Slovanska pisava

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Slovanska pisava je hipotetična pisava, ki naj bi jo uporabljali Slovani pred pokristjanjevanjem in sprejetjem glagolice in cirilice. Ne obstajajo nikakršni fizični dokazi o slovanski pismenosti, vendar omembe lahko zasledimo v srednjeveških virih.

Pisni viri o obstoju zgodnjih pisav[uredi | uredi kodo]

V 9. stoletju je bolgarski menih Črnorizec Hrabri v svojem delu “O pismeneh” kratko omenil, da so Slovani pred sprejetjem krščanstva uporabljali sistem »zarez in črt« (v stari cerkveni slovanščini чръты и рѣзы).

Drugi vir, Thietmar z Merseburga (25. 7. 975 -1. 12. 1018) je opisal hram na otoku Rügen, kjer je stal slovanski tempelj Arkona, da so imeli idoli na njih napisana imena ("singulis nominibus insculptis" Chronicon 6:23).[1] To še ne potrjuje obstoja pisave, ker je vir iz 11. stoletja, govori pa o 8. stoletju.

Ahmed ibn Fadlan je opisal navade Rusov, ki so prišli trgovat v Volško Bolgarijo. Po ritualnem zažigu ladje skupaj z umrlim so Rusi pustili pismo na grobu, »nato so naredili na mestu, kjer je bila ladja /.../ in na les napisali ime moškega in ime ruskega kneza, nakar so odšli.«[2] Fadlan ni pustil mnogo namigov o etničnem izvoru ljudi, zato se namiguje, da bi lahko celo bili Slovani, Germani ali predniki Fincev.

Arheološke sledi o obstoju zgodnjih pisav[uredi | uredi kodo]

  1. Leta 1949 je bila najdena amfora Kerch v Gnezdovu (Smolenska oblast) z napisom v stari vzhodni slovanščini. Raziskovalci so sklepali, da je beseda gorušna napisana v cirilici [3]. Razlaga ni bila široko sprejeta in so obstajale različne interpretacije.[4]

Dokazi iz etimologije[uredi | uredi kodo]

Slovanska beseda pisati »pьsati« prihaja iz skupne baltoslovanske besede za slikati, npr. v litvanščini piẽšti, paĩšas in ima isto korenino kot staroslovanska beseda pьstrъ (tudi pěgъ) v pomenu »barvni« (grško ποικίλος), verjetno izhaja iz starejšega indoevropskega korena *peik- »barven« (latinsko pingō). To kaže, da so slovani poimenovali umetnost pisanja po črnilu, ki piše oziroma »slika«.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.mgh-bibliothek.de/thietmar/edition/text.html Thietmarus Merseburgensis
  2. Ibn Fadlan, on the Rus merchants at Itil, 922.
  3. The Great Soviet Encyclopaedia, 2nd ed. Article "Гнездовская надпись".
  4. Roman Jakobson, Linda R. Waugh, Stephen Rudy. Contributions to Comparative Mythology. Walter de Gruyter, 1985. Page 333.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Порфирий (Успенский Константин Александрович, 1804—1885). Первое путешествие в Афонские монастыри и скиты архимандрита, ныне епископа Порфирия (Успенского), (репр. изд.). О-во сохранения лит. наследия, 2006, стр.143-167. — ISBN 5-902484-03-0.
  • Брайчевский М. Ю. Утверждение христианства на Руси. — 1988.
  • Громов Д. В., Бычков А. А. Славянская руническая письменность: факты и домыслы, — София, 2005.
  • Истрин В. А. Возникновение и развитие письма, — 1965.
  • Истрин В. А. 1100 лет славянской азбуки, — 1963, 1988 (2-е изд.).
  • Утевская П. А. Слов драгоценные клады. — 1982.