Psihično nasilje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Psihično nasilje je ena izmed oblik nasilja. Označuje množico dejanj, ki na nezaželen in grob način vplivajo na človekovo psiho (vpliva na samozavest, samospoštovanje in samopodobo žrtve).[1]

Opredelitev[uredi | uredi kodo]

Psihično nasilje je namerna uporaba moči proti posamezniku ali skupini ljudi. Vključuje zlorabo, zastraševanje in napade, s katerimi prizadenemo škodo mentalnemu, moralnemu in socialnemu razvoju posameznika.[2] Ocena oseb(e), dogodka ali dejanja kot nasilnega je subjektivna, osnovana na podlagi pripisovanja pomena dogodkov. Gre za interakcijo vplivov specifičnega dogodka, izkušenj, vrednot posameznika ipd.[3]

Pojavne oblike psihičnega nasilja[uredi | uredi kodo]

Oblik psihičnega nasilja je zelo veliko. Nekatera izmed vedenj, ki jih uvrščamo med psihično nasilje so:[4]

  • verbalno nasilje (uporaba grobih besed, vpitje, poniževanje, zmerjanje…),
  • ustvarjanje slabih in neprimernih mnenj o človeku na podlagi stereotipov,
  • izsiljevanje,
  • grožnje,
  • pretirana kritičnost,
  • socialna izolacija,
  • posesivnost,
  • ignoriranje,
  • molk,
  • grožnje s fizičnim nasiljem,
  • poniževanje,
  • nadzorovanje,
  • zahteve po pozornosti,
  • zbujanje občutkov krivde in manjvrednosti,
  • postavljanje ultimatov.

Psihično nasilje na delovnem mestu[uredi | uredi kodo]

Psihično nasilje na delovnem mestu se pojavlja povsod, ne glede na stopnjo izobrazbe in ne glede na položaj.[5] Je ena izmed pojavnih oblik nasilja na delovnem mestu, ki ga obravnava Zakon o delovnih razmerjih. Glavna značilnost psihičnega nasilja na delovnem mestu je izločitev in stigmatizacija posameznika. Glede na povzročitelje nasilja v delovnem okolju ločimo nasilje nadrejenega nad podrejenim, nasilje podrejenega nad nadrejenim, nasilje med delavci na isti ravni v hierarhični strukturi ter nasilje med delavci in njihovimi strankami oziroma odjemalci.[3] Potrebno je opozoriti, da obstaja zmeda v slovenski terminologiji, saj se psihično nasilje na delovnem mestu pogosto enači z mobingom. Dejanja, značilna za psihično nasilje na delovnem mestu:[6]

  • so usmerjena v enega ali več zaposlenih,
  • jih žrtve zavračajo,
  • so lahko premišljena ali nenamerna,
  • so za žrtev ponižujoča in žaljiva ter ji povzročajo stisko,
  • lahko negativno vplivajo na opravljanje dela in/ali ustvarjajo neprijetno delovno okolje.

Vedenja, značilna za psihično nasilje na delovnem mestu (npr. prikrivanje informacij, izolacija, klevetanje, kritiziranje, širjenje govoric, vpitje, posmehovanje) so raziskovalci kategorizirali in razdelili v pet skupin:[7]

  • Dejanja povezana z delom (lahko vključujejo spreminjanje žrtvinih delovnih nalog na negativen način ali oviranje žrtve pri izpolnjevanju teh nalog).
  • Socialna izolacija posameznika (lahko vključuje prekinitev komunikacije s posameznikom ali izločitev posameznika iz družbenih dogodkov v organizaciji).
  • Osebni napadi/napadi na posameznikovo zasebno življenje z zasmehovanjem, žaljivimi opazkami ipd.
  • Verbalne grožnje, kritiziranje, vpitje ali sramotenje v javnosti.
  • Širjenje govoric.

Razširjenost psihičnega nasilja na delovnem mestu[uredi | uredi kodo]

Raziskave, opravljene v različnih evropskih državah (Avstrija, Danska, Finska, Irska, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Švedska in Velika Britanija), kažejo, da je od 8 % do 10 % zaposlenih občasno žrtev psihičnega nasilja na delovnem mestu, od 1 % do 4 % zaposlenih pa je žrtev resnih dejanj psihičnega nasilja.[8] V večini evropskih držav se psihično nasilje na delovnem mestu pogosteje pojavlja v javnem kot zasebnem sektorju. Ženske so pogosteje žrtve, moški pa povzročitelji psihičnega nasilja.[8] V povprečju traja psihično nasilje od 15 do 18 mesecev.[8] Med žrtvami psihičnega nasilja se približno enako pogosto pojavljajo zaposleni z različnim statusom.

Preprečevanje psihičnega nasilja na delovnem mestu[uredi | uredi kodo]

Na Nizozemskem so oblikovali model za preprečevanje in preseganje negativnih interakcij. Model je sestavljen iz petih faz:[6]

  • Prva faza – preprečevanje: oblikovanje politike ob upoštevanju zakonske obveze in možnih finančnih posledic na podlagi podatkov o razširjenosti negativnih interakcij v podjetju.
  • Druga faza – odkrivanje: potrebno je določiti, kdo je odgovoren za odkrivanje in prijavo negativnih interakcij.
  • Tretja faza – podpora in pomoč: napotitev žrtve k usposobljenemu svetovalcu in po potrebi naprej k zdravniku ali psihologu.
  • Četrta faza – intervencija: neformalne rešitve (lahko neke vrste mediacija), formalni pritožbeni postopki, reševanje problema z zunanjo pomočjo.
  • Peta faza – dolgoročnejši ukrepi: osveščanje zaposlenih, spreminjanje pravil vedenja in vrednot v skupini, povečana »občutljivost« za negativne interakcije ipd.

Psihično nasilje v družini[uredi | uredi kodo]

Psihično nasilje v družini se lahko pojavlja kot samostojna oblika nasilja, lahko pa se prepleta s fizičnim in spolnim nasiljem.[9] Gre za nasilje v kontekstu navezovalnih odnosov. V družini, v katerih vlada nasilje, se ciklično izmenjujejo občutki varnosti, tolažbe in zaščite z občutki nemoči, strahu in obupa.[10]

Razširjenost psihičnega nasilja v družini[uredi | uredi kodo]

Pilotna raziskava Katedre za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani iz leta 2006 je pokazala, da je 10,9 % obiskovalcev zdravnika družinske medicine žrtev psihičnega nasilja v družini.[10] Raziskavo so leto kasneje ponovili. Žrtev psihičnega nasilja v družini je bilo 23, 8 %, od tega 15, 7 % moških in 28, 5 % žensk.[10] Večjo verjetnost za pojav psihičnega nasilja imajo ženske, mlajši posamezniki in (večkrat) razvezane osebe.[10]

Nasilje nad otroki[uredi | uredi kodo]

Psihično nasilje, kot primarna oblika nasilja nad otrokom, se v ZDA pojavlja v 7-11 % primerov, nekoliko pogosteje nad deklicami.[9] Verjetno se psihično nasilje nad otroki pojavlja še v večjem obsegu, saj so v uradne statistike vključeni le primeri, ko se žrtve odločijo spregovoriti in poiskati pomoč ali pa zaposleni v določenih organizacijah prepoznajo nasilje. Stopnja psihičnega trpinčenja raste s starostjo otroka. Psihično nasilje nad otroki obsega vedenje staršev ali skrbnikov, s katerim onemogočajo razvoj samospoštovanja in medosebnih veščin otroka.[11] Vključuje namensko omalovaževanje, zmerjanje in druge oblike žaljivega vedenja, ki prizadenejo otrokovo samopodobo in samospoštovanje, zavestno in namensko zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, poniževanje otroka in prikrajševanje za dostojanstvo, zastrahovanje, izolacija otroka, namenska vzgoja za asocialnost in disocialnost, izkoriščanje otrokovega dela v družini ipd.[12] Nasilje v družini obravnava Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Posledice psihičnega nasilja nad otroki[uredi | uredi kodo]

Psihično nasilje pogosto povzroča veliko globlje posledice kot telesno zanemarjanje. Posledice psihičnega nasilja nad otroki so:[10]

Preprečevanje nasilja v družini[uredi | uredi kodo]

Ukrepi za sistemsko reševanje nasilja v družini:[5]

  • Dostopnost ustreznih informacij (strokovnjaki, krizni telefoni, skupine za samopomoč…).
  • Odkrivanje nasilja v družini (zgodnje intervencije).
  • Prijavljanje.
  • Pomoč in terapevtska obravnava celotne družine.
  • Ukrepi za otroke (posebna skrb socialnih služb, šola za starše…).
  • Pomoč ženskam (odstranitev nasilneža, namestitev v varne hiše, finančna pomoč…).
  • Ukrepi za starejše.
  • Obravnava storilcev.
  • Izobraževanje (učenje nenasilnih načinov reševanja problemov, učenje o vrednotah …).
  • Socialne službe (multidisciplinarni pristop, oblikovanje protokolov za obravnavo …).
  • Nevladne organizacije (selekcija, strokovna usposobljenost – dopolnjevanje dela javnih služb).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kuhar, R, Guzelj, P., Drolc, A. in Zabukovec, K. (1999). O nasilju: priročnik za usposabljanje. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
  2. ^ 'WHO (2002). Framework guidelines for addressing workplace violence in the health sector. Sneto z naslova: http://www.who.int/violence_ injury_prevention/violence/interpersonal/en/WVguidelinesEN.pdf
  3. ^ 3,0 3,1 'Babnik, K., Štamberger Kolnik, T. in Kopač, N. (2012). Predstavitev rezultatov dela raziskave »nasilje nad medicinskimi sestrami na delovnem mestu«: oblike, pogostost in povzročitelji psihičnega nasilja. Obzornik zdravstvene nege, 46(2). 147–156.
  4. ^ Društvo za pomoč odvisnikom od nedovoljenih drog. Pridobljeno 1.4.2015, s http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje.
  5. ^ 5,0 5,1 Selič, P. in Jakopin, A. (2009) Trpinčenje na delovnem mestu: razširjenost in posledice pri specializantih medicine v Sloveniji v letu 2009. Sneto z naslova: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/9e6eccc7fdd765242ff7e6e21a258bf8.pdf Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani .27.27Seli.C4.8D.27.27 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  6. ^ 6,0 6,1 Urdih Lazar, T. 2006. V prihodnost s pogledom na preteklost: mobbing, bullying, psihično nasilje na delovnem mestu v Evropi. V T. Urdih Lazar (ur.), Nasilje na delovnem mestu (str. 7– 32). Ljubljana: Klinični center.
  7. ^ Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D. in Cooper, C. (2003). The concept of bullying at work: The European tradition. V S. Einarsen, H. Hoel., D. Zapf in C. Cooper (ur.), Bullying and emotional abuse in the workplace: international prospectoves in research and practise (str. 3– 30). London, New York: Taylor & Francis.
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 Zapf, D., Einarsen, S., Hoel, H. in Vartia M. (2003). Empirical findings on bullying in the workplace. V S. Einarsen, H. Hoel., D. Zapf in C. Cooper (ur.), Bullying and emotional abuse in the workplace: international prospectoves in research and practise (str. 103–126). London, New York: Taylor & Francis.}
  9. ^ 9,0 9,1 Filipčič, K. (2002). Nasilje v družini. Ljubljana: Tiskarna Ljubljana.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 Selič, P. (2009). Nasilje v družini, v kateri so otroki. Sneto z naslova: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/00844785deaee21de51bbfefd8f1eb7e.pdf Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Seli.C4.8D so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  11. ^ Bezenšek Lalić, O. (2009). Odzivanje socialnih delavk in delavcev na nasilje v družini. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke-žrtve nasilja.
  12. ^ Kos Mikuž, A. (1997). Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. V A. Satler (ur.), Trpinčen otrok: kako prepoznavati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok (str. 52–90). Ljubljana: Meridiana.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Ženska svetovalnica [1]
  • Društvo za nenasilno komunikacijo[2]
  • Zavod emma (center za pomoč žrtvam nasilja) [3]
  • WHO (v angleščini) [4]