Kapski morski medved: Razlika med redakcijama
m še v infopolju in podnapisih slik |
m (GR) File renamed: File:Seal at керу Cape Town Scuba Diving.jpg → File:Seal at the Cape Town Scuba Diving.jpg File renaming criterion #2: To change from a meaningless or ambiguous name to a name... |
||
| Vrstica 40: | Vrstica 40: | ||
[[File:Arctocephalus pusillus 4 - Cape fur seal.JPG|thumb|250px|right|Mladi morski medved]] |
[[File:Arctocephalus pusillus 4 - Cape fur seal.JPG|thumb|250px|right|Mladi morski medved]] |
||
[[File:Fur Seals on Duiker Island.JPG|thumb|250px|Kolonija na otoku Duiker, Južna Afrika]] |
[[File:Fur Seals on Duiker Island.JPG|thumb|250px|Kolonija na otoku Duiker, Južna Afrika]] |
||
[[File:Seal at |
[[File:Seal at the Cape Town Scuba Diving.jpg|thumb|250px|Kapski morski medved pod vodo ob Agulhas Bank]] |
||
[[File:Arctocephalus pusillus 5 - Cape fur seal.JPG|thumb|250px|left|Kolonija na rtu Cape Cross, Namibija]] |
[[File:Arctocephalus pusillus 5 - Cape fur seal.JPG|thumb|250px|left|Kolonija na rtu Cape Cross, Namibija]] |
||
Redakcija: 19:00, 15. julij 2016
| Kapski morski medved | ||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Izhod na Hippolyte Rocks na vzhodni obali Tasmanije
| ||||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||
| Arctocephalus pusillus (Schreber, 1775) | ||||||||||||||||||
 Območje razširjenosti kapskega morskega medveda, temno modra: paritvene kolonije; svetlo modra: posamezni osebki
| ||||||||||||||||||
| Podvrste | ||||||||||||||||||
|
Kapski morski medved (znanstveno ime Arctocephalus pusillus) je vrsta morskega medveda, ki živi na južni polobli.
Opis
Kapski morski medved je največji in najbolj robusten morski medved. Ima veliko in široko glavo s koničastim gobcem, ki je lahko ravna ali obrnjena rahlo kvišku. Ima zunanje zavihano uho (pinnae), njegovi brki (vibrissae) so dolgi in lahko nazaj segajo mimo pinnae, še posebej pri odraslih samcih. Prednje plavuti so pokrite z redko dlako čez približno tri četrtine dolžine. Zadnje plavuti so kratke glede na relativno veliko telo, s kratkimi, mesnatimi tipi prstov. Velikost in teža kapskega morskega medveda je odvisna od podvrste. Južnoafriška podvrsta je v povprečju nekoliko večja od avstralske podvrste. Samci afriške podvrste (A. p. Pusillus) merijo 2,3 m v dolžino in v povprečju tehtajo od 200-300 kg. [2] Samice so manjše, v povprečju 1,8 m dolge in tehtajo v povprečju 120 kg. [3] Samci avstralske podvrste (A. p. doriferus) so 2 – 2,2 metra dolgi in tehtajo 190-280 kg. [4] Samice so 1,2-1,8 m dolge in tehtajo 36-110 kilogramov.
Odrasli samci kapskega morskega medveda so temno sive do rjave barve, s temnejšo kratko grivo, grobih dlak in svetlega trebuha, medtem ko so odrasle samice svetlo rjave do sive, s svetlim grlom in temnejše hrbtu in trebuhu. Zadnje plavuti so temno rjave do črne barve. Mladiči se rodijo črni in temno sivi z bledim vratom od treh do pet mesecev.
Ekologija
Kapski morski medved živi okoli južne in jugozahodne obale Afrike od Cape Crossa v Namibiji in okoli Rta dobrega upanja do Black Rocks v bližini Port Elizabeth, v provinci Vzhodni Cape. Avstralska podvrsta živi v Bass Strait, na štirih otokih zunaj Victorie v jugovzhodni Avstraliji in na pet otokih zunaj Tasmanije. Kapski morski medved za izhod iz vode in za razmnoževanje raje poišče skale na skalnatih otokih, skalnih policah in grebenih in prodnatih in balvanskih plažah. Nekatere velike kolonije je mogoče najti tudi na peščenih plažah. Večino leta preživijo na morju, vendar niso nikoli preveč daleč od obale. Našli so jih že 160 km daleč, vendar to ni pogosto.
Prehrana kapskega morskega medveda je sestavljena iz do 70 % rib, 20 % lignjev in 2 % rakovic.[5] Je tudi druge rake, glavonožce in včasih ptice. V redkih primerih so celo bili dokumentirani kako napadajo in jedo morske pse. Nedavni incident pri Cape Pointu, Južna Afrika, kjer je bilo opaziti velikega samca napadati in ubijati pet modrih morskih psov dolgih med 1 in 1,4 m. Opazovalci so ugotovili, da je morski medved verjetno iz ubitih morskih psov jedel bogato vsebino rib v njihovih želodcih, kot tudi njihova jetra kot vir energije. [6] Kapski morski medved večinoma je lignje, hobotnice, ribe in jastoge. Za svojo hrano se potopi. Afriška podvrsta se lahko potopiti do 204 m in je pod vodo 7,5 minut.[7] Avstralska podvrsta na splošno išče hrano v nižjih globinah, potaplja se v povprečju 120 m globoko, lahko pa doseže tudi 200 m.
Glavni plenilec kapskega morskega medveda je veliki beli morski pes, čeprav so plen tudi različnim drugim živalim, na primer orkam. Plenilci na kopnem so črnohrbti šakali in rjave hijene na Obali okostij v Namibiji. V False Bay morski medvedi uporabljajo številne protiplenilske strategije, saj je morje polno morskih psov, kot so:
- Kopanje v velikih skupinah in nadlegovanje morskih psov v bližini;
- Hitro gibanje v različnih smereh, da bi povzročili zmedo, ko so napadeni;
- Z njihovo večjo okretnostjo ostanejo izven dosega;
- Plavanje pri hrbtni plavuti, izven dosega čeljusti morskega psa, ko ta napade.[8]
Vedenje
.jpg)
Akustično vedenje
Kapski morski medved je družabna žival, ki uporablja oglašanje v najrazličnejših kontekstih. Izkazalo se je, da vsebujejo klici vsakega osebka razpoznavne lastnosti, po katerih se osebki prepoznavajo med seboj.[9] To je še posebej pomembno za vzdrževanje odnosa med materjo in mladičem, ki se pogosto ločita medtem ko matere na morju iščejo hrano, včasih več dni zdržema. Po vrnitvi morajo matere poiskati svoje mladiče,[10][11] pri tem pa pomagata tudi vonj in prostorski orientirji..
Pri samcih je povečanje testosterona in oglašanje obravnavati v povezavi z začetkom parjenja.[12] Samci lahko razlikujejo tudi sosednje samce od neznanega samca, bolj agresivno se odzivajo na oglašanje tujcev.[13] Ta razlika v odgovoru je grožnja, ker neznanec ni znan in potencialno večji od soseda, kar bi lahko predstavljalo grožnjo pri vzpostavljanju teritorija.[14][15]
Parjenje
Kapski morski medvedi se pogosto zbirajo v kolonijah na kotiščih v številkah od 500-1500, vsaj avstralska podvrsta. Čeprav morski medvedi preživijo večino leta na morju, kotišč nikoli popolnoma ne zapustijo, matere in mladiči se vračajo skozi vse leto. Iz kolonije se ne širijo, čeprav so bili nekateri morski medvedi iz ene kolonije najdeni v drugi. Prave meje med kolonijami ne obstajajo. Ko so na morju, potujejo v majhnih skupinah. Kapski morski medved se začne pariti v sredini oktobra, ko samci pridejo na obalo da določijo območje, se šopirijo, oglašajo, dvobojujejo in včasih dejansko borijo. [16] V tem času ne jedo vse, dokler parjenje v novembru ali decembru ni končano. Ko pridejo samice, se borijo med seboj za ozemlja, na katerem bodo skotile. Območja samic so manjša od tistih pri samcih in se vedno nahajajo znotraj njih. Samice v območju samca je mogoče obravnavati kot del njegovega harema. Vendar pa samci ne zbirajo samic, ki so svobodne pri izbiri svojega partnerja in jih presojajo na podlagi vrednosti njihovih ozemelj. 82 % paritev izvedejo samci, ki imajo teritorij neposredno ob vodi. Parjenje med samcem in njegovimi samicami se začne šest dni po tem, ko skotijo svoje mladiče, spočete v prejšnjem letu. Obstaja tudi zamik pri vgnezditvi blastociste, ki traja štiri mesece pri afriški podvrsti in tri mesece pri avstralski podvrsti. Brejosti kapskega morskega medveda traja v povprečju 11,75 mesecev.
Po parjenju samice začnejo izmenjaje kratka obdobja paše na morju z nekaj dnevi na kopnem za nego svojih mladičev. Paša traja približno sedem dni v zimskem času in približno štiri dni poleti in jeseni. Ko se mati vrne iz morja nahrani svoje ščene, ki oddaja glasen klic, ki privablja vse bližnje mladiče, a se odziva le na svojega mladiča. Samica morda lahko prepozna svojega mladiča po vonju. Ko ostanejo sami, se mladiči zbirajo v skupinah in igrajo. Mladiči so običajno odstavljeni ko so stari 4-6 mesecev.
Vpliv človeka
Ta vrsta je radovedna in prijazna žival, ko je v vodi in osebki pogosto spremljajo potapljače. Plavajo okoli potapljačev nekaj minut skupaj, celo na globini 60 m. Na kopnem so veliko manj sproščeni in težijo k paniki, ko pridejo ljudje v njihovo bližino.
Kapskega morskega medveda so intenzivno lovili med letoma 1798 in 1825 za komercialne namene. Lov na morske medvede je Avstralija ustavila leta 1923 in njihova populacija še vedno okreva ter povzroča vse večje konflikte z ribiči iz Južne Avstralije, saj se njihovo območje razširjenosti veča.[17] Kotišča in prostori za poležavanje so zaščiteni z zakonom. Kapski morski medvedi imajo zelo močno in zdravo populacijo. Lov je bil prepovedan v Južni Afriki leta 1990.
Kapskega morskega medveda še vedno lovijo v Namibiji. Dovoljenja se v nekaterih državah izdajajo za ubijanje mladičev za njihovo razkošno krzno in odraslih samcev zaradi njihovih spolovil, ki veljajo za afrodiziak. V Namibiji naj bi bilo to potrebno tudi, da se omeji število morskih medvedov zaradi domnevnega učinka na ulov rib. Raziskave, ki so jih opravile okoljevarstvene skupine to izpodbijajo.[18]
Sklici
- ↑ Hofmeyr, G. & Gales, N. (2008). Arctocephalus pusillus . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2008. IUCN 2008. Pridobljeno: 30 January 2009.
- ↑ »The S.A. Fur Seal«. Botany.uwc.ac.za. 1. februar 2001. Pridobljeno 13. aprila 2013.
- ↑ King, J. 1983. Seals of the World. Ithaca, New York: Comstock Publishing Associates.
- ↑ »Dive behaviour, foraging location... preview & related info«. Mendeley. doi:10.1139/cjz-79-1-35. Pridobljeno 13. aprila 2013.
- ↑ Schliemann, H. 1990. Eared Seals and Walruses. Pp. 168–203 in B. Grzimek, ed. Grzimek's Encyclopedia of Mammals. New York: McGraw-Hill.
- ↑ »Seal attack! Hungry creature eats five blue sharks in rare images of sea mammal turning the tables on predator of the deep«. Mail Online. 29. januar 2013. Pridobljeno 1. februarja 2013.
- ↑ Riedman, M. 1990. The Pinnipeds: Seals, Sea Lions, and Walruses. Berkeley: University of California Press.
- ↑ Anti-Predatory Strategies of Cape Fur Seals at Seal Island
- ↑ Tripovich, J.S.; Canfield, R.; Rogers, T.L.; Arnould, J.P.Y. (2008). »Characterisation of Australian fur seal vocalizations during the breeding season«. Marine Mammal Science. 24 (4): 913–928. doi:10.1111/j.1748-7692.2008.00229.x.
- ↑ Tripovich, J.S.; Rogers, T.L.; Canfield, R.; Arnould, J.P.Y (2006). »Individual variation in the pup attraction call produced by female Australian fur seals during early lactation«. Journal of the Acoustical Society of America. 120 (1): 502–209. doi:10.1121/1.2202864.
- ↑ Tripovich, J.S.; Canfield, R.; Rogers, T.L.; Arnould, J.P.Y. »Individual variation of the Female Attraction Call produced by Australian fur seal pups throughout the maternal dependence period«. Bioacoustics-The International Journal of Animal Sound and its Recording. 18: 259–276. doi:10.1080/09524622.2009.9753605.
- ↑ Tripovich, J.S.; Rogers, T.L.; Dutton, G. (2009). »Faecal testosterone concentrations and the acoustic behavior of two male captive Australian fur seals«. Australian Mammalogy. 31 (2): 117–122. doi:10.1071/AM09009.
- ↑ Tripovich, J.S.; Rogers, T.L.; Arnould, J.P.Y. (2005). »Species-specific characteristics and individual variation of the Bark Call produced by male Australian fur seals (Arctocephalus pusillus doriferus)«. Bioacoustics-The International Journal of Animal Sound and its Recording. 15 (1): 502–509. doi:10.1080/09524622.2005.9753539.
- ↑ Tripovich, J.S.; Charrier, I.; Rogers, T.L.; Canfield, R.; Arnould, J.P.Y. (2008). »Acoustic features involved in the neighbour-stranger vocal recognition process in male Australian fur seals«. Behavioural Processes. 79 (1): 74–80. doi:10.1016/j.beproc.2008.04.007.
- ↑ Tripovich, J.S.; Charrier, I.; Rogers, T.L.; Canfield, R.; Arnould, J.P.Y. (2008). »Who goes there? The dear-enemy effect in male Australian fur seals (Arctocephalus pusillus doriferus)«. Marine Mammal Science. 24 (4): 941–948. doi:10.1111/j.1748-7692.2008.00222.x.
- ↑ [1]
- ↑ »Aggressive fur seals attacking rare birds, pelicans and fishing nets, SA fishermen warn«. 891 ABC Adelaide. 24. april 2015. Pridobljeno 24. aprila 2015.
- ↑ South African and Australian Fur Seals. Seal Conservation Society. Accessed 7 February 2013.
Zunanje povezave
