Pridevnik: Razlika med redakcijama
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Pridévnik |
'''Pridévnik''' je pregibna beseda, ki izraža kakovost (''lep'', ''mlad'', ''pravi''), mero oziroma količino (''majhen''), vrsto (''zadnji'') ali svojino (''očetov'') in spada med [[pridevniška beseda|pridevniške besede]].<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 12. 2018.</ref><ref name=ESJ>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref><ref name=Toporišič_Slovnica/> Pridevniku lahko praviloma določimo [[sklon]], [[slovnični spol|spol]] in [[slovnično število|število]], ki se ujema s [[samostalnik]]om, na katerega se pridevnik nanaša.<ref>Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.</ref> V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. ''lila krilo'', ''lila cvet'').<ref name=Toporišič_Slovnica>Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.</ref> |
||
V [[stavek|stavku]] opravlja vlogo [[levi prilastek|levega prilastka]] (''ljubezniv otrok''); v čustveno poudarjenih zvezah (''strela božja'') in ob [[zaimek|zaimkih]] (''jaz sam'') lahko opravlja tudi vlogo [[desni prilastek|desnega prilastka]], ob [[pomožnik]]u pa se prevrača v [[povedkovnik]] in opravlja vlogo [[povedkov prilastek|povedkovega prilastka]] (''Sava teče motna.'').<ref name=ESJ/> |
V [[stavek|stavku]] opravlja vlogo [[levi prilastek|levega prilastka]] (''ljubezniv otrok''); v čustveno poudarjenih zvezah (''strela božja'') in ob [[zaimek|zaimkih]] (''jaz sam'') lahko opravlja tudi vlogo [[desni prilastek|desnega prilastka]], ob [[pomožnik]]u pa se prevrača v [[povedkovnik]] in opravlja vlogo [[povedkov prilastek|povedkovega prilastka]] (''Sava teče motna.'').<ref name=ESJ/> |
||
Redakcija: 12:49, 14. april 2020
Pridévnik je pregibna beseda, ki izraža kakovost (lep, mlad, pravi), mero oziroma količino (majhen), vrsto (zadnji) ali svojino (očetov) in spada med pridevniške besede.[1][2][3] Pridevniku lahko praviloma določimo sklon, spol in število, ki se ujema s samostalnikom, na katerega se pridevnik nanaša.[4] V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. lila krilo, lila cvet).[3]
V stavku opravlja vlogo levega prilastka (ljubezniv otrok); v čustveno poudarjenih zvezah (strela božja) in ob zaimkih (jaz sam) lahko opravlja tudi vlogo desnega prilastka, ob pomožniku pa se prevrača v povedkovnik in opravlja vlogo povedkovega prilastka (Sava teče motna.).[2]
Vrste pridevnikov
Glede na vprašalnico ločimo:
- lastnostni (kakovostni) pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lepa, trda, velika ...
- vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ...
- svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin, Batov, Bobanov ...
Pregibanje
Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (na primer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (na primer poceni --, lila --).[3]
Določnost
Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).[5] Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, določna oblika pa v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).[6]
Glej tudi
Viri
- ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 12. 2018.
- ↑ 2,0 2,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
- ↑ Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
- ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102.
- ↑ http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.
