Sedem smrtnih grehov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hieronymus Bosch (1450-1516): slika Sedem smrtnih grehov.

Sedem smrtnih grehov tudi sedem glavnih grehov je v krščanstvu stara razvrstitev sedmih človeških lastnosti, ki veljajo za smrtne grehe in potemtakem pomenijo za posameznika pogubo, če v njih vztraja in se jih ne pokesa. Sedem smrtnih grehov so že zgodnji kristjani navajali svojim učencem, v 14. stoletju pa so postali tudi priljubljena tematika evropskih umetnikov. Sedem smrtnih grehov je ljudsko in zatorej nepravilno poimenovanje; pravilen teološki pojem je sedem glavnih grehov.

sedem glavnih grehov[uredi | uredi kodo]

Sedem smrtnih grehov, kot jih je navedel v 6. stoletju papež Gregor Veliki, kasneje pa tudi Dante Alighieri v Božanski komediji:

  1. Superbia: napuh
  2. Avaritia: pohlep
  3. Luxuria: pohota (nečistost, strast, poželenje)
  4. Ira: jeza
  5. Gula: požrešnost
  6. Invidia: zavist
  7. Acedia: lenoba

Začetnice latinskih izrazov dajejo besedo SALIGIA.

Povezave z demoni[uredi | uredi kodo]

Leta 1589 je Peter Binsfeld vsakega od smrtnih grehov povezal z demonom, ki so skušali ljudi vsak z njemu pripisanem grehu. Po Binsfeldovi klasifikaciji demonov so pari naslednji:

Greh povzročajo tudi drugi demoni: npr. Lilit in njeno potomstvo, inkubi in sukubi.

Sedem vrlin[uredi | uredi kodo]

Sedmim glavnim (kardinalnim) grehom stoji nasproti sedem krščanskih vrlin, ki se delijo na tri teološke vrline (vera, Upanje, ljubezen) in štiri kardinalne vrline (razumnost, pravičnost, pogum, zmernost).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]