Stvarno pravo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Stvarno pravo je panoga civilnega prava, ki ureja pravice na stvari oz., drugače rečeno, razmerja med ljudmi glede na stvar in s tem premoženjska razmerja med posamezniki. Najbolj tipična stvarna pravica je lastninska pravica.

Načela[uredi | uredi kodo]

Pravice stvarnega prava so bistvene za urejena pravna razmerja v družbi, zato so nekatera pravila veljavna na načeli ravni, četudi so znane izjeme.

Vsaka stvarna pravica mora obstajati in biti določena z zakonom. Predmet pravice je le individualno določena stvar, ki je sposobna nastopati v pravnem prometu. Prej pridobljena pravica je močnejša od pozneje pridobljene, če si konkurirajo. Vse, kar je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen, če zakon določa drugače. Kdor se dobroverno zanese na podatke zapisane v zemljiško knjigo,ne sme trpeti škodljivih posledic, četudi to pomeni poseg v pravico drugega. Določeni zunanji znaki (publicitetni znaki) kažejo na obstoj pravice stvarnega prava. Pravice treba uresničevati v skladu z njihovo naravo in namenom in pri tem spoštovati pravice drugih.

Politika v stvarnem pravu[uredi | uredi kodo]

Državni organi se ukvarjajo z lastninsko strukturo in oblikovanjem prostora, a z zakonodajo lahko izoblikujejo le zakoniti okvir za poseg v lastninsko pravico. Tako je pomembno omejevanje lastninske pravice, kategoriziranje zemljišč, pridobivanje zamljišč od tujcev, način razlastitve in opredelitev javnega dobra.

Stvarne pravice[uredi | uredi kodo]

So oblastvene in izključujoče po naravi, saj izhajajo iz varovanja posega v samo stvarno pravico.

Bistveno za stvarno pravico je, da je vezana na stvar in ne toliko na njenega nosilca - upravičenca. Najbolj očiten primer je zastavna pravica (stvar zavaruje dolg). Čeprav se zastavljena hiša proda in njen lastnik ni več dolžnik, zastavna pravica ostane. To podobno velja za vse stvarje pravice na tuji stvari (glej spodaj).

V nasprotju z obligacijskimi razmerji (pogodbe, odškodninska razmerja ...), ki učinkujejo le med dvema strankama, učinkuje stvarna pravica proti vsem (erga omnes). Lastninsko pravico na stvari morajo spoštovati vsi in zato stvar pustiti pri miru, v kar jih lahko lastnik tudi s tožbo (lastninska pravda) prisili. Zaradi vezanosti na stvar in erga omnes učinka pravimo, da stvarno pravo ureja pravice na stvari, tj. pravna razmerja med ljudmi glede na stvar.

Bolj na človeka vezani pravici sta lastninska pravica (pravica uporabljati, zlorabljati in razpolagati s stvarjo) in posest - dejstvo, da ima nekdo stvar voljno v svoji oblasti. Posest v resnici ni stvarna pravica, ampak pravno zavarovano stanje - pravno sicer je varovana, vendar šibkeje kot pri lastninski pravici in stvarnih pravicah na tuji stvari. Njen pomen je v pravici obrambe, domnevi posesti in hitrem posestnem sporu, glej spodaj.

Stvarno pravo je klasična pravna panoga; obstajala je že v rimskih časih. To pa zato, ker je varovala lastnino na človeku najpomembnejših rečeh (res mancipi - živina, hiša, poljedelske površine), brez katerih družina ni mogla preživeti. Pravni promet teh res mancipi (mancipacija) je bil bistveno bolj tog (občičnost) kot z ostalimi stvarmi (res nec mancipi). Podobno je danes, ko je promet z večino premičnin prost, z nepremičninami pa namerno bistveno bolj obličen in v določenih primerih izredno otežen (dedovanje kmetijskih gospodarstvev, kulturna dediščina).

Bistven element stvarnega prava je narava lastnine, tj. lastninske pravice. Klasično stvarno pravo temelji na zasebni lastnini, tj. pravici posameznika uporabljati svojo stvar kot hoče, brez skoraj vsakršnih omejitev. Moderna zasebnopravna pravica je v določenem - majhnem - obsegu omejena, npr. pri uporabi in prometu z orožjem, nevarnimi kemikalijami, odnosu lastnika nepremičnine s sosedom, itd. Nasprotno socialistične, komunistične in nekatere diktature vsiljujejo državna lastnina oz. družbena lastnina, kjer je vez med uporabnikom in lastnikom (pravni naslov) pretrgana.

Stvarne pravice so tako jedro stvarnega prava:

  • lastninska pravica - najmočnejša pravica stvarnega prava, pravica uporabljati, zlorabljati in koristiti plodove stvari v skladu z določenimi, majhnimi, omejitivami
  • stvarne pravice na tuji stvari
    • zastavna pravica - dolg, zavarovan z možnostjo prodaje zastavljene nepremičnine,
    • zemljiški dolg, - zastavna pravica, ustanovljena neodvisno od obstoja terjatve za katero je bila prvotno ustvarjena
    • služnosti - opustitvene obveznosti lastnika nepremičnine do nekoga drugega (mora nekaj dovoliti, trpeti, nič pa mu ni potrebno samemu storiti),
    • pravica stvarnega bremena - dajatvena/storitvena obveznost lastnika nepremičnine do nekoga drugega (lastnik mora nekaj storiti),
    • stavbna pravica - pravica graditi in imeti stavbo na nepremičnini druge osebe
    • etažna lastnina - je lastnina na posameznem delu zgradbe in solastnina skupnih delov
  • (posest) - dejstvo dejanske oblasti nad stvarjo, publicitetni znak in podlaga za posestno varstvo pred motnjami

Sicer stvarno pravo sestavlja še pravila o nastanku stvari, pa o lastništvu pri spojitvi/združitvi, pa o medsosedskih odnosih ter mnogo tehničnih pravil o delovanju zemljiške knjige.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]