Canzoniere

Soneti in kancone (italijansko Canzoniere) so najbolj znano delo italjanskega književnika F. Petrarke.

Canzoniere (it. »knjiga pesmi«, pesmarica) je zbirka 367 pesmi, od tega je 317 sonetov, 29 kancon, 9 sekstin, 7 t.i. ballat in štirje madrigali. Večina sonetov in kancon opeva Petrarkovo ljubezen do Laure, po Laurini smrti pa spomin nanjo. Sklene se s kancono, posvečeno Devici Mariji.

Zbirko je Petrarka včasih imenoval tudi "razpršene rime" (Rime sparse), misleč na zbirko pesniških besedil, ki nima več enovitosti, podobne epu - ta izraz pa se je občasno uporabljal že za Dantejevo Novo življenje. Struktura zbirke pa tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na italijanskih tleh prvikrat naletimo v t.i. Kodeksu Rediano št. 9. Gre za zbirko, ki se začne s spokorniško pesmijo, nadaljuje z liriko mladostnega, "radoživega" pesnika in se po polovici zbirke prevesi v zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat), ki pred bralca v drugačnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto pesnika - lirskega subjekta, ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.

Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz trubadurske lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve Beatrice. Medtem ko je Beatrice pri Danteju vselej podoba neoplatonistično pojmovane božje ljubezni - zato so podobe oči in svetlobe tudi podobe Boga - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Zato povzroča nemir, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" itn. Lauro v 96. sonetu imenuje celo "moja smrt", s čimer je mišljena smrt duše. Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s Kancono Devici Mariji, Vendar je po mnenju velikega števila intepretov, kljub delnemu zagovoru celo Francesca de Santisa, Petrarkov poizkus neiskren in neuspešen.

Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo karitas, Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (De secreto conflictu curarum mearum), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. Avguštinom.