestro Renato. Najprej je živela v stari hiši s predalčjem s pogledom na reko Kocher (keltskega izvora »cochan« in pomeni reko) in Rabljev most, kasneje v novogradnji, zunaj mesta, obdani s travniki in gozdom. Sestri z družinama živita v južnem delu Nemčije, njena mama pa še vedno živi v Schwäbisch-Hallu, oče je umrl pred nekaj leti. Njena strast so ples in naravoslovne vede, predvsem geologija. Zaradi časovne stiske je morala nehati plesati, ker so zaradi uspešnosti njene skupine imeli 20 ur plesnih vaj tedensko. Danes hodi dvakrat tedensko k pouku baleta, z možem pa plešeta argentinski tango. Po maturi se je preselila v mesto, kjer je v banki dobila vajeniško mesto, kar ji je prineslo nekoliko samostojnosti, vendar ji poklic ni prinesel zadovoljstva. Zadovoljstva v poklicu ji tudi ni prineslo mesto trgovke z vrednostnimi papirji, ki ga je zasedla dve leti kasneje. V prostem času je vedno bolj pogosto sedela za tipkalnim strojem in za risalnim blokom, in pisala reportaže o potovanjih, kratke zgodbice, ter pesmi, risala je akvarele in porisala stene z akrilnimi barvami. Po šestih letih bančništva, je imela leta 1992 dokončno dovolj. Da bi sledila svojim sanjam, se je vpisala na univerzo v Stuttgarut, smer geologija. Po desetih semestrih in diplomski nalogi na Inštitutu za morsko geoznanost Geomar v Kielu je novembra 1997 študij uspešno zaključila. Že v času študija so jo zanimali vulkani, zato z možem vsak dopust preživita v njihovi bližini, kjer se s težkimi nahrbtniki povzpenjata na njihove vrhove. Zelo so ji všeč Havaji in Islandija, zelo rada se tudi potaplja, najraje v tropskih vodah. Prvo knjigo, fantazijski roman Zmajska krona (Die Drachenkrone), je napisala med študijem geologije. Idejo za knjigo je dobila, ko je režirala fantazijsko igro. Da se igre ne bi pozabilo, je sklenila, da jo bo med semestrskimi počitnicami spremenila v knjigo. Kmalu je ugotovila, da je iskanje založnika težje kot pisanje knjig, saj so poslani rokopisi, kmalu pristali v predalu njene pisalne mize. Zanimati jo je začela zgodovina mesta, v katerem se je rodila. Zanimivo se ji je zdelo povezati zgodovino in razvedrilo, zato se je lotila novega projekta. Po nekaj mesecih raziskovanj in dolgih noči na računalniku je nastal roman Hči solinarja (Die Tochter des Salzsieders), ki je izšel marca leta 2001 pri založbi Knaur.

Da bi lahko pisanje postalo njen poklic, se je leta 1998 vpisala na Univerzo v Hohenheimu, smer novinarstvo. Zaposlila se je tudi pri lokalnem uredništvu Ludwigsburger Kreiszeitung in na radiu. Tri leta je bila svobodna sodelavka pri evangeličanski radio-televiziji v Stuttgartu. Sprva, je pisala samo kratke novinarske prispevke, največkrat s socialnimi temami, za privatno radijsko postajo Württemberg, pozneje je prevzela nedeljsko oddajo o revijah, za radio Ton Heilbronn. Septembra je sledil njen drugi zgodovinski roman, Coprnica in svetnik (Die Hexe und der Heilige), in s tem je bila korak bližje svojemu ciljnemu poklicu pisateljice. Opravila je zaključne izpite novinarskega študija, ter odpovedala službo na radiju, kajti želela se je poskusiti v drugih žanrih. Po dolgih razpravah z njenim agentom in založnikom so se vsi strinjali, da bodo njene kriminalne in fantazijske zgodbe izdane pod psevdonimom, Rike Speemann. Za to ime se je odločila, ker jo njena mati in sestra kličeta Rike, priimek pisateljičinega moža je pa Speemann. Jeseni 2001 je v Hamburgu začela raziskovati za roman o vampirjih, z naslovom Vonj krvi (Der Duft des Blutes).

Jeseni 2001 je z njo v stik stopil založnik otroških in mladinskih knjig Arena, z vprašanjem, če bi si lahko predstavljala napisati zgodovinski mladinski roman. Pisateljica se je strinjala, saj je tudi sama zaprisežena oboževalka Harryja Potterja in Artemisa Fowla. Januarja 2002 je podpisala pogodbo, za knjigo „Das Jahr der Verschwörer“, za katero je imela sedem mesecev časa, da jo napiše. Časa ni bilo ravno veliko, ampak z veliko dela, tudi ponoči, ji je uspelo. Dva tedna pozneje je dobila pismo z univerze, v katerem je pisalo, da ni pravočasno prijavila diplomske naloge za študijski predmet novinarstvo, in da diplome ter študija ni opravila. Za drugi poskus opravljanja diplome je imela dva tedna časa da prijavi novi naslov. Minilo je nekaj stresnih mesecev, ampak uspelo ji je, julija 2002 je pravočasno oddala tako diplomsko nalogo, kot rokopis. Avgusta se je preselila v novo hišo.

Jeseni je k njej pristopil Roman Hocke, nekdanji lektor Michaela Endeja in jo vprašal, ali bi sodelovala pri projektu Legende fantázije (Legenden von Phantásien). Iskal je dvanajst znanih nemških avtorjev, med katerimi bi vsak napisal sklenjen roman, ki bi se odigral v Endenejevi fantásiji (Endes Phantásien). Edino pravilo je bilo: držati se pravil in zakonov, ki jih je Michael Ende postavil v svoji Neskončni zgodbi. Takoj je pričela z delom, in ker so jo vedno zanimali vampirji, je glavni lik v njeni Deželi fantázija temačen stvor, ki se hrani s človeškimi dušami in krvjo. Prve tri Legende Fantazije, pisateljev Tanje Kinkel, Ralfa Isaua in Ulrike Schweikert, so bile predstavljene na knjižnem sejmu leta 2003.

Istočasno je pisala tudi na svoji prvi gledališki igri. Režiser, Burgschauspiele Leofels, Gerd Bauer, jo je vprašal, če bi si lahko predstavljala, da bi roman Hči solinarja prepisala v gledališko igro. Čeprav še nikoli ni napisala gledališke igre se je z veseljem spoprijela z izzivom. V sodelovanju z Gerdom Bauerjem, in dramaturginjo Friederike Bernau iz Regensburga je nastalo delo, katerega praizvedba je bila poleti leta 2004 na gradu Leofels. Igra je dobila tako dober odziv, da so poleg načrtovanih osmih predstav dodali še dodatne štiri, ki so bile razprodane v nekaj dneh. Spomladi leta 2003, si je morala po avtomobilski nesreči vzeti premor, tako da je nadaljevanje knjige Leto zarotnikov (Das Jahr der Verschwörer) moralo počakati. Julija 2003 je začela z raziskavami za roman Križ iz krede (Das Kreidekreuz), zgodovinski roman, ki se dogaja v času Kmečkih uporov leta 1525, v katerem znova nastopa lik Anne Katharine iz romana Hči solinarja, s svojima bratoma Petrom in Ulrichom, možem Michlom in njeno prvo ljubeznijo, paznikom Ruggerjem. Knjiga je izšla septembra 2004.

Po uspešno izdani knjigi je začela s pisanjem svojega drugega vampirsko-kriminalnega romana. Zgodba komisarke Sabine Brener, in vampirja Petra von Borgo iz romana Vonj krvi se nadaljuje v Ogenje maščevanja (Feuer der Rache), ki je izšel avgusta 2005.

Na začetku leta 2005 je začela z raziskavami za nov zgodovinski roman, pri katerem je prvič zgodovina južne Nemčije povezana s potovanjem v tujino. Na to potovanje se je začela pripravljati že poleti 2004 z intenzivnim tečajem španščine. To potovanje je bilo zanjo nov izziv, ne samo drug jezik, temveč raziskovati tudi drugačno kulturo. Aprila 2005 se je odpravila v Španijo, kjer je peš ter z avtom v družbi zgodovinarja, raziskovala Jakobovo pot do Santiaga. Čez poletje je nastal okvirni rokopis, po rokopisu pa še eno potovanje, tokrat na sever Španije. Leta 2006 je pri založbi Blanvalet izšla knjiga Templjarjev pečat (Das Siegel des Templer). Roman opisuje zgodbo viteške hčerke, katere svet se podre, ko svojega očeta zagleda stati s krvavim nožem v roki v kapeli na Cesarskem trgu v Wimprenu, z umorjenim templjarjem pod nogami. Da bi se spokoril greha, ga pošljejo v Santiago, kjer izgine, še preden lahko hči dobi odgovore na svoja vprašanja. Nič ni, kot je bilo, zato se viteška deklica, preoblečena v poroda, poda v Španijo iskat očeta.

Tudi z gledališčem je nadaljevala, igro Hči solinaraja so v gledališču na prostem v ruševinah samostana Allerheiligen v Oppenau uprizorili šestkrat, pisateljica pa je začela pisati gledališko igro k romanu Leto zarotnikov. 23. Junija 2006 je bila na gradu Leofels praizvedba. 2006 je začela pisati nov zgodovinski roman za mlade: z Masko izdajalca (Die Maske der Verräter), nadaljevenjem romana Leto zarotnikov, dobijo glavne osebe za razvozljati še en primer. Jos, Sara in Rebeka se ponovno srečajo v Wüzburgu, tokrat imajo primer z zaroto za najvišji ravni, ki se je leta 1452 res zgodila.

Konec leta 2006 je začela z raziskavami za novo serijo mladinskih romanov. Odpotovala je v Rim, kjer se je ukvarjala z zgodovino Evrope 19. stoletja, čeprav so glavne osebe v serji Dediči noči (Die Erben der Nach) mladi vampirji različnih rodbin, se zgodba iz zgodovinskega vidika odvija na realnih krajih. Prva knjiga Nosferas je izšla na začetku leta 2008, druga knjiga, Lycana pa je izšla oktobra. Da je lahko napisala to knjigo, se je podala na Irsko in si ogledovala gradove in divjo pokrajino ter jih uporabila za prizore v knjigi. Tretja knjiga Pyras se odvija v pariških katakombah.

Zvesta je ostala tudi zgodovinskemu romanu. Leta 2007 je uresničila projekt, čigar zasnovo je dodelala že leta 2001. Že dolgo časa si je želela pisati o življenju žensk v srednjeveških ženskih hišah, kot so takrat imenovali bordele. Ko je potem naletela še na življenjepis škofa Johanna von Brunna iz Würzburga, z njegovim nezmernim življenjskim slogom, se je rodila zgodba: Vlačuga in škof (Die Dirne und der Bischof), ki je izšla septembra 2008.

Zdaj se je spet posvetila novi dramski igri. Ponovno bo enega svojih zgodovinskih romanov spremenila v gledališko igro. Jeseni pa bo začela z novim zgodovinskim romanom, v katerem bo znova potovala v 15. stoletje.

Dela (pisateljičinih del ni v slovenščini)[uredi | uredi kodo]

Fantazijski romani:

  • Duša noči (Die Seele der Nacht) 2003
  • Vonj krvi (Der Duft des Blutes) 2003
  • Ogenj maščevanja (Feuer der Rache) 2005
  • Srce noči (Das Hertz der Nacht) 2009
  • Zmajska krona (Die Drachenkronne) 2005
  • Zmajska vrata (Das Drachentor) 2007
  • Dediščina bakrenega zmaja (Das Vermächtnis des Kupferdrachens) 2006
  • Dediči noči (Die Erben der Nacht) :
    • Nosferas 2008
    • Lycana 2008
    • Pyras 2009
    • Dracas 2010
    • Vyrad 2011
    • Oscuri 2013

Romani za mlade:

  • Maska izdajalca (Die Maske der Verräter) 2007
  • Leto zarotnikov (Das Jahr der Verschwörer) 2003

http://bits.wikimedia.org/skins-1.5/common/images/button_link.png Zgodovinski romani

  • Hči solinarja (Die Tocher des Salzsieders) 2000
  • Coprnica in svetnik (Die Hexe und die Heilige) 2001
  • Gospodarica gradu (Die Herrin der Burg) 2003
  • Križ iz krede (Das Kreidekreuz) 2004
  • Templjarjev pečat (Das Siegel des Templers) 2006
  • Vlačuga in škof (Die Dirne und der Bischof) 2009

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Record #121902269 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. NooSFere
  3. CONOR