Sedem smrtnih grehov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hieronymus Bosch (1450-1516): slika Sedem smrtnih grehov.

Sedem smrtnih grehov je v krščanstvu stara razvrstitev sedmih človeških lastnosti, ki veljajo za smrtne grehe in potemtakem pomenijo za posameznika pogubo, če v njih vztraja in se jih ne pokesa. Sedem smrtnih grehov so že zgodnji kristjani navajali svojim učencem, v 14. stoletju pa so postali tudi priljubljena tematika evropskih umetnikov. Sedem smrtnih grehov je ljudsko in zatorej nepravilno poimenovanje; pravilen teološki pojem je sedem naglavnih grehov.

Sedem smrtnih grehov, kot jih je navedel v 6. stoletju papež Gregor Veliki, kasneje pa tudi Dante Alighieri v Božanski komediji:

  1. Superbia: napuh
  2. Avaritia: pohlep
  3. Luxuria: pohota (nečistost, strast, poželenje)
  4. Ira: jeza
  5. Gula: požrešnost
  6. Invidia: zavist
  7. Acedia: lenoba

Začetnice latinskih izrazov dajejo besedo SALIGIA.

Sedem glavnih grehov stoji nasproti sedmim krščanskim krepostim, ki se delijo na tri Božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost).

Povezave z demoni[uredi | uredi kodo]

Leta 1589 je Peter Binsfeld vsakega od smrtnih grehov povezal z demonom, ki so skušali ljudi vsak z njemu pripisanem grehu. Po Binsfeldovi klasifikaciji demonov so pari naslednji:

Greh povzročajo tudi drugi demoni: npr. Lilit in njeno potomstvo, inkubi in sukubi.