Pristava Bled

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pristava Bled
Pristava Bled se nahaja v Slovenija
Pristava Bled
Geografska lega: Pristava Bled, Slovenija
LegaCesta svobode 22, Bled
Občina Bled
Koordinati46°21′25.931″N 14°5′32.050″E / 46.35720306°N 14.09223611°E / 46.35720306; 14.09223611Koordinati: 46°21′25.931″N 14°5′32.050″E / 46.35720306°N 14.09223611°E / 46.35720306; 14.09223611
Zgrajeno11. stoletje
ArhitektAlenka Kham-Pičman (1988), R. Tadić (pred 1940)
Uradno ime: Bled - Pristava
evid. št.13270[1]

Pristava Bled (konjušnice, kasneje tudi tako zvan "blok") je bila zgrajena po zaslugi kraljice Marije Karađorđević in arhitekta R. Tadiča v letih 1920−1940.

Sestoji iz treh delov: spodnji, kamniti del, so bile konjske lože (konjušnice), zgoraj pa sta dve dvorišči oziroma atrija, ki se delita na staro in novo dvorišče.

Stavba je bila zgrajena v dveh fazah. Najprej (1924) je bilo zgrajeno prvo dvorišče, kasneje (1938) pa prizidano še drugo. Prvotno je bila namenjena dvornim hlevarjem in namestitvi konjev dvorne konjušnice. Tedaj so bili avtomobili vrla redkost. Zgoraj, nad konjskimi ložami, so bila stanovanja namenjena služničadi in ostalemu osebju dvorca Suvobor, kraljeve blejske rezidence. Dvorec Suvobor, nekdanji dvorec Windischgraetzev, je stal na današnji lokaciji "Titove" Vile Bled. Dvorec je bil tik pred drugo svetovno vojno porušen po ukazu kraljice Marije

Velika je kakor grad

Kompleks Pristave Bled meri okrog 15.000 m2. Zasnovan je v obliki kareja. Znotraj hiše sta dve dvorišči ali atrija (staro in novo dvorišče). Pred dozidavo novejšega dela je bil pred Pristavo tudi velik vrt z vodnjakom. Prvotno so bile v kleti konjske lože, delavnice in drugi tehnični prostori za potrebe dvorca Suvobor, v pritličju je bila pralnica, kuhinja, shrambe in sobe za služničad, v nadstropjih pa stanovanja s kuhinjo, dvema sobama in kopalnico. V mansardi je bilo nekaj večjih apartmajev.

Stavba je v kletnem delu grajena iz kamna, v pritličju in nadstropju pa je pozidana z opeko. Mansardni del je lesen, v prečih oseh so balkonske lože z leseno balustrado in izrezljanimi stebri. Streha je dvokapna, čopasta s strmim naklonom, tipična za hiše v alpski pokrajini.

Izgled Pristave temelji na avtohtonosti gorenjske arhitekture. Pročelje fasade je bogato z različnimi elementi, ki tvorijo prečudovito mogočnost in poudarjajo pomembnost samega objekta.

Kletni del fasade je obložen s kamnom, prav tako so kamniti tudi zunanji oboki, ki se razsprostirajo po obodu zgradbe. Po zgornjem delu fasade so kamniti okenski okvirji, oboki in portali. Okna so razmeroma majhna, pristna in podobna slovenski kmečki srednjeveški arhitekturi. Mansardni del fasade je lesen, saj je grajen po sistemu zlaganja brun na preklop. Že prej omenjeni prečudoviti balkoni z narezljanimi stebri pa imajo v svojih balustradah vrezan vzorec v obliki srca, ki izvira iz Bohinja. Okna v mansardi so obrobljena z vzorčasto obrezanimi lesenimi okvirji.

Gre za poseben slog gradnje, ki izhaja iz avstrijske alpske arhitekture s pridihom slovenske kmečke stavbne avtohtonosti. Ta opisan slog je bil zelo priljubljen kraljici Mariji in je nekakšen zaščitni znak za vrsto drugih objektov, ki jih je gradila dinastija Karađorđević. Najdemo ga na objektih kot so: grad Brdo, Kraljeva koča v Kamniški Bistrici, Vila Rog v Bohinju in mnogih drugih v lasti Karađorđevićev.

Namesto dvorca Suvobor Nova Vila

Na mestu porušenega dvorca Suvobor so po vojni zgradili Vilo Bled, ki je delo arhitekta Viktorja Glanza. Dokončana je bila leta 1946 in je bila v lasti nekdanje države SFRJ. Uporabljal jo je predsednik Tito, kot svojo rezidenco za obiske na Bledu. To ogromno vilo z velikim posestvom in gozdom okoli nje so po letu 1973 odprli kot protokolarni hotel zaprtega tipa. Po osamosvojitvi leta 1991 je hotel postal odprtega tipa - za turiste. Na posestvu nekdanjega gradu Suvobor so še vila Mali gradec, poznana kot vila Belvedere in je delo arhitekta J. Plečnika, pa tudi mogočen stekleni rastlinjak, ki spominja na Plečnikovo delo, čeprav je delo arh. D. Fürsta (avtor prvotnih načrtov kompleka Vila Bled). Zraven rastlinjaka je bila tudi kurlinica z visokim opečnatim dimnikom skritim na griču. V velikem parku najdemo temelje še za ostale objekte in vile, ki so jih Karađorđevići nameravali zgraditi za svojo družino. V planu sta bili še dve manjši vili, ki so ju načrtovali tik pred vojno, ker pa nikoli ni bilo najdenih nobenih načrtov ali zapisov o tem, se ne ve kakšen naj bi bil njihov izgled. Dokončana je bila le ena vila (1941), ki pa je locirana na koncu posestva in ima svoj izhod iz obzidja Vile Bled. Na ozemlju Vile Bled so bili tudi podzemni rovi, ki naj bi bili speljani med omenjenimi objekti. Vilo Mali gradec je pričel graditi kralj Aleksander, saj se je s svojo družino želel preseliti na Bled. Zaradi vojne in njegove smrti ni bila dokončana. Dokončani so bili le trije 30 metrski kamniti stebri, na katerih danes stoji vila Belverdere.

Po drugi svetovni vojni je bil objekt Pristava nacionaliziran. V njem so naselili delavske družine. Bil je prvi "blok" na Bledu.

Stavba ima skozi svoj obstoj kar burno zgodovino, vendar zelo žalostno zgodbo in usodo, kar zadeva ravnanje, lastništvo in upravljanje. Skozi čas je bil večkrat spremenjen njen namen.

Po 2. sv. vojni je bila najprej predelana v stanovanjski blok. Takrat (leta 1952) je bila izvedena edina obnova objekta, v času komunizma, ki pa je bila le osnovna. Obnovljene so bile inštalacije, fasada in streha.

Do konca 80-tih let je bil objekt že zelo dotrajan in zanemarjen. Kdo vse je živel v Pristavi ni moč raziskati, saj se je v petih desetletjih zamenjalo veliko najemnikov. Do začetka 60. let je bila ta zgradba skorajda edina večja kolektivna stanovanjska zgradba v radovljiški občini. Dinamično je bila pristava precej obremenjena, saj je bilo v njej več kot 100 stanovanj. Težko si je zamisliti koliko otrok je odraslo v tej hiši. Zadnja generacija stanovalcev so bili socialno ogroženi občani. Občina Radovljica in takratna država pa nikoli nista posvečali pozornosti temu objektu. Na koncu so bila notri le še dotrajana, na pol podrta stanovanja, neprimerna in celo nevarna za bivanje. Konjske lože so že med časom po vojni preuredili v garaže, pralnice, skladišča in drvarnice nakopičene z vsem mogočim. Tedaj je Pristava že slovela kot socialni blok, obsojen na rušenje.

Iz bloka naredili trgovsko hišo

Leta 1987 je bil objekt dokončno izseljen in predan v lastništvo podjetju Almira Radovljica, ki je celoten objekt obnovilo, tako da je k sodelovanju pri adaptaciji povabilo 46 podjetij. Ta so z vnaprej plačano najemnino zagotovila potrebna sredstva za obnovo Pristave, kamor je bilo vloženega ogromno denarja. Leta 1989 je bil objekt v celoti rekonstruiran in na novo odprt kot trgovsko poslovni center z veliko kapaciteto prodajnih površin. Imenoval se je "Modna hiša Pristava", ki pa je zaradi svoje odmaknjenosti iz mesta in izgradnjo Gadafi centra Bled, ki so ga odprli leta 1992, svoj nov sijaj popolnoma izgubil. Prav tako se je v tem času podjetje Almira iz Radovljice, znašlo v hudih finančnih stiskah zato je bila "Modna hiša Pristava" po letu 1993 v celoti zaprta.

Blejska pristava popolnoma zapuščena in obsojena na propadanje

Trenutno je še v lasti države, ki pa se že ves čas spreneveda o njegovem kulturno nacionalnem pomenu, čeprav je zaščitena kot arhitekturni spomenik. Resnost vprašanja kaj storiti s Pristavo pa je vsak dan večja. Po letu 2000 je bil kletni del delno dodeljen v uporabo kot galerija slikarja Jožeta Ciuhe, kar pa je zaradi nesporazumov z dodelitvijo lastninskih pravic propadlo. Tudi poizkus organiziranja prireditev blejskega turističnega društva je bil neuspešen. Sklenjena je bila že pogodba o najemu celotnega objekta za dalj časa z blejskim podjetjem Sportina, ki pa kljub ambicijam in jasni viziji ni moglo vplivati na ponovno oživetje Pristave, saj so že v začetku nastali problemi in nesoglasja med lastnikom in najemnikom pri samem upravljanju objekta. Vrnitev prvemu lastniku v času denacionalizacije ravno tako ni bila v interesu države.

Po 32 letih od kompletne adaptacije in odprtja popolnoma prenovljene Pristave tam stojijo le še plesnivi zidovi, razbita okna in luknjasta streha. Nekdanji še živeči stanovalci pristave trdijo, da je zdaj ta hiša še v slabšem stanju, kot je bila pred prenovo leta 1987. Pristava se tako rekoč podira, cena za njeno obnovo pa bo po vsaki zimi višja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 13270". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.