Slovani

Slovanski svet

Dežele z večinskim slovanskim prebivalstvom ter vsaj enim slovanskim državnim jezikom.

  Zahodni Slovani

  Vzhodni Slovani

  Južni Slovani

Izraz Slovani označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico jezikov, ki jim pravimo slovanski jeziki (od katerih vsi pripadajo indo-evropski jezikovni skupini).

O slovanih je znano le malo, preden so bili omenjeni v bizantinskih zapisih v šestem stoletju našega štetja, kar pa o njih pred bizantinskimi zapisi vemo, večinoma izhaja iz arheoloških in lingivstičnih študij. Bizantinski avtorji opisujejo slovane kot "Schlaveni".

Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je izvor slovanov nekje med plemena železne dobe, ki so živela v dolinah Odre in Vistule (danes Poljska in Češka republika) okoli prvega stoletja našega štetja, vendar to ostaja stvar debate. Glede na arheološka dejstva vemo, da so Proto-Slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dnjeper v Belorusiji. Verjetno niso imeli nekega specifičnega centra izvora svoje kulture, ampak so najbrž živeli na širokem področju katerega kulturne lastnosti so si delili z ostalimi prebivalci.

Ime

Opomba: Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavila v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjena tudi pri nas. Slavi danes sami sebe kličejo Slovani, to pomeni "tisti, ki govorijo", medtem ko pravijo svojim sosedom Nemcem Nemci "ne-umci/neumneži", oziroma, "tisti, ki ne poznajo besed". Za potrebe tega dela članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.

Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemej (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme Stavanoi, ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, Suobenoi, katere je pripisal azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemej je svoje informacije dobil iz dveh virov, ortografija kopij ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatne lokalitete. V resnici se drugo ime zelo verjetno nanaša na predhodnike današnjih slavov, kot se verjetno tudi prvo ime, čeprav manj zagotovo. Slavska kombinacija konsonantov sl je postala v grški ortografiji verjetno stl, sthl ali skl. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta 1679 (Hartknoch). Razen Ptolemeja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Mnenje, ki so ga nekoč delili nemški in veliko slavskih šolarjev, ki so rekli da sta imeni Suevi in Slav enaki in da so ti dve ljudstvi zagotovo enaki, čeprav so Suevi veja nemcev in so predniki današnih Švabov, mora biti absolutno zavrnjeno. Razdrobljena imena, ki jih lahko najdemo v starih inskripcijah in starih čarterjih, ki zvenijo ali so podobni besedi Slav, pa zaradi potreb natančnega zgodovinopisja ne pridejo v poštev.

Po referenci Ptolemeja so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih psevdo-cesariosa Nazianzuma, katerega dela so se pojavila na začetku šestega stoletja; sredi šestega stolatja sta Jordanis Procopius o njih dala bolj natančno mnenje. Stare slavske avtoritete nam tako podajo izraz Slovene (singularno Slovenin) katerih država je Slovensko, katerih jezik je slovensk jazyk in katerih prebivalci so slovensk narod. Grki so nam dali Soubenoi, vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili izraze: Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi. Romani so uporabili izraze: Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia. Kasnejši avtorji uporabljajo izraze Sthlabenoi, Sthlabinoi, medtem ko so Rimljani pisali: Sthlaueni, Sthlauini. V "Življenju sv. Klementa" se pojavi izraz Sthlabenoi. Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi, s pridevniki, kot so sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus. V istem čase se pojavijo tudi krajšave, kot so sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania, kasneje tudi slavi. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis). Armenski Moises Kornski je poznal izraz Sklavajin, kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz Sglau ali Sglou, Arabci so posvojili izraz Sclav, vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal Saklab, Sakalib, kasneje tudi Slavije, Slavijun. Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz Seljabe.

Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so prvi zlog vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za originalno vedno tretirana krajša oblika Slav, katere pomen izhaja iz besede Slava (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu gloriosi (ainetoi). Vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo Slav pisalo v obliki Slovenin, s prvim zlogom o, in ta oblika je začela odražati pomen besede Slovo (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", verbosi, veraces, homoglottoi, in to ostaja sprejeta teorija do današnjega časa. Druge elucidacije imena Slav, kakor so človek (človek), skala (skala), selo (zaselek), slati (poslati), solovej (slavec) verjetno niso vredne omembe. Obstaja veliko več razlogov za drug komentar, ki so ga Slavski filologi naredili za derivacijo besede Slav od slovo (beseda). Konec en ali an oblike Slovenin kaže na derivacijo iz topografske designacije . Dobrowsky je to težavo pravilno dojel in je zato skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede slovo. Z malo rezerve je Safarik dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljeno lokaliteto Slovy ampak je povezal besedo Slovenin z litvansko Salaba ter letijsko Sala, od koder izvira Poljska zulawa, ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z sloba, svoba (svoboda). Najbolj verjetna razlaga je, da je beseda Slavi izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce Nemci (ta neumni :).

Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slavi, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnih in jugovzhodnih območij Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela nešteto slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja in jih prodajala naprej. Slavi so velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov kot sužnjev. Naretanci, piratsko slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije, so bili še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime slave.

Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemej, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemej je tako oklical Slave kot celoto z besedo Venedai in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (megiston ethnos). Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli Antae, in so razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: Veneti, Slavi, ter Antae, kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Obstaja tudi možnost, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. V neki drugi pasaži označi vzhodne Slave kot Veneti. Verjetno je našel izraz Veneti pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom Slavi ter Antae, čemur najbrž botruje prej omenjena trojiška razdelitev. Vse avtoritete sedmega stoletja kličejo vsa slavska plemena, bodisi južne Slave kakor zahodne Slave, ki so pripadali kraljestvu Samota, enostavno Slavi. Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa so imenovani "Slavi, imenovani Vindi" (Sclavi cognomento Winadi). V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata Slavski avtoriteti in Slavska misijonarja Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa. Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis pravi da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov, ta narod je moral živeti v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota Slavi. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej inkorporirala v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko se Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Konsekventno je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav originalno pripadalo le enemu slavonskemu plemenu, neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.

Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskih plemen. Kjerkoli se je slavsko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprej in potisnilo na stran splošno designacijo pod imenom Slavi. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi. Med uspešnejšimi plemeni ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošno ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter Slovinci Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slavi Novgoroda ter Slavi Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.

Vendi

Veliko starejša designacija pri zgodovinskih avtoritetah od Slavov je ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva sigurna referenca k sedanjim Slavom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. Naredili so ju rimska pisca Plinij in Takitus ter prej omenjeni Ptolemej. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani Vistule poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi isto. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo bolj povezani s prvimi omenjenimi. Ptolemej l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na Vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Vistuli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6). V stoletjih ki sledijo so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije ki so se zdaj začele, so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat kot prvo. Tudi zdaj nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).

Tisti ki se držijo teorije, da je bil izvorni dom Slavov v državah ob Danubi so poskušali zavračati mnenja da se te reference nanašajo na prednike sedanjih Slavov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni oziroma ne dajejo dovolj dokazov za črno-beli zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi oziroma Slavi so tako bili v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z Budinoi, ki jih je omenil Herodotus, in tudi otokom Banoma, ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje venetae, domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerski Venetoi, cezarjevi Veneti v Galiciji in Angliji, itd. Po vsej verjetnosti so bili jadranski Veneti Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar tudi za to ni dovolj dokazov.

Izvor imena Vendi je bil po vsej verjetnosti tuj in je bila rasa po tem imenu poznana le med drugimi, tujimi plemeni, in so prvi sami sebe v resnici klicali Slavi.