Služnik (arhitektura)
Služnik (nemško: ‘’ Dienst’’) (tanki paličasti členi ob steni ali slopu) je ime za gradbeni element gotske sakralne arhitekture. To je tanek polsteber, v preseku polovica, četrtina ali tričetrt kroga, in je eden od sestavnih delov snopastega stebra ali pilastra (francosko: fascicule).[1]
Služnik običajno poteka od dna, preko celotne mase zidu vse do oboka, kjer preide v rebro – nosilec oboka.[2] Služnik zato vizualno in konstrukcijsko deluje kot eden od najpomembnejših elementov notranjosti gotske sakralne arhitekture, posebej poudarjajoč tipično gotsko vertikalnost volumna in konstrukcije.
Izraz se je prvič pojavil v tedenskih obračunih praške stolnice 1372/78 kot »dinst« in ga je v literaturi o zgodovini stavbarstva uvedel Georg Gottfried Kallenbach leta 1843/45.[3]
Sklici
[uredi | uredi kodo]Literatura
[uredi | uredi kodo]- Ernst Gall: Dienst, in: Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte, Bd. 3, 1954, Sp. 1467–1479.