Imenovalnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Imenoválnik''' ali '''nóminativ''' je prvi [[sklon]]<ref name=ESJ>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref> oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo |
'''Imenoválnik''' ali '''nóminativ''' je prvi [[sklon]]<ref name=ESJ>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref> oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo z [[vprašalnica|vprašalnico]] ''kdo ali kaj''. Imenovalnik je dobesedni prevod [[latinščina|latinske]] besede ''nominativus'', torej 'sklon, ki poimenuje'.<ref>Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.</ref> Je sklon [[osebek|osebka]] in [[povedkovo določilo|povedkovega določila]].<ref name=ESJ/> V slovenščini je prevzel tudi vlogo [[zvalnik]]a; zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja.<ref>Marko Snoj (oktober 2013). Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 4. 1. 2018.</ref> |
||
=== Raba imenovalnika v slovenščini === |
=== Raba imenovalnika v slovenščini === |
||
Redakcija: 23:38, 4. januar 2018
Imenoválnik ali nóminativ je prvi sklon[1] oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo z vprašalnico kdo ali kaj. Imenovalnik je dobesedni prevod latinske besede nominativus, torej 'sklon, ki poimenuje'.[2] Je sklon osebka in povedkovega določila.[1] V slovenščini je prevzel tudi vlogo zvalnika; zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja.[3]
Raba imenovalnika v slovenščini
V slovenščini imenovalnik v stavku izraža:[4]
- osebek: Čudni časi so prišli. – Pri oknu je bila miza.
- povedkovo določilo: Hrast je drevo. – Hrast je zelen.
- prisamostalniški ujemalni prilastek: ptica pevka, človek žaba – temen oblak.
- pristavek osebka ali povedkovega določila: Ivan Cankar, naš veliki pisatelj. – To je on, Cankar.
- imenovalni prilastek: hotel Turist, stanuje v hotelu Turist. (Tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico in ga imenujemo imenovalni imenovalnik.)
- povedkov prilastek: Sin se je od vojakov vrnil možak. – Sava teče motna.
- zvalnik: Prinesi mi vodo, prijatelj. (Tak imenovalnik imenujemo ogovorni imenovalnik).
- izpostavljeni osebek: Janez, ta pa zna.
- jedro neglagolskega enojedrnega stavka: Mir. – Tišina! – Kakšna lepota!
- medmet: Bog nebeški! – Strela vendar.
Sklici
- ↑ 1,0 1,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
- ↑ Marko Snoj (oktober 2013). Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 4. 1. 2018.
- ↑ Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.