Mestna termoelektrarna Ljubljana: Razlika med redakcijama

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Nareto (pogovor | prispevki)
3.099 urejanj
Brez povzetka urejanja
Nareto (pogovor | prispevki)
3.099 urejanj
Slovnične napake, dopis k obstoječem tekstu
Vrstica 23: Vrstica 23:




'''Mestna termoelektrarna Ljubljana''' (imenovana tudi '''Mestna elektrarna Ljubljana''') je nekdanja [[termoelektrarna]] v Ljubljani na Slomškovi ulici, pogovorno jo Ljubljančani imenujejo Stara mestna elektrarna. Obratovati je začela 1. januarja 1898 z batnim parnim strojem s inštalirano močjo 0,3 MW in je po več fazah posodobitev obratovala do leta 1966, ko je v Mostah na Toplarniški ulici začela obratovati sodobnejša toplarna [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]].
'''Mestna termoelektrarna Ljubljana''' (imenovana tudi '''Mestna elektrarna Ljubljana''') je nekdanja [[termoelektrarna]] v Ljubljani na Slomškovi ulici, pogovorno jo Ljubljančani imenujejo Stara mestna elektrarna. Obratovati je začela 1. januarja 1898 z batnim parnim strojem s inštalirano močjo 0,3 MW in je po več fazah posodobitev obratovala kot elektrarna do leta 1961, do leta 1966 pa kot kotlarna, ko je v Mostah na Toplarniški ulici začela obratovati sodobnejša [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]].


==Oprema termoelektrarne ==
==Oprema termoelektrarne ==


Leta 1898 sta pričela obratovati 2 parna batna stroja, ki jih je naredila tovarna Erste Brünner Maschinenfabrik z močjo 0,15 MW vsak in sta bila direktno vezana na enosmerni dinamo, ki ga je naredila družba Siemens & Halske. Parni batni stroj je bil tandem izvedbe z visokotlačnim valjem (premera: 325 mm) in nizkotlačnim valjem (premera: 525 mm), hod batov je bil 600 mm. Stroj je bil vezan na vztrajnik s premerom 3200 mm za mirnejši tek, krmiljenje valjev je bilo drsniško. V ekspanzijski stroj je prišla iz dveh parnih kotlov nasičena para tlaka 11 bar (184°C). Dinamo je imelo nazivni tok 450 A in je dajalo napetost 150 V za razsvetljavo in 300 V za enosmerne elektromotorje. Termoelektrarna je začela obratovati na [[enosmerni električni tok|enosmerni tok]], kljub temu, da je bilo že v času gradnje jasno, da je to slaba tehnična rešitev, saj ima velike distribucijske izgube in z njim ni moč napajati oddaljenih porabnikov. Tako je leta 1898 skupna moč MTL znašala 0,3 MW z 2 ročno kurjenima parnima kotloma na rešetke in je delovala samo ponoči, ker podnevi ni bilo priklopljenih dovolj uporabnikov električne energije.
Leta 1898 sta pričela obratovati 2 parna batna stroja, ki jih je naredila tovarna Erste Brünner Maschinenfabrik z močjo 0,15 MW vsak in sta bila direktno vezana na enosmerni dinamo, ki ga je naredila družba Siemens & Halske. Parni batni stroj je bil tandem izvedbe z visokotlačnim valjem (premera: 325 mm) in nizkotlačnim valjem (premera: 525 mm), hod batov je bil 600 mm. Stroj je bil vezan na vztrajnik (premera: 3200 mm) za mirnejši tek, krmiljenje valjev je bilo drsniško. V ekspanzijski stroj je prišla iz dveh parnih kotlov nasičena para tlaka 11 bar (185°C), ki je deloval z 150 mahi na minuto in preko vzvoda poganjal vztrajnik. Dinamo je imelo nazivni tok 450 A in je dajalo napetost 150 V za razsvetljavo in 300 V za enosmerne elektromotorje. Tehnologija, ki je bila takrat vgrajena je bila že v tistem času nekoliko zastarela, saj so se že takrat gradile TE na izmenični tok, ki ga je moč prenašat na velike razdalje in ima manjše prenosne kot distribucijske izgube. Termoelektrarna je začela obratovati na [[enosmerni električni tok|enosmerni tok]], kljub temu, da je bilo že v času gradnje jasno, da je to slaba tehnična rešitev, saj ima velike distribucijske izgube in z njim ni moč napajati oddaljenih porabnikov. Lokacija elektrarne je bila izbrana slabo, saj ni imela zanesljivega in zadostnega vira vode (vodnjak) za termodinamične procese, prav tako ni bilo infrastrukture za oskrbo z gorivom od železniške postaje do lokacije MTL. Te težave so se z nadaljnjim večanjem moči še bolj izrazito kazale. Tako je leta 1898 skupna moč MTL znašala 0,3 MW z 2 ročno kurjenima parnima kotloma na rešetke in je delovala samo ponoči, ker podnevi ni bilo priklopljenih dovolj uporabnikov električne energije.


Leta 1899 se je dobavil 1 nov parni batni stroj moči 0,3 MW in 2 nova parna kotla. Ekspanzijski stroj je bil spet vezan na dinamo enosmernega toka. Tako je leta 1899 skupna moč MTL znašala 0,6 MW z 4 ročno kurjenimi kotli na rešetke in je še vedno obratovala samo ponoči.
Leta 1899 se je dobavil 1 nov parni batni stroj moči 0,3 MW in 2 nova parna kotla. Ekspanzijski stroj je bil spet vezan na dinamo enosmernega toka. Tako je leta 1899 skupna moč MTL znašala 0,6 MW z 4 ročno kurjenimi kotli na rešetke in je še vedno obratovala samo ponoči. Leta 1901 je pričela obratovati cestna železnica in s tem je tudi podnevi bila uporaba električne energije dovolj velika, da je MTL lahko obratovala noč in dan.


Leta 1901 je pričela obratovati cestna železnica in s tem je tudi podnevi bila uporaba električne energije dovolj velika, da je MTL lahko obratovala noč in dan.
Leta 1905 se je začel obratovati 1 nov parni batni stroj moči 0,6 MW z 2 novima parnima kotloma. Tako je leta 1905 skupna moč MTL znašala 1,2 MW s 6 parnimi kotli na nasičeno paro in je obratovala še vedno izključno na enosmerno napetosti, ki je bila problematična, saj ni bil možen transport električne energije izven mesta, saj so že tako na koncih vej oskrbe prihajalo do znatnih padcev napetosti in luči so slabo svetile.
Leta 1905 se je začel obratovati 1 nov parni batni stroj moči 0,6 MW z 2 novima parnima kotloma. Tako je leta 1905 skupna moč MTL znašala 1,2 MW s 6 parnimi kotli na nasičeno paro in je obratovala še vedno izključno na enosmerno napetosti, ki je bila problematična, saj ni bil možen transport električne energije izven mesta, saj so že tako na koncih vej oskrbe prihajalo do znatnih padcev napetosti in luči so slabo svetile.


Leta 1925 so objekt dozidali in sta pričela obratovati 2 diesel motorja moči 0,3 MW vsak z izmenično tri fazno napetostjo. Napetost za razsvetljavo je znašala 220 V, napetost za elektromotorje (medfazna) pa 380 V. V tem letu so obnovili vseh 6 starih parnih kotlov in jim zamenjali rešetke z drobnejšimi, ki so bile namenjene za premog nižje granulacije po kotlovski strani med ko so po parni strani vgradili tudi pregrevalnike pare s čimer so dosegli večji entalpiski padec v ekspanzijskem stroju, saj je pregreta para imela več energije kot nasičena. Tako se je poraba premoga na proizvedeno enoto električne energije znižala, s čimer tudi lastna cena proizvedene električne energije. Tako je leta 1925 bila skupna električna moč MTL 1,8 MW s 6 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma ter je dajala enosmerni in izmenični tok.
Leta 1925 so objekt dozidali in sta pričela obratovati 2 diesel motorja moči 0,3 MW vsak z izmenično tri fazno napetostjo. Napetost za razsvetljavo je znašala 220 V, napetost za elektromotorje (medfazna) pa 380 V. V tem letu so obnovili vseh 6 starih parnih kotlov in jim zamenjali rešetke z drobnejšimi, ki so bile namenjene za premog nižje granulacije po kotlovski strani medtem ko so po parni strani vgradili tudi pregrevalnike pare s čimer so dosegli večji entalpiski padec v ekspanzijskem stroju, saj je pregreta para imela več energije kot nasičena. Tako se je poraba premoga na proizvedeno enoto električne energije znižala, s čimer tudi lastna cena proizvedene električne energije. Tako je leta 1925 bila skupna električna moč MTL 1,8 MW s 6 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma ter je dajala enosmerni in izmenični tok.


Leta 1930 so objet dozidali in je pričela obratovati 1 parna turbina moči 2,2 MW z izmenično napetostjo in 2 novima kotloma na pregreto paro. Parno turbino je naredila družba: Škodini Zavodi, generator 50 Hz družba: Siemens-Schncker, parna kotla družba Babcock & Wilcox Co. v konzorciju s družbo Prva brnska strojna tovarna - Brno(Češka), hladilni stolp družba Ogrin, stikalne naprave pa družba Brown & Boveri. Nova parna kotla za turbino sta bila zmogljivosti 10 ton pare na uro vsak in z napravo za čiščenje napajalne vode parnih kotlov, saj so naprave višjih tlakov in temperatur občutljivejše na kakovost napajalne vode in s tem škodljivih pojavov izločanja kotlovca iz vode. Novi turboagregat je v primerjavi s batnimi parnimi stroji zasedel 4 krat manj prostora, kot bi ga zasedli batni ekspanzijski stroji ekvivaletne moči. Moč pomožnih kotlovskih naprav je znašala 190 KW. V tem letu je bila dostavljena tudi tako imenovana naprava generator motor, ki je imela vlogo, da pretvarja enosmerno napetost v izmenično in izmenično v enosmerno glede na trenutne potrebe omrežja, naprava je bila sestavljena iz enega enosmernega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot generator ali kot motor in enega izmeničnega 3 faznega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot motor ali generator, oba stroja sta bila spojena skupaj in prenašala moč iz enega na drugega po potrebi in naprej na omrežje. S tem ko je bila uvedena izmenična napetost je bila možnost oskrbe tudi okolice mesta. Tako je leta 1930 bila skupna in končna električna moč 4 MW s 8 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma.
Leta 1930 so objekt dozidali in je pričela obratovati 1 parna turbina moči 2,2 MW z izmenično napetostjo in 2 novima kotloma na pregreto paro. Parno turbino je naredila družba: Škodini Zavodi, generator 50 Hz družba: Siemens-Schncker, parna kotla družba Babcock & Wilcox Co. v konzorciju s družbo Prva brnska strojna tovarna - Brno(Češka), hladilni stolp družba Ogrin, stikalne naprave pa družba Brown & Boveri. Nova parna kotla za turbino sta bila zmogljivosti 10 ton pare na uro vsak in z napravo za čiščenje napajalne vode parnih kotlov, saj so naprave višjih tlakov in temperatur občutljivejše na kakovost napajalne vode in s tem škodljivih pojavov izločanja kotlovca iz vode. Novi turboagregat je v primerjavi s batnimi parnimi stroji zasedel 4 krat manj prostora, kot bi ga zasedli batni ekspanzijski stroji ekvivaletne moči. Moč pomožnih kotlovskih naprav je znašala 190 kW. V tem letu je bila dostavljena tudi tako imenovana naprava generator motor, ki je imela vlogo, da pretvarja enosmerno napetost v izmenično in izmenično v enosmerno glede na trenutne potrebe omrežja, naprava je bila sestavljena iz enega enosmernega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot generator ali kot motor in enega izmeničnega 3 faznega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot motor ali generator, oba stroja sta bila spojena skupaj in prenašala moč iz enega na drugega po potrebi in naprej na omrežje. S tem ko je bila uvedena izmenična napetost je bila možnost oskrbe tudi okolice mesta. Tako je leta 1930 bila skupna in končna električna moč 4 MW s 8 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma. V noči na 15. avgusta 1931 so na ljubljanskem kolodvoru zasvetile prve žarnice napajane na elektriko iz Šaleške doline (po novem prenosnem 60 kV daljnovodu Velenje-Podlog-Črnuče), ki jo je proizvajala Termoelektrarna Velenje, s tem dogodkom se je avtomatsko začela stagnacija MTL, saj je Ljubljana lahko dobivala zanesljivo elektriko iz oddaljenega energetskega bazena, kjer je bila vsa potreba infrastruktura na pragu elektrarne, poleg tega je bila energetsko učinkovitejša in izključno na izmenični tok s parnimi turbinami. Leta 1939 se je nova Termoelektrarna Trbovlje, ki je bila nove generacije na prašno kurjavo (brez rešetk) priključila na RTP Podlog in s tem tudi začela napajati Ljubljano, kar je spet povečalo zanesljivost oskrbe. Leta 1943, pa je začela obratovati tudi Termoelektrarna Brestanica z takrat sodobno nemško tehnologijo. Potrebe v Ljubljani po električni energije je bilo tako bolj smiselno zadostovati z prenosom elektrike iz oddaljenih energetskih bazenov, ki niso imeli problemov s transportom goriva in podobno. Tako so vlaganja v MTL bila nesmiselna v okviru proizvodnje električne energije, ker ne glede na vložke bi bila elektrarna še vedno sredi mesta in je bilo premog potrebno voziti iz krajev, kjer so obratovale učinkovitejše termoelektrarne: Brestanica, Trbovlje, Velenje. Zadnja leta obratovanja z vsemi enotami je MTL predstavljala eno izmed najbolj zastarelih termoenergetskih objektov.


Leta 1947 je MTL prenehala oddajati enosmerni tok, ki je bil že zastarel leta 1898 s tem je prenehala obratovati s parnimi batnimi stroji zaradi neekonomičnosti in je oddajala še samo izmenični tok.
Leta 1947 je MTL prenehala oddajati enosmerni tok, ki je bil že zastarel leta 1898 s tem je prenehala obratovati s parnimi batnimi stroji zaradi neekonomičnosti (kar je po znanih podatkih bila zadnja javna termoelektrarna na batne stroje v Sloveniji) in je oddajala še samo izmenični tok skupne moči 2,8 MW.


Leta 1961 so jo preuredili v začasno kotlarno in s tem letom je prenehala proizvajati električno energijo. V letu 1960 je moč Termoelektrarne Šoštanj dosegla 135 MW in je imela nekajkrat višji izkoristek od MTL ter celo elektro filtre dimnih plinov in z vodikom hlajen generator, skratka takrat najsodobnejšo zahodno evropsko opremo s čimer je bilo obratovanje tako šibkega in neučinkovitega postrojenja kot je MTL dokončno spoznano za nesmiselno in jasno, da Ljubljana klasične termoelektrarne v središču mesta ne rabi, ampak toplarno, ki bo reševala težave z individualnimi kurišči v mestu, ki močno obremenjujejo prizemne plasti zraka s trdimi delci. Oskrba z elektriko, se pa izvaja s prenosom od tam kjer je na voljo primerna infrastruktura: Šoštanj, Brestanica, Trbovlje.
Leta 1961 so jo preuredili v začasno kotlarno.


Leta 1966 je prenehala, ko je začela z oskrbovati mesto z daljinsko toploto [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]] iz Most.
Leta 1966 je kotlarna končno prenehala obratovati, ko je začela oskrbovati mesto z daljinsko toploto [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]] iz Most.


== Sklici in opombe ==
== Sklici in opombe ==

Redakcija: 21:51, 14. januar 2015

Mestna termoelektrarna Ljubljana
Elektrarna leta 1930
LegaSlomškova ulica 18, Ljubljana
Mestna občina Ljubljana
Koordinati46°3′18.92″N 14°30′45.75″E / 46.0552556°N 14.5127083°E / 46.0552556; 14.5127083
Zgrajeno1897
Obnovljeno2003
ObnovilMatija Suhadolc
ArhitektFilip Supančič, Avgust Žabkar
Uradno ime: Ljubljana - Mestna elektrarna
Razglasitev8. junij 2001
evid. št.372[1]
Mestna termoelektrarna Ljubljana se nahaja v Slovenija
Mestna termoelektrarna Ljubljana
Geografska lega: Mestna termoelektrarna Ljubljana, Slovenija


Mestna termoelektrarna Ljubljana (imenovana tudi Mestna elektrarna Ljubljana) je nekdanja termoelektrarna v Ljubljani na Slomškovi ulici, pogovorno jo Ljubljančani imenujejo Stara mestna elektrarna. Obratovati je začela 1. januarja 1898 z batnim parnim strojem s inštalirano močjo 0,3 MW in je po več fazah posodobitev obratovala kot elektrarna do leta 1961, do leta 1966 pa kot kotlarna, ko je v Mostah na Toplarniški ulici začela obratovati sodobnejša Termoelektrarna Toplarna Ljubljana.

Oprema termoelektrarne

Leta 1898 sta pričela obratovati 2 parna batna stroja, ki jih je naredila tovarna Erste Brünner Maschinenfabrik z močjo 0,15 MW vsak in sta bila direktno vezana na enosmerni dinamo, ki ga je naredila družba Siemens & Halske. Parni batni stroj je bil tandem izvedbe z visokotlačnim valjem (premera: 325 mm) in nizkotlačnim valjem (premera: 525 mm), hod batov je bil 600 mm. Stroj je bil vezan na vztrajnik (premera: 3200 mm) za mirnejši tek, krmiljenje valjev je bilo drsniško. V ekspanzijski stroj je prišla iz dveh parnih kotlov nasičena para tlaka 11 bar (185°C), ki je deloval z 150 mahi na minuto in preko vzvoda poganjal vztrajnik. Dinamo je imelo nazivni tok 450 A in je dajalo napetost 150 V za razsvetljavo in 300 V za enosmerne elektromotorje. Tehnologija, ki je bila takrat vgrajena je bila že v tistem času nekoliko zastarela, saj so se že takrat gradile TE na izmenični tok, ki ga je moč prenašat na velike razdalje in ima manjše prenosne kot distribucijske izgube. Termoelektrarna je začela obratovati na enosmerni tok, kljub temu, da je bilo že v času gradnje jasno, da je to slaba tehnična rešitev, saj ima velike distribucijske izgube in z njim ni moč napajati oddaljenih porabnikov. Lokacija elektrarne je bila izbrana slabo, saj ni imela zanesljivega in zadostnega vira vode (vodnjak) za termodinamične procese, prav tako ni bilo infrastrukture za oskrbo z gorivom od železniške postaje do lokacije MTL. Te težave so se z nadaljnjim večanjem moči še bolj izrazito kazale. Tako je leta 1898 skupna moč MTL znašala 0,3 MW z 2 ročno kurjenima parnima kotloma na rešetke in je delovala samo ponoči, ker podnevi ni bilo priklopljenih dovolj uporabnikov električne energije.

Leta 1899 se je dobavil 1 nov parni batni stroj moči 0,3 MW in 2 nova parna kotla. Ekspanzijski stroj je bil spet vezan na dinamo enosmernega toka. Tako je leta 1899 skupna moč MTL znašala 0,6 MW z 4 ročno kurjenimi kotli na rešetke in je še vedno obratovala samo ponoči. Leta 1901 je pričela obratovati cestna železnica in s tem je tudi podnevi bila uporaba električne energije dovolj velika, da je MTL lahko obratovala noč in dan.

Leta 1905 se je začel obratovati 1 nov parni batni stroj moči 0,6 MW z 2 novima parnima kotloma. Tako je leta 1905 skupna moč MTL znašala 1,2 MW s 6 parnimi kotli na nasičeno paro in je obratovala še vedno izključno na enosmerno napetosti, ki je bila problematična, saj ni bil možen transport električne energije izven mesta, saj so že tako na koncih vej oskrbe prihajalo do znatnih padcev napetosti in luči so slabo svetile.

Leta 1925 so objekt dozidali in sta pričela obratovati 2 diesel motorja moči 0,3 MW vsak z izmenično tri fazno napetostjo. Napetost za razsvetljavo je znašala 220 V, napetost za elektromotorje (medfazna) pa 380 V. V tem letu so obnovili vseh 6 starih parnih kotlov in jim zamenjali rešetke z drobnejšimi, ki so bile namenjene za premog nižje granulacije po kotlovski strani medtem ko so po parni strani vgradili tudi pregrevalnike pare s čimer so dosegli večji entalpiski padec v ekspanzijskem stroju, saj je pregreta para imela več energije kot nasičena. Tako se je poraba premoga na proizvedeno enoto električne energije znižala, s čimer tudi lastna cena proizvedene električne energije. Tako je leta 1925 bila skupna električna moč MTL 1,8 MW s 6 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma ter je dajala enosmerni in izmenični tok.

Leta 1930 so objekt dozidali in je pričela obratovati 1 parna turbina moči 2,2 MW z izmenično napetostjo in 2 novima kotloma na pregreto paro. Parno turbino je naredila družba: Škodini Zavodi, generator 50 Hz družba: Siemens-Schncker, parna kotla družba Babcock & Wilcox Co. v konzorciju s družbo Prva brnska strojna tovarna - Brno(Češka), hladilni stolp družba Ogrin, stikalne naprave pa družba Brown & Boveri. Nova parna kotla za turbino sta bila zmogljivosti 10 ton pare na uro vsak in z napravo za čiščenje napajalne vode parnih kotlov, saj so naprave višjih tlakov in temperatur občutljivejše na kakovost napajalne vode in s tem škodljivih pojavov izločanja kotlovca iz vode. Novi turboagregat je v primerjavi s batnimi parnimi stroji zasedel 4 krat manj prostora, kot bi ga zasedli batni ekspanzijski stroji ekvivaletne moči. Moč pomožnih kotlovskih naprav je znašala 190 kW. V tem letu je bila dostavljena tudi tako imenovana naprava generator motor, ki je imela vlogo, da pretvarja enosmerno napetost v izmenično in izmenično v enosmerno glede na trenutne potrebe omrežja, naprava je bila sestavljena iz enega enosmernega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot generator ali kot motor in enega izmeničnega 3 faznega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot motor ali generator, oba stroja sta bila spojena skupaj in prenašala moč iz enega na drugega po potrebi in naprej na omrežje. S tem ko je bila uvedena izmenična napetost je bila možnost oskrbe tudi okolice mesta. Tako je leta 1930 bila skupna in končna električna moč 4 MW s 8 parnimi kotli na pregreto paro in 2 diesel agregatoma. V noči na 15. avgusta 1931 so na ljubljanskem kolodvoru zasvetile prve žarnice napajane na elektriko iz Šaleške doline (po novem prenosnem 60 kV daljnovodu Velenje-Podlog-Črnuče), ki jo je proizvajala Termoelektrarna Velenje, s tem dogodkom se je avtomatsko začela stagnacija MTL, saj je Ljubljana lahko dobivala zanesljivo elektriko iz oddaljenega energetskega bazena, kjer je bila vsa potreba infrastruktura na pragu elektrarne, poleg tega je bila energetsko učinkovitejša in izključno na izmenični tok s parnimi turbinami. Leta 1939 se je nova Termoelektrarna Trbovlje, ki je bila nove generacije na prašno kurjavo (brez rešetk) priključila na RTP Podlog in s tem tudi začela napajati Ljubljano, kar je spet povečalo zanesljivost oskrbe. Leta 1943, pa je začela obratovati tudi Termoelektrarna Brestanica z takrat sodobno nemško tehnologijo. Potrebe v Ljubljani po električni energije je bilo tako bolj smiselno zadostovati z prenosom elektrike iz oddaljenih energetskih bazenov, ki niso imeli problemov s transportom goriva in podobno. Tako so vlaganja v MTL bila nesmiselna v okviru proizvodnje električne energije, ker ne glede na vložke bi bila elektrarna še vedno sredi mesta in je bilo premog potrebno voziti iz krajev, kjer so obratovale učinkovitejše termoelektrarne: Brestanica, Trbovlje, Velenje. Zadnja leta obratovanja z vsemi enotami je MTL predstavljala eno izmed najbolj zastarelih termoenergetskih objektov.

Leta 1947 je MTL prenehala oddajati enosmerni tok, ki je bil že zastarel leta 1898 s tem je prenehala obratovati s parnimi batnimi stroji zaradi neekonomičnosti (kar je po znanih podatkih bila zadnja javna termoelektrarna na batne stroje v Sloveniji) in je oddajala še samo izmenični tok skupne moči 2,8 MW.

Leta 1961 so jo preuredili v začasno kotlarno in s tem letom je prenehala proizvajati električno energijo. V letu 1960 je moč Termoelektrarne Šoštanj dosegla 135 MW in je imela nekajkrat višji izkoristek od MTL ter celo elektro filtre dimnih plinov in z vodikom hlajen generator, skratka takrat najsodobnejšo zahodno evropsko opremo s čimer je bilo obratovanje tako šibkega in neučinkovitega postrojenja kot je MTL dokončno spoznano za nesmiselno in jasno, da Ljubljana klasične termoelektrarne v središču mesta ne rabi, ampak toplarno, ki bo reševala težave z individualnimi kurišči v mestu, ki močno obremenjujejo prizemne plasti zraka s trdimi delci. Oskrba z elektriko, se pa izvaja s prenosom od tam kjer je na voljo primerna infrastruktura: Šoštanj, Brestanica, Trbovlje.

Leta 1966 je kotlarna končno prenehala obratovati, ko je začela oskrbovati mesto z daljinsko toploto Termoelektrarna Toplarna Ljubljana iz Most.

Sklici in opombe

  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 372«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mestna_termoelektrarna_Ljubljana&oldid=4357818«