Strigolniki
.jpg)
Strigolniki (edn. Strigólnik, rusko cтригольник, strigoljnik) so bili pripadniki ruske verske sekte sredi 14. stoletja in v prvi polovici 15. stoletja. Sekta je bila ustanovljena v Pskovu, od koder se je razširila v Novgorod in Tver.[2]
Izvor njihovega imena je nejasen. Nekateri zgodovinarji menijo, da je povezano s poklicom, s katerimi so se ukvarjali prvi strigolniki, kot je striženje in friziranje. Drugi menijo, da ime izvira iz iniciacijskega obreda, posebnega striženja ali strižke, ki ga izvajal diakon po imenu Karp, skupaj z diakonom Nikito domnevni ustanovitelj sekte. Treji menijo, da bi ime lahko pomenilo, da niso puščali brade ampak so jo postrigli, preden so vstopili v cerkev.
Aktivni pripadniki sekte so bili trgovci in nižja duhovščina. Odpovedali so se vsakršni cerkveni hierarhiji in meništvu, zakramentom, ki jih je opravljala pravoslavna duhovščina - duhovništvu, obhajilu, pokori in krstu, ki so jih spremljali visoki honorarji, po njihovem mnenju izsiljevanja v korist duhovščine. Strigolniki so kritizirali in razkrivali podkupljivost, pregrehe in nevednost duhovnikov ter zahtevali pravico do verske pridige za laike. Njihove pridige so bile polne socialnih motivov: bogatim so očitali zasužnjevanje svobodnih in revnih.[3]
Prepričanja[uredi | uredi kodo]
Kar nekaj razprav o tem, ali so bili trigolniki heretiki, meni, da so bili predprotestantsko gibanje znotraj pravoslavja, podobni lolardom ali husitom ali zgolj nasprotniki duhovščine.[4][5] Strigolniki naj bi imeli tudi ikonoklastične težnje, čeprav ni jasno, ali so nasprotovali rabi ikon ali ne. Bolj jasno je, da so nastopali proti meništvu.[6] Nasprotovali so pravoslavni cerkvi in niso priznavali njenih škofov in duhovnikov,[7] odklanjali obiskovanje cerkva in se namesto tega zbirali na ločenih srečanjih.[8] Znani so bili tudi po tem, da so kritizirali pravoslavne duhovnike in jih imenovali »pijanci«.[9]
Karetnikova je menila, da so bili strigolniki odgovor na spremembe v pravoslavni cerkvi. Od obredja so se želeli vrniti k preprostosti novozaveznega krščanstva, poudarjali duhovni pomen zakramentov in svoje poglede utemeljevali predvsem s Svetim pismom.[10] Petruško je trdil tudi to, da so bili v odnosu do Cerkve in cerkvene hierarhije, nekoliko podobni bogomilom in katarom. Sodeč po dejstvu, da je bil Fotij prepričan, da je strigolnike mogoče vrniti v Cerkev, njihovo nestrinjanje s pravoslavno dogmo očitno ni bilo tako dramatično kot herezija judovstva.[1]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Dekan Karp je veliko strigolnikov odkril v Pskovu, od koder so pobegnili v Novgorod, da bi se izognili preganjanju. Nekateri poznavalci trdijo, da je novgorodski nadškof Vasilij Kalika (1330–1352) ignoriral krivoverstvo, njegova naslednika Mojzej (1325–1330; 1352–1359) in Aleksej (1359–1388) pa sta sprejela odločne ukrepe proti krivovercem. Leta 1375 so razjarjeni Novgorodčani vrgli tri heretike z mostu v reko Volhov.[11] Od leta 1382 je sekti nasprotoval tudi suzdalski nadškof Dionizij.
Nauki strigolnikov je kljub temu živeli naprej. Razširili so se predvsem v Novgorodu, Pskovu in Tverju, kjer sta škofa Fjodor Dobri in Jevfimij Vislen podprla njihovo gibanje. V zgodnjem 15. stoletju je Fotij, metropolit Kijeva in vse Rusije, obsodil nauk strigolnikov.[3] V 15. stoletju so izginili zaradi preganjanj.[6] Zadnjič so bili omenjeni leta 1487.[12]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Petrushko 2019, str. 456—457.
- ↑ B.A. Rybakov. Strigolniki: Russkie Gumanisty XIV Stoletiia. Moskva: Nauk, 1993; David M. Goldfrank. "Burn, Baby, Burn: Popular Culture and Heresy in Late Medieval Russia." The Journal of Popular Culture 31, no. 4 (1998): 17–32.
- ↑ 3,0 3,1 N.A. Kazakova, S. Lur'e. Antifeodal'nye ereticheskie dvizheniia na Rusi XIV-nachala XVI veka. Moskva in Leningrad, ANSSSR, 1955. str. 34-71.
- ↑ Belich, James (19. julij 2022). The World the Plague Made: The Black Death and the Rise of Europe (v angleščini). Princeton University Press. ISBN 978-0-691-22287-5.
- ↑ "СТРИГОЛЬНИКИ • Большая российская энциклопедия - электронная версия" Arhivirano 2022-10-07 na Wayback Machine.. bigenc.ru. Pridobljeno 21. avgusta 2022.
- ↑ 6,0 6,1 Michalski, Sergiusz (11. januarja 2013). Reformation and the Visual Arts: The Protestant Image Question in Western and Eastern Europe. Routledge. ISBN 978-1-134-92102-7.
- ↑ Petrushko 2019, str. 456.
- ↑ Голубинский Е.Е. История русской церкви. Том 2: От нашествия монголов до митрополита Макария включительно. Период второй, Московский. Университетская типография, 1900. str. 398
- ↑ Crummey, Robert O. (6. junij 2014). The Formation of Muscovy 1300 - 1613 (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-317-87199-6.
- ↑ Каретникова М.С. Русское богоискательство. Национальные корни евангельско-баптистского движения.
- ↑ B.A. Rybakov. Strigolniki, str. 4-11.
- ↑ »СТРИГОЛЬНИКИ • Большая российская энциклопедия - электронная версия«. bigenc.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2022. Pridobljeno 21. avgusta 2022.
