Tahistoskop

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Diagram ene od izvedb tahistoskopa iz priročnika za psihologijo

Tahistoskop (sestavljenka iz grških tachistos - »zelo hitro« in skopein – »gledati«) je naprava, ki omogoča prikazovanje slik za kratek, točno določen čas. V osnovi je sestavljena iz projektorja, ki je lahko diaprojektor ali grafoskop, in mehanskega zaklopa, kakršne običajno najdemo v fotoaparatih, pri čemer je bilo izdelanih veliko različnih izvedb. Izbira hitrosti zaklopa določi, kako dolgo bo slika prikazana.[1]

Zamisel za napravo je leta 1859 prvi razvil nemški fiziolog Alfred W. Volkmann, ki ga je zanimala sposobnost prepoznavanja in pomnjenja slik, ki jih opazovalec vidi samo kratek čas. Z uporabo zaklopa je zaobšel pomanjkljivosti naprave, ki opazovalcu prikazuje slike s kratkotrajno osvetlitvijo v temi, kjer velik kontrast in nezmožnost fokusiranja očesa v temi na točko, kjer bo prikazana slika, negativno vplivata na sposobnost.[1] Med drugo svetovno vojno je ameriški psiholog Samuel Renshaw uporabil tahistoskop za treniranje vojakov in s ponavljanjem izboljšal prepoznavanje in pomnjenje silhuet letal ter ladij. Metodo so kasneje uporabili tudi za izboljševanje sposobnosti hitrega branja in pri treningu vidnega prepoznavanja ter pomnjenja v drugih kontekstih (kopenska vojska, policija, šport). Poleg tega je ostal v uporabi v eksperimentalni psihologiji za preučevanje raznih vidikov kratkotrajne izpostavljenosti podobam.[2]

Specializirane tahistoskope sedaj nadomeščajo računalniki, pri katerih je mogoče intervale prikazovanja slik določati še natančneje.[1][2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Benschop, Ruth (2008). "What Is a Tachistoscope? Historical Explorations of an Instrument". Science in Context 11 (1): 23–50. doi:10.1017/S0269889700002908. 
  2. 2,0 2,1 Godnig, Edward C. (2003). "The Tachistoscope: Its History and Uses" (PDF). Journal of Behavioral Optometry 14 (2): 39–42.