Škedenj, Trst

Škedenj, Ščedna ali Ščiédna v lokalnem slovenskem narečju, (Ital: Sèrvola) je tržaška zgodovinska mestna četrt. Na severu jo omejuje ulica Baiamonti, na jugu ulica Valmaura, na vzhodu ulica dell'Istria in na zahodu obala Tržaškega zaliva. Meri približno 1,5 km2 in je od središča mesta oddaljen približno 3 kilometre.

Etimologija

Slovensko ljudsko ime izhaja iz apelativa Ščedína, kar daje misliti, da so prvotni slovenski prebivalci pred naselitvijo tu iztrebili gozd, po katerem je kraj v latinščini dobil ime Sílvula.

Med fašizmom je četrt dobila ime Villaggio Ilvania (iz ILVA, ime je četrti dal Benito Mussolini na obisku v Trstu), čeprav je vedno prevladovalo današnje ime.

Zgodovina

Škedenj se je prvič pojavil v Srednjem veku (prvič je citiran leta 1256) na južnem delu griča pod cerkvijo, kjer sta se nahajala staro pokopališče ter škofijski sedež. Leta 1271 je bila prvič omenjena cerkvica pri Sveti Soboti, ki naj bi bila porušena leta 1784.

Vsaj od 16. stoletja je Škedenj še imel soline, ki so bile odstranjene na koncu 19. stoletja.

Spomenik padlim in umrlim v svetovnih vojnah

[Slika:Caduti_Trieste.JPG|sličica|Spomenik padlim med drugo svetovno vojno na pokopališču pri Sveti Ani]] Bombardiranje v prvi svetovni vojni je v Škednju zahtevalo devet življenj. 10. junija 1944 je med bombardiranjem umrlo 36 ljudi. Leta 1946 sta dve osebi umrli v manifestaciji. Padlih v odporniškem gibanju iz Škednja, Svete Ane in Kolonkovca se spominjamo s spomenikom v ulici dell'Istria, ki je bil dokončan leta 2001.

Prebivalstvo

Leta 1776 je naselje štelo 350 prebivalcev in 107 hiš, leta 1804 480 prebivalcev in 135 hiš, leta 1825 700 prebivalcev in 118 hiš, leta 1834 909 prebivalcev. Demografska porast je predvsem posledica priseljencev s Krasa, Istre, Brkinov ter Vipave. Leta 1869 je naselje štelo že 1.883 prebivalcev in 229 hiš in je postalo največje naselje v predmestju. Leta 1910 je bilo 5.372 prebivalcev, leta 1931 6.828 prebivalcev, leta 1951 9.611 prebivalcev, leta 1971 13.537 prebivalcev in leta 1986 15.947 prebivalcev. S porastom prebivalstva se je zmanjšalo število Slovencev v okraju: leta 1910 je bilo Slovencev približno 60%, leta 1945 43% (3.222), leta 1971 samo 6% (833). Najstarejši škedenjski priimki so Godina, Flego, Merlak, Suman in Sancin (ali Sanzin). Priimek Sancin je tudi najbolj številen, na začetku 20. stoletja je bilo 158 družin s tem priimkom.

Šolstvo

V Škednju so odprli prvo šolo v Trstu, saj je bil največja in najbolj delavska četrt. Prvi učitelj je bil zaposlen leta 1780, pouk se je pričel naslednje leto. Leta 1879 so odprli osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom, leta 1898 slovenski otroški vrtec, leta 1901 italijanski otroški vrtec. Leta 1907 so odprli nemško šolo, leta 1909 pa nemški vrtec.

Kultura

Tudi kulturne dejavnosti so se pričele mnogo let nazaj: po zgledu Slovanske čitalnice v Trstu in Kmečkih čitalnic v Rojanu, Barkovljah, Sv. Ivanu, Opčinah in Rocolu, je bila tudi v Škednju odprta Kmečka čitalnica, ki pa je delovala le dve leti. Leta 1884 je bilo ustanovljeno zborovsko družbo Slovanska vila, ki se je razšlo leta 1886, leta 1889 pa je bil ustanovljen nov zbor, in sicer zbor Velesila.

Gospodarstvo

Škedenjska železarna leta 1905

Leta 1897 je bil zgrajen prvi del današnje škedenjske železarne, po naročilu Kranjske industrijske družbe (Krainische Industrie Gesellschaft). Od leta 1906 do leta 1908 je v Škednju delovala avtomobilska tovarna Alba Automobilwerke Aktiengesellschaft.

Mestna četrt je bila poznana tudi po značilnem škedenjskem kruhu (t.i. "bighe"), ki so ga izmislile škedenjske krušarce. Škedenj je namreč imel krušno tradicijo, priznano tudi izven Trsta. Leta 1756 je Škedenj osvojil tudi prvo nagrado avstrijske krone za najboljši kruh v celem cesarstvu in tedaj so škedenjske krušarce obiskale Dunaj in na dvoru predstavile kruh. Pravijo, da je med drugo svetovno vojno škedenjski kruh dosegel tudi ranjence v partizanski bolnišnici Franja. Krušarce so z dejavnostjo nadaljevale tudi po vojni, dokler niso novi higienski predpisi prepovedali domačo krušno peko.

Župnijska cerkev

Sedanja župnijska cerkev sv. Lovrenca se nahaja na istem kraju, kjer je bila prejšnja cerkvica, omenjena prvič leta 1338, obnovljena leta 1631. Za to, da bi zgradili novo cerkev, so staro porušili leta 1844, požar pa je novo cerkvico uničil leta 1899. Leta 1891 je bila zgrajena sedanja cerkev.

Znane osebnosti

Iz Škednja prihaja več znanih oseb:

• Mariano Cerne (kipar in slikar)
• Silvester Godina (slikar)
• Ivan Grbec (skladatelj in zborovodja)
• Marica Gregorič-Stepančič (pisateljica)
• Danilo Merlak (operni pevec)
• Ondina Otta (operna pevka)
• Zora Perello (politična aktivistka)
• Modest Sancin (gledališki igralec)
• Xenia Vidali (operna pevka)
• Cesare Maldini (nogometaš)
• Pino Roveredo (pisatelj)
• Guglielmo Trevisan (nogometaš in trener)
• Ettore Trevisan (nogometaš in trener)
• Giorgio Ferrini (nogometaš)
• Ezio De Marchi (učitelj, padli vojak med prvo svetovno vojno)
• Ondina Peteani (partizanska kurirka in politična aktivistka)

V Škednju so delovali tudi:

• Ferdo Kleinmayr (pisatelj)
• Guido De Santi (kolesar)
• Jakob Ukmar (teolog, pisatelj)
• Giovanni Galeone (nogometaš in trener)

Viri

• Milan Bufon e Aleksej Kalc (a cura di): Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjiga: Tržaška pokrajina, Trst, 1990
• Dušan Jakomin: Škedenjska krušarca = Servola: La portatrice di pane, Trst 1987
• Dušan Jakomin: Škedenj v besedi in sliki 1, Trst 1983
• Dušan Jakomin: La Servolana nell'arte e nella storia, Trst 2004
• Dušan Jakomin: Od petrolejke do iPada: Pričevanje primorskega duhovnika, Koper/Capodistria 2014
• Pavle Merkù: La personalità e la produzione di Ivan Grbec, Trst 2003
• Mojca Potrč: Omaggio a Ondina Otta Klasinc, Trst, 2006
• Alojz Rebula: Jakob Ukmar, Pordenone, 1992
• Paolo Sommariva: Prepareve, se parti..., Škedenj, 2004
• Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, Prva knjigaː Tržaška pokrajina, Založništvo tržaškega tiska d.d., Trst, 1990 (COBISS)