Rimal Al Vahiba
Rimal Al Vahiba, Vahiba peščine ali Šarkijske peščine (arabsko رمال آل وهيبة, DMG Ar-Rimāl Aš-Šarkija) je puščava v governoratu Južni Aš Šarkija v vzhodnem Omanu.[1][2]
Območje je dobilo ime po plemenu Bani Vahiba.[3] Razdeljeno je med severni in južni governorat v vzhodni regiji. Območje je veliko 180 kilometrov od severa proti jugu in 80 kilometrov od vzhoda proti zahodu, s površino 12.500 kvadratnih kilometrov.[4] Puščava je znanstveno zanimiva, odkar je leta 1986 ekspedicija Kraljevega geografskega društva (Royal Geographical Society) dokumentirala raznolikost terena, rastlinstva in živalstva, pri čemer je opazila 16.000 nevretenčarjev ter 200 vrst drugih prostoživečih živali, vključno s pticami.[5] Dokumentirali so tudi 150 vrst avtohtonih rastlin.
Geologija[uredi | uredi kodo]
Puščava je nastala v obdobju kvartarja kot posledica sil jugozahodnega monsuna in severnega šamalskega pasata, ki je prihajal z vzhoda.[6] Glede na vrste sipin, ki jih najdemo na tem območju, je razdeljen na visoko ali zgornjo Vahibo in nizko Vahibo.[7]Zgornje območje vsebuje mega grebenske peščene sisteme na liniji sever-jug, za katere se verjame, da jih je oblikoval monsun. Sipine na severu, ki so nastale na neki točki po zadnji regionalni poledenitvi, merijo do 100 metrov v višino,[8] z vrhovi, ki se kopičijo na območjih tik za najmočnejšimi hitrostmi vetra, kjer je veter z upadajočo hitrostjo odlagal pesek.[9] Severne in zahodne meje puščave označujeta rečna sistema Vadi Batha in Vadi Andam. Pod površinskimi peski je starejša plast cementiranega karbonatnega peska. Naplavine, za katere se domneva, da izvirajo iz Vadi Batha v času paleolitika, so bile odkrite v osrednji puščavi 200 metrov pod površjem sipin.[10] Verjame se, da je vetrna erozija prispevala k obstoju skoraj ravne nižine na jugozahodu.[11]
Prebivalci[uredi | uredi kodo]
Območje zasedajo beduini, ki se med junijem in septembrom zbirajo v Al-Hujava, oazi blizu meje puščave, da nabirajo datlje. Plemena, prisotna na tem območju v času ekspedicije Royal Geographic Society, so vključevala predvsem Al Vahiba (ali Jal Vahiba), po katerem je regija poimenovana, Al-Amr, Al-Bu-Isa, Hikman, Hišm in Džanaba.[12]
Galerija[uredi | uredi kodo]
-
Drevo Prosopis cineraria -
Vahiba sipine -
-
Sončni vzhod -
Vozila na sipinah blizu vzhodnega gorovja Hadžar
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »The Wahiba Sands«. Rough Guides. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2020. Pridobljeno 16. avgusta 2014.
- ↑ »Sharqiya (Wahiba) Sands, Oman - Travel Guide, Info & Bookings – Lonely Planet«. Lonelyplanet.com. Pridobljeno 9. junija 2013.
- ↑ Alsharan, 615.
- ↑ Alsharan, 216.
- ↑ Darke and Shields, 216.
- ↑ Alsharan, 215, 279, 280.
- ↑ Pease, Patrick P.; Gregory D. Bierly; Vatche P. Tchakerianc; Neil W. Tindaled (september 1999). »Mineralogical characterization and transport pathways of dune sand using Landsat TM data, Wahiba Sand Sea, Sultanate of Oman«. Geomorphology. 29 (3–4): 235–249. doi:10.1016/S0169-555X(99)00029-X.
The Wahiba Sand Sea has been previously divided into upper (north and higher in elevation) and lower (south and lower in elevation) portions, based on dune morphology.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Alsharan, 119, 316.
- ↑ Cooke et al., 346.
- ↑ Alsharan, 282.
- ↑ Cooke et al., 305.
- ↑ Webster, Roger (1991). »Notes on the Dialect and Way of Life of the Āl Wahība Bedouin of Oman«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London. Cambridge University Press. 54 (3): 473–485. doi:10.1017/S0041977X00000835. JSTOR 619056.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Alsharhan, A. S.; IGCP Project 349 (1998). Quaternary Deserts and Climatic Change: Proceedings of the International Conference on Quaternary Deserts and Climatic Change : Al Ain, United Arab Emirates, 9–11 December 1995. Taylor & Francis. ISBN 90-5410-597-6.
- Cooke, Ronald U.; Andrew Warren; Andrew Goudie (1993). Desert Geomorphology. Taylor & Francis. ISBN 1-85728-017-2.
- Darke, Diana; Sandra Shields (2006). Oman: The Bradt Travel Guide. Bradt Travel Guides. str. 214–217. ISBN 1-84162-168-4.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- „Ramlat al-Wahiba: Die Modellwüste“ bei Spiegel-Online
